{"id":21693,"date":"2020-08-05T00:32:00","date_gmt":"2020-08-04T22:32:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21693"},"modified":"2020-07-30T14:32:55","modified_gmt":"2020-07-30T12:32:55","slug":"bijelo-dugme-bitanga-i-princeza","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21693","title":{"rendered":"Bijelo dugme \u2013 Bitanga i princeza"},"content":{"rendered":"\n

Bijelo dugme<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Bitanga i princeza<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Jugoton, 1979<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Lahko bi bilo bolje. Leto ’79 ni bilo dobro leto zanjo. V gimnaziji se je, kme\u010dka punca, zna\u0161la na \u010distini. Zdelo se ji je, da so vsi dale\u010d pred njo, da vedo nekaj, \u010desar ona ne, njej pa ostajajo le razburkana \u010dutenja. Odvrnila se je od vsega eksaktnega, si v \u0161olski knji\u017enici nabirala knjige in brala in brala.<\/p>\n\n\n\n

O muziki: ni imela pojma, kaj je treba poslu\u0161ati, v\u0161e\u010d pa ji je bilo marsikaj. Potem ji je tisto jesen Slavc \u2013 alpinist, ki je leta 1995 obsedel na Gascherbrumu v Himalaji in tam \u0161e vedno sedi \u2013 na delavskem avtobusu dal kaseto Bitanga i princeza<\/em>, izdano tisto pomlad.<\/p>\n\n\n\n

Popoldne je v kamri odprla kasetar, vzela iz njega nasneto kaseto, nobene do takrat \u0161e ni kupila, in dala vanjo Bijelo dugme. Vrgla se je na posteljo, gledala sence vej hru\u0161ke \u0161marnice na stropu, sonce je prosevalo skozi liste, zunaj so se glasovi oddaljevali proti njivam. Misli so tudi odhajale iz sobe in se vendar vra\u010dale nazaj, razbirale besedila, ob prvem poslu\u0161anju ji je vse zvenelo tuje, skoraj bi \u017ee odnehala, ko se je za\u010del zadnji komad.<\/p>\n\n\n\n

Zamolkel mol godal in nad njimi nekaj svetlej\u0161ega.<\/p>\n\n\n\n

Sve \u0107e to o, mila moja
Prekriti ruzmarin, snjegovi i \u0161a\u0161 \u2026

<\/em>Lise listja na steni so se razbe\u017eale, v kamro je planil vonj po ro\u017emarinu, vijoli\u010dasto plav se je dvigal od poda proti stropu, svetloba je bila zdaj zelena kot skarabejeva krila in potem gosta kot teran v kozarcu, ko je pev\u010dev glas silil vi\u0161e in vi\u0161e, i \u010dime od svijeta da se brani\u0161<\/em>, od sinestezije jo je tam na postelji oblivalo in treslo, bilo ji je hkrati za umret in \u017eivet kot \u0161e nikoli, uzalud, uzalud, sve je protiv nas<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

\u2026 potem je bila ti\u0161ina, znova se je vrnila v svoje telo, po\u010dasi zaznavala, do kod se\u017eejo njene noge in roke, in pustila dihu, da se je umiril.<\/p>\n\n\n\n

Prav tiste dni se je od sedemdeset do sto tiso\u010d ljudi zbralo na stadionu JLA v Beogradu, na koncu so nastopili tudi Bijelo dugme. Da so igrali uro pa pol, z odra so od\u0161li brez bisa. To je bilo tistega leta, ko so Bijelo dugme pre\u0161li iz ruralne v urbano fazo. Kritiki pravijo, da na plo\u0161\u010di ni ve\u010d sarajevskih ob\u010dutenj, ampak po beograjskem rock novinarju Du\u0161anu Vesi\u0107u \u00bburbana beograjska atmosfera\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

Ona je vse to intuitivno zaznavala, vrtenje kasete vsak dan od jutra do pozne no\u010di je postajalo subverzivno po\u010detje na robu dru\u017eine, vasi, okolja, \u017eeja po druga\u010dnem svetu, ampak \u00bbdej bel patihu, ka na morma spat\u00ab,<\/em> je vpil o\u010de spodaj v ve\u017ei. In je sti\u0161ala, dokler se spet ni za\u010del zadnji komad, i dvije \u0107e pokisle ptice sa tvoga oka prhnuti na jug<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

Goran Bregovi\u0107 je \u010dez leta govoril, da je napisal en sam dober komad, tega. \u017deljko Bebek je povedal, da je bil aran\u017ema Ranka Rihtmana zelo te\u017eak, vendar sijajen.  \u00bbDok sam to snimao, sve mi je zvu\u010dalo ra\u0161timano, vodeno, kao da sam u nekom \u010dudnom svijetu u kojem ja mo\u017eda ne bih trebao biti.\u00ab<\/em><\/p>\n\n\n\n

Za tem albumom je bilo \u0161e mno\u0161tvo drugih, vendar na vsakem obi\u010dajno samo po en komad, ki se ji je vgraviral v njeno \u010dutenje. Nekoliko je eklekti\u010dna, poslu\u0161a zelo razli\u010dne stvari, leta bi lahko poimenovala kot leto Madredeus, Ces\u00e1rie \u00c9vore, Jacquesa Brela in tako naprej, na zdrajsano Bitango in princezo je \u017ee zdavnaj pozabila. Za potrebe te rubrike pa se je spomnila nanjo. Strahoma za\u010dne poslu\u0161ati \u2013 glej vrabca, vse \u0161tima. In tista mirna lebde\u010da flavta, preprosta, kot da ni od tega sveta. \u00bbA moglo je bolje.\u00ab<\/em><\/p>\n\n\n\n

\n