{"id":21725,"date":"2020-08-15T00:22:00","date_gmt":"2020-08-14T22:22:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21725"},"modified":"2020-08-12T20:23:08","modified_gmt":"2020-08-12T18:23:08","slug":"gentle-giant-octopus","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21725","title":{"rendered":"Gentle Giant \u2013 Octopus"},"content":{"rendered":"\n

Gentle Giant<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Octopus<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Vertigo\/Columbia 1972<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Bil je posebej zajeban dan. Luka je \u0161el tankat na Petrol v Brodeh, Mitja je \u010dakal v avtu, jaz sem si pa kupil kokakolo, 0,33l, \u010de\u0161, da bom stabiliziral sladkor v krvi, pa je bilo \u0161e slab\u0161e in potem smo pi\u010dili naprej proti \u0160ebreljam. V avtu sta se vrteli novi odkritji, plata Octopus<\/em> od Gentle Giant in Bela Fleck and the Flecktones, vmes smo se ustavili Pr’ Gabrielu. Od za\u010detka poti pa do lovske ko\u010de sem kozlal trikrat, ampak ime prvega benda sem si takrat uspel zapisat, ker je kljub ma\u010dku prekleto veliko obetal. \u010cez dva dni je pri\u0161lo do intimnega dru\u017eenja z velikani in spet sem se sre\u010dal s paralelnim svetom olep\u0161anih spominov in znanih nezemeljskih pokrajin, ki jih v\u010dasih poimenujem tudi nebesa. Ayahuasca terapija je uspela, brez ayahuasce in brez mediatorja.<\/p>\n\n\n\n

Zelo nerad pi\u0161em poeti\u010dne vinjete o glasbi, oziroma jih sploh nikoli nisem in jih najbr\u017e  tudi nikoli ne bom. Se mi pa po glavi podi veliko za \u010dlove\u0161tvo zelo relevantnih muzikolo\u0161kih vpra\u0161anj in ugotovitev. Ob albumu Octopus sem ugotovil, da je dobre glasbe veliko, zelo dobre pa zelo malo, ter, kako pomembno je, da ima bend z \u017eeljo po dodani vrednosti pod nadzorom vsaj ena oseba, ki razume kompozicijo, aran\u017eiranje, harmonijo in kontrapunkt. \u010ce te osebe ni, prese\u017eka v glasbenem segmentu (pri tem imam v mislih predvsem progresivno, bolj kompleksno glasbo), najverjetneje tudi ni in band posega po \u017ee preverjenih vzorcih ali se ujame v labirinte amaterizma, bolj in manj uspe\u0161nih improvizacijskih naklju\u010dij, nereda, neskon\u010dnih repeticij in na sploh ne ravno optimalnih glasbenih re\u0161itev. Za sofisticiran glasbeni jezik ene najbolj spregledanih skupin vseh \u010dasov, Gentle Giant, za katero je na avdiciji za glavnega vokalista neuspe\u0161no kandidiral celo Elton John, ne gre spregledati Kerryja Minnearja, z diplomo iz kompozicije na Royal College of Music v Londonu.<\/p>\n\n\n\n

Na tem mestu se mi porajajo podvpra\u0161anja: Kako bi zveneli avtodidakti The Beatles brez producenta Georgea Martina? Kako bi zveneli Buldo\u017eerji, pa ne brez Breclja ali Beleta, temve\u010d brez \u010cin\u010da? Pustimo besedno satiro in dru\u017ebeno kritiko in se osredoto\u010dimo na zvok. Se je kdo kdaj vpra\u0161al, tako kot An\u0111elko Maleti\u0107, \u010de ni bil morda Borut \u010cin\u010d najbolj glasbeno podkovan in posledi\u010dno zaslu\u017een za Buldo\u017eerjev unikatni glasbeni izraz? Seveda je treba omeniti tudi dejstvo, da dandanes marsikateri producent zaradi svoje obrtni\u0161ke \u017eilice \u0161koduje glasbi, namesto da bi pomagal material dvigniti na vi\u0161jo raven. Tako so s sterilnimi prijemi v poznej\u0161em obdobju ustvarjanja recimo kvarili zvok Amy Winehouse. A kot re\u010deno, govorim predvsem o inovaciji, o progresivnem.<\/p>\n\n\n\n

V Sloveniji poklicni razlagalci besedil in glasbe, kot bi jih poimenoval Dane Zajc, zelo radi zanemarjajo segment glasbene unikatnosti. Seveda razumem njihovo zadrego. Tudi sam ne pi\u0161em o borzi, ker o njej ne vem ni\u010d. Mislim, da bi nekdo, ki si domi\u0161lja, da njegovo mnenje o glasbi zanima \u0161e koga drugega, moral poznati oziroma obdelati glasbene parametre, ki so klju\u010dni za to, ali glasba funkcionira ali pa ne, se z njimi soo\u010diti na \u0161tiri o\u010di in se o njih dodobra podu\u010diti. \u010ce nekdo pi\u0161e o koncertu Jamesa Lega in zna povedati samo to, da je bil nastop zelo energi\u010den, da se je publika nalezla te energije in da je bil izvajalec od energijskih izbruhov prepoten, kot bi padel v Soro, ne dotakne pa se vsebine besedil, pevske dikcije, kompozicijske (ne)unikatnosti, dramskega loka izvajanih del, izvirnosti sola\u017e, harmonskih presene\u010denj in dinami\u010dnih razlik, naj gre delat kaj bolj koristnega.<\/p>\n\n\n\n

Plata Octopus je eden izmed tistih cvetk, ki so skoraj pretirano dvignila moja pri\u010dakovanja v razmerju do nove zabavne glasbe, predvsem take z vi\u0161jimi inovacijskimi ambicijami. Vsebuje vse, za kar si tudi sam prizadevam kot ustvarjalec. Dru\u017ebo ji delajo nekateri albumi Pekka Pohjole, finskega Franka Zappe (Frank ga je menda neko\u010d klical, \u010de bi pri\u0161el za basista v njegov band, pa je dobil ko\u0161arico: \u00bbToo much bullshit!\u00ab. Priporo\u010dam!), album Begnagrad, plate Ramba Amadeusa, Bowiejeva oporoka Blackstar<\/em>, prihajajo\u010da plo\u0161\u010da avstrijskega Zappe, so\u0161olca s faksa Ralpha Mothwurfa in \u0161tevilni drugi.  <\/p>\n\n\n\n

Med vsemi na\u0161tetimi pa je Octopus \u0161e korak ali dva vi\u0161e in \u0161e kako dr\u017ei komentar, da obstaja progresivni rock na eni in Gentle Giant na drugi strani. Octopus je pozabljeni apokrifni evangelij, ki poslu\u0161alca nesramno opominja na \u010dase \u00bbpravih\u00ab bandov, sestavljenih iz vernikov, ne zgolj akademskih projektnih \u010dlanov, ki znajo brati leadsheete<\/em>. Ob\u010dutek imam, da je vrnitev tovrstne ustvarjalnosti neizogibno poglavje v zgodovini glasbe, ki bo zasulo morje instant \u0161tancanja, ter vrnilo ukradeni prostor temu, kar imenujemo \u010dlove\u0161ko. Prvi znanilci tega preobrata so na na\u0161ih tleh hipsterji s svojo Val 202 naftalinasto, dionizi\u010dno, neoseventies<\/em> muziko, ki je ne prebavljam, ker mi je tuja, a v resnici ni tako slaba in rovtarski hribsterji, s katerimi se sem in tja poistovetim tudi sam.<\/p>\n\n\n\n

\n