{"id":21921,"date":"2020-09-12T00:01:00","date_gmt":"2020-09-11T22:01:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21921"},"modified":"2020-09-09T17:07:32","modified_gmt":"2020-09-09T15:07:32","slug":"bon-iver-for-emma-forever-ago","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21921","title":{"rendered":"Bon Iver \u2013 For Emma, Forever Ago"},"content":{"rendered":"\n

Bon Iver<\/strong><\/p>\n\n\n\n

For Emma, Forever Ago<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Samozalo\u017eba, 2007<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Predstavljam si, da je za ljudi, ki ve\u010dino svojega \u017eivljenja obsesivno poslu\u0161amo glasbo, \u017eivljenje bele\u017eeno z glasbenimi referencami. Zato mi zgodnja leta 2010-ih niso pomenila ni\u010d ve\u010d kot abstraktne \u0161tevilke, dokler nisem izra\u010dunal v katerih letih sem najverjetneje poslu\u0161al naslovni album. V moje \u017eivljenje je pri\u0161el v \u010dasu nekak\u0161ne indie-rock obsesije, ki je sovpadal s \u010dasom njegovega zatona. \u010ceprav mi je bila odlo\u010ditev za predstavitev tega albuma na nek na\u010din lahka, sem vseeno okleval, ker bi ga dandanes te\u017eko komurkoli priporo\u010dil. Falseto Justina Vernona, ki se skriva pod imenom Bon Iver, se v\u010dasih zdi prav nerodno previsok, da ima\u0161 na trenutke ob\u010dutek, da se \u017ee malo pa\u010di, kar lahko naredi album izjemno pateti\u010den, sploh ko se zdru\u017ei z intenzivno sentimentalnostjo njegovega intimnega folky zvoka, osamljenih besedil in mita, ki je album obkro\u017eal in ki gre nekako tako: Justin Vernon se je raz\u0161el s punco, s svojim bendom in povrhu \u0161e zbolel za infekcijsko mononukleozo. Da je vse to prebolel, se je zaprl v ko\u010do sredi zasne\u017eenih gozdov doma\u010dega Wisconsina in svojo bole\u010dino in negotovost pretopil v glasbo.<\/p>\n\n\n\n

Vse to mi zdaj, ko ga po dolgem \u010dasu spet poslu\u0161am, po eni strani obra\u010da \u017eelodec in po drugi strani sem na robu solz, sploh ko poslu\u0161am njegovo zadnjo skladbo Re:Stacks, ki je najbr\u017e skladba, ki sem jo poslu\u0161al najve\u010dkrat v svojem \u017eivljenju. Ker sem takrat \u0161e uporabljal platformo last.fm, ki je bele\u017eila moja poslu\u0161anja, lahko sklepam, da sem ga poslu\u0161al okrog 600-krat.<\/p>\n\n\n\n

Ko posku\u0161am zdaj to razumeti, razmi\u0161ljam kateri aspekti mojega takratnega \u017eivljenja, ki se mi leta 2020 zdi kot \u017eivljenje nekoga drugega, so botrovali k temu. Prvi je definitivno ob\u010dutek svobode, ki sem jo do\u017eivel, ko sem se preselil v Ljubljano, redno spoznaval ogromno novih ljudi, prebedel skoraj vsako no\u010d in bil hkrati, \u010de sem to \u017eelel, absolutno anonimen in izoliran. Prvo mi je po zelo osamljeni izku\u0161nji srednje \u0161ole v Novem mestu nekako za\u010daralo \u017eivljenje s prej dokaj neznano radostjo bli\u017eine drugih in slednje mi je v samoti, s pomo\u010djo neskon\u010dnih ur glasbe in literature omogo\u010dilo podo\u017eivljati to bli\u017eino in vedno znova oku\u0161ati ekstazo zavedanja, da sem \u017eiv. V teh tihih in intimnih poznih urah, se je sentimentalnost albuma For Emma, Forever Ago<\/em> nekako uskladila z mojo lastno sentimentalnostjo.<\/p>\n\n\n\n

To stanje potratne sre\u010de je bilo hkrati stanje moje totalne ujetosti in paralize, za katerega sem vedel, da ne more trajati in da ga bom na neki to\u010dki moral preiti. Ker je bilo moje ustvarjanje takrat povsem osredoto\u010deno na pisanje poezije, ki je od mene zahtevalo nekak\u0161no hiperob\u010dutljivost in pozornost, ki je vsak najmanj\u0161i trenutek ali dogodek pove\u010dalo v medpovezanost ob\u010dutkov in pomenov, sem se v \u010dasu visoke zime januarja 2013 spontano odlo\u010dil, da bom ritualizirano iniciiral prehod v nadaljevanje svojega \u017eivljenja. Tako sem najel ko\u010do v zasne\u017eenem gozdu na Pokljuki, ugasnil svoj telefon in v izolaciji nase prevzel mit albuma For Emma, Forever Ago. V tem \u010dasu je nastala moja najbr\u017e najambicioznej\u0161a in zagotovo najdalj\u0161a pesem z naslovom “Justin Vernon pi\u0161e dnevnik pozimi v ko\u010di” s katero sem skozi prozopopejo artikuliral vse, kar sam nisem znal, se ritualno o\u010distil in se vrnil z ob\u010dutno dalj\u0161im rokopisom svoje prve pesni\u0161ke zbirke.<\/p>\n\n\n\n

Morda najzanimivej\u0161i trenutek albuma je prihranjen za pozornej\u0161e poslu\u0161alce, ko se zadnja in meni najlep\u0161a skladba Re:Stacks na albumu kon\u010da. Zadnji akord akusti\u010dne kitare po\u010dasi izzveni v ti\u0161ino prostora in sli\u0161imo lahko kako Justin odlo\u017ei in\u0161trument, se sprehodi skozi sobo in zasli\u0161i se pisk starega telefonskega odzivnika.<\/p>\n\n\n\n

this is not the sound of a new man<\/em><\/p>

or crispy realization<\/em><\/p>

it’s the sound of the unlocking and the lift away<\/em><\/p>

your love will be safe with me<\/em>       <\/p>

                 <\/p>Bon Iver – Re:Stacks<\/cite><\/blockquote>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\n