{"id":21902,"date":"2020-09-08T10:33:07","date_gmt":"2020-09-08T08:33:07","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21902"},"modified":"2020-09-08T13:53:37","modified_gmt":"2020-09-08T11:53:37","slug":"the-roots-undun","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21902","title":{"rendered":"The Roots \u2013 Undun"},"content":{"rendered":"\n

The Roots<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Undun<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Def Jam Recordings, 2011<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Za\u010detek drugega desetletja na\u0161ega stoletja. Zima se je zarezala v ljubljanske ulice, Slovenska cesta se je pripravljala, da si nadene najbolj ki\u010dast nakit za decembrske zabave in Damir Avdi\u0107 je napovedoval, da bo naslednje leto apokalipsa. Ob\u010dutek konca je bil \u0161e nejasen. To, kar je zdaj o\u010ditno in s \u010dimer smo se sprijaznili, se je napovedovalo, in z raznimi slutnjami zarezovalo v na\u0161e depresivno hedonisti\u010dno tkivo. V Ljubljano sem pri\u0161el pred dvema letoma, potem, ko sem nekaj let brodil po obskurnosti province, posku\u0161al uni\u010diti svoje \u017eivljenjske mo\u017enosti, se bil primoran izpisati iz \u0161ole in potem, ko sem spoznal pravo osebo, ki je \u017eivljenju dodala barvo, prebudila motivacijo ter me pripeljala v prestolnico.<\/p>\n\n\n\n

Nisem ve\u010d \u017eelel biti provincialni luzer, \u010defurski lumpenproletariat, lumpensrednejrazredne\u017e, \u010dlovek brez identitete, z nejasnim bremenom prednikov in zanamcev, nekdo, s katerim je mogo\u010de pometati po prestolni\u010dnih avenijah. S namjerom dodjoh u veliki grad. <\/em>Ko bi le vedel, da se \u010dlovek ne more kar tako vklju\u010diti in postati car, da vse to zahteva pedigre, podobno kot v provinci, da zahteva pravo socializacijo in natanko predpisan na\u010din gojenja du\u0161e. Bil sem zmeden, nisem obvladal tega jezika in veliko sem pizdil. Vpisal sem se bil na neumen \u0161tudij, opravil samo en izpit in se odlo\u010dil, da drugega letnika ne bom delal. Preko napotnice sem sem se zna\u0161el v pisarni obetavnega slovenskega podjetja, ki si je prizadevalo izbolj\u0161ati spletno nakupovanje, in delal na nekem stranskem projektu. S\u010dasoma sem se integriral v pisarni\u0161ko \u017eivljenje, v opravljanja, nabijanja death metala skozi zelo glasne slu\u0161alke, pogovore o avtomobilih in novih znamkah mobitelov.<\/p>\n\n\n\n

Prvi\u010d v \u017eivljenju sem imel koli\u010dine denarja, primerljive s tistimi, ki jih imajo odrasli. Precej sem ga razmetaval. Kot otrok sem izkusil obdobja pomanjkanja in obdobja blagostanja. Ne glede na trenutno stanje pa je bil o\u010de z denarjem vedno var\u010den, na nek \u010duden, v\u010dasih neuspe\u0161en, drugi\u010d bolj uspe\u0161en na\u010din. Redko sem dobil mo\u017enost, da bi si privo\u0161\u010dil kak\u0161en pribolj\u0161ek, predmet, v katerega prisotnosti bi u\u017eival in ga razkazoval drugim. Imeti denar, ki bi ga lahko razmetaval, to je bila moja velika otro\u0161kega \u017eelja. Zdaj sem se odlo\u010dil, da bom vzel \u0161tudentski kredit v vi\u0161ini \u0161esto evrov. Razmi\u0161ljal sem o na\u010dinih, na katerega bi ga zapravil. Prevladovala je ideja o novem ra\u010dunalniku ali igralni konzoli, na kateri bi igral najnovej\u0161o FIFA-o \u2013 \u0161e ena neuresni\u010dena fantazija. A ko se je denar zna\u0161el na ra\u010dunu, sem ravnal impulzivno. In, kot danes vidim, bolje kot sem si bil sprva zamislil. Med drugim sem v Konzorciju kupil kar nekaj velikih filozofskih knjig. V Big Bangu sem nabavil kup\u010dek cedejev, \u010deprav se je \u017ee precej govorilo o tem, da jih bodo povozili preto\u010dni formati. Pri\u0161el sem do nekega kulturnega kapitala, ki mi je kasneje pomagal stopiti na drugo pot.<\/p>\n\n\n\n

Ve\u010dina albumov, ki sem jih vzel, je sodila v kategorijo generacijske hip muzike, relativno novih bandov in plo\u0161\u010d, ki so jih dobro ocenili mediji kot sta Pitchfork ali NME ter med klasike hipsterskega kanona. \u017delel sem ustrezati, hotel sem biti kralj ustreznega okusa. Med temi albumi je bil tudi album Undun<\/em> zasedbe The Roots, ki je bil iz\u0161el tisti mesec.<\/p>\n\n\n\n

Takoj so me pritegnile vzvi\u0161ene poeti\u010dne besede, prepletene s podobami uli\u010dnega \u017eivljenja, epski patos v glasu, ni\u010d manj epski flowi, ob\u010dutek, da se odvija nekak\u0161na rap simfonija, pre\u017eeta z milozvo\u010dnimi podlagami, ki so se navdihovale v aktualni indie produkciji. Ostajal sem pozoren na tiste trenutke, ki spravljajo pokonci kocine in dolgo nisem prodrl globlje v album. To se je zgodilo \u0161ele kasneje, mislim da na dolgi, ovinkasti poti z avtobusom v Sarajevo, ko sem ga predvajal preko ponudnika preto\u010dnih vsebin. Morda pred kak\u0161nim letom. Od takrat se k njemu vedno znova vra\u010dam.<\/p>\n\n\n\n

Poslu\u0161am ga, kot bi poslu\u0161al opero. Gre za konceptualni album, v katerem se od smrti do rojstva odvije \u017eivljenje nekega vplivnega gangsterja. Na za\u010detku je pisk naprave, ki zabele\u017ei prekinjen sr\u010dni utrip, zaklju\u010dne besede, na koncu godalna brezbesednost mehkega, amorfnega sveta novorojenca ali \u010dlove\u0161ke potencialnosti. To ni gangsterski album kot smo jih v hip hopu vajeni; v prvem planu ni golo pri\u010devanje o nasilni\u0161kem \u017eivljenju ali pripovedovanje uli\u010dnih zgodb. Gre za eksistencialisti\u010dno delo. \u010ce govorimo o rock operah, v tem primeru lahko, zopet, govorimo o rap operi. \u010ce se navadno perspektiva \u010drnega gangsterja ka\u017ee kot specifi\u010dna perspektiva, ki zahteva pri\u010devanje in opisovanje, gre tu za univerzalno zgodbo. Gangster je slehernik, ki se oklepa \u017eivljenja in polze\u010dih, iluzori\u010dnih ciljev, slehernik, ki ga prehiti smrt. Ujame ga nepripravljenega, s tem pa ostane zgodba njegovega \u017eivljenja nezaklju\u010dena. V tej nezaklju\u010denosti se razkrivajo paradoksi \u010dlovekove eksistence, njegovega \u017eivljenja in smrti.<\/p>\n\n\n\n

Kot vsaka dobra zgodba, tudi zgodba Undun ni enozna\u010dna: protagonist se ves \u010das soo\u010da z dvomi, se nahaja na kri\u017ei\u0161\u010dih, pred razprtji, trenutki, ko bi moral prevzeti odgovornost za svoje \u017eivljenje. A ustaljene prakse vedno znova zmagajo, vsaki\u010d se zdi, da je \u010dasa \u0161e veliko, da ga je mogo\u010de zagrabiti in da je smrt mogo\u010de zadr\u017eevati na ustrezni razdalji. Izbira vzratnega spremljanja zgodbe je posre\u010dena, saj nas preko lastne vednosti soo\u010da s tragi\u010dno nevednostjo protagonista.<\/p>\n\n\n\n

Komad Lighthouse<\/em>, denimo, izrazi trenutek praznine, v katerem sami s svojo eksistenco gledamo v praznino, brez mo\u017enosti, da bi nam kdo prisko\u010dil na pomo\u010d. Temna, hladna no\u010d v oceanu obstoja, kriza, za katero ne vemo, kako se bomo iz nje izkopali. Kriza, ki implicira trenutek odlo\u010ditve, izbiro med prehodom v novo \u017eivljenje ali obstanek v starem. One Time<\/em> govori o re\u0161ilnem preblisku, o trenutku jasnosti in gotovosti, ki se redko pojavi, trenutku, v katerem prepoznamo trik, v katerega smo ujeti skozi leta. A morda je za preobrat na poti \u017ee prepozno.<\/p>\n\n\n\n

Komadi niso samo komadi, temve\u010d so tudi poglavja. Da bi delovali tako, imajo posebno dramaturgijo, ki hip hopovskemu ritmu dodaja ne\u017ene elektronske aran\u017emaje, izjemno udarne pete refrene in featuringe<\/em>, ki ustrezajo vsakemu komadu posebej, v katerih gostujo\u010di raperji zgostijo in usmerijo svoje umetni\u0161ke mo\u010di k to\u010dno dolo\u010denemu cilju.<\/p>\n\n\n\n

Na Undunu se sre\u010damo z neverjetnim razmerjem med dostopnostjo, pripovedni\u0161ko mo\u010djo, liri\u010dno spretnostjo, rapersko formo in produkcijsko domiselnostjo, zaokro\u017eeno s filozofsko te\u017eo, ki \u017eanr gangsta rapa (ali gre raje za rap o gangsterjih) potisne \u010dez nov mejnik, zato presene\u010da, da gre za relativno podcenjeno delo v opusu zasedbe, ki tako seveda tudi ne velja za hip hop klasiko.<\/p>\n\n\n\n

Gotovo gre za osebnega klasika, uglednega \u010dlana mojega lastnega kanona. Menda se je treba k nekaterim knjigam, ki smo jih brali zgodaj, vrniti, ko dozorimo. Sam sem moral dozoreti kot \u010dlovek, pre\u017eiveti \u0161e nekaj etap, preden sem se lahko vrnil k Undunu in ga dojel v njegovi polnosti. S tem pa je postal referen\u010dna to\u010dka v mojem \u017eivljenju, ena tistih umetnin, ki jih kot signale postavljamo v svojo osebno pokrajino.<\/p>\n\n\n\n

\n