{"id":21942,"date":"2020-09-16T00:30:00","date_gmt":"2020-09-15T22:30:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21942"},"modified":"2020-09-17T11:13:50","modified_gmt":"2020-09-17T09:13:50","slug":"robert-wyatt-rock-bottom","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21942","title":{"rendered":"Robert Wyatt \u2013 Rock Bottom"},"content":{"rendered":"\n

Robert Wyatt<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Rock Bottom<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Virgin Records, 1974<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

V \u010dasih pred internetnim sharanjem <\/em>in youtubom<\/em> je bilo raziskovanje glasbe veliko ve\u010dji podvig. Ni bilo vse na dosegu klika, moral si imeti kanale, po katerih si lahko glasbo sploh sli\u0161al, oziroma da si sploh izvedel, kaj vse obstaja. Potem pa si moral to glasbo tudi fizi\u010dno nekje najti na nosilcih zvoka.<\/p>\n\n\n\n

Izmed mnogih knjig mi je bila \u0161e posebej dober vodi\u010d po rock glasbi knjiga iz takrat zelo popularne ilustrirane zbirke Mejniki. V njej je bila med drugim izpostavljena tudi skupina Soft Machine in njihov album Third<\/em>. \u017de naslikana naslovnica mi je kazala, da je to nekaj velikega. In tako je tudi bilo. \u0160tiri pesmi, vsaka dol\u017eine cele strani plo\u0161\u010de skupne dol\u017eine epohalnih 75 minut. Instrumentalni jazz fusion iz leta 1970 dobi na tretjem komadu Moon in June<\/em> vokal. Visok, navihan vokal. In pevec je bobnar skupine Robert Wyatt. Bobnar, ki poje \u2013 sva\u0161ta!<\/p>\n\n\n\n

Prav tako je v tem vodi\u010du pisalo, da je Wyatt nato zapustil band, ustanovil drugega, nato pa pijan sko\u010dil skozi okno in pristal na vozi\u010dku. Bobnar, ki ni mogel ve\u010d uporabljati nog, je za\u010del igrati klavir in v procesu privajanja na novo \u017eivljenje ustvaril album Rock Bottom<\/em>. Uau, sem pomislil, to mora biti res zanimiv album! Nekako sem \u017ee po opisu slutil, da je to res izjemna stvaritev. Prav tako mi je bil \u0161e posebej v\u0161e\u010d naslov, za katerega takrat nisem vedel, da je fraza, ampak sem ga razumel dobesedno \u2013 da je avtor namensko ustvaril dno rock glasbe. Prav tako je na naslovnici narisan prizor pod morjem. Pa producent je bil bobnar Pink Floydov Nick Mason (med Dark Side of the Moon<\/em> in Wish You Were Here<\/em>) med izvajalci pa se najde Mike Oldfield (leto po huronskem uspehu s Tubular Bells<\/em>).<\/p>\n\n\n\n

A tega albuma nisem mogel najti v lokalnih trgovinah. Bil je neki skriti kult. Ah, \u010dasi brez interneta… A \u010deprav sem ga toliko iskal, se dejansko ne spomnim kdaj sem ga to\u010dno tudi na\u0161el. Zagotovo pa je bilo enkrat na prehodu tiso\u010dletja. Najverjetneje sem ga na\u0161el \u0161ele leta 2001 v Londonu, kamor sem \u0161el za teden dni s prvo punco le nekaj dni po 11. septembru, in to z letalom. Iz tistega potovanja se sicer \u017eivo spomnim, kako sem v Camden Townu na\u0161el videokaseto prvega Lynchevega filma Eraserhead<\/em>, ki je bil prav tako nekaj, o \u010demer si lahko bral, nisi pa ga mogel nikjer videti.<\/p>\n\n\n\n

V vsakem primeru pa sem ga kupil, ne da bi ga pred tem preposlu\u0161al. In ko sem pri\u0161el domov in pritisnil play<\/em>, je glasba upravi\u010dila in presegla vsa moja pri\u010dakovanja. Po za\u010detnem pozibavanju na morski gladini glasba potone pod vodo in v globo\u010dine du\u0161e, kjer za\u010dne vse razpadati. Kjer dobesedno tonemo do dna, do rock bottoma.<\/em> Tu dramatski trikotnik nima vrha, temve\u010d dno. Ni vrha, od koder gre\u0161 nazaj po\u010dasi dol, tu si v luknji, iz katere mora\u0161 splavati ven. A kljub vsemu grozljivemu, mu\u010dnemu in te\u017eavnemu, do koder pridemo, na koncu izjemno mehko priplavamo na povr\u0161ino, v umirjeno \u017eivljenje z malimi sladkostmi in veselji. A pred tem moramo do\u017eiveti dno, in \u010deprav se spu\u0161\u010damo v najtema\u010dnej\u0161a prostranstva du\u0161evne bole\u010dine, album v bistvu ni zamorjen. To ni kak\u0161na Diamanda Galas, ki nas pusti v peklu. Najve\u010dji razpad duhovnega sistema spremlja neka posebna radost. To ni eden tistih albumov, kjer nam avtor \u017eeli predstaviti svojo duhovno bole\u010dino kot najvi\u0161ji produkt \u010dlove\u0161kega duha in s tem kot nekaj toliko vrednega, da se moramo s tem ukvarjati. To je v bistvu pozitiven album, ki nas \u017ee skorajda frivolno pelje na izlet v globine. In \u010deprav tonemo na podro\u010dje brez kisika, na podro\u010dje, kjer pa\u010d ne moremo ve\u010d dihati od vsega groznega, kar nam je proizvedla na\u0161a du\u0161evnost, \u0161e vedno na koncu veselo zavriskamo na sve\u017eem zraku angle\u0161kega obmorskega srednjeve\u0161kega mesta. Uh, kak\u0161no potovanje je to! In da ne bom malenkosten: album je nedvomno ena najve\u010djih kreacij, ki je bila kadarkoli ustvarjena. <\/p>\n\n\n\n

Rock Bottom<\/em> je \u0161e vedno z menoj, saj se ga je nemogo\u010de naveli\u010dati poslu\u0161ati, \u010deprav ga zadnje \u010dase ne tako zelo pogosto kot neko\u010d. Ne\u0161tetokrat je slu\u017eil kot soundtrack<\/em> za melanholi\u010dne meditacije in no\u010dne seanse, \u010desarkoli \u017ee. Ja, to je no\u010dni album. Sploh ne razumem, kako bi lahko ta album poslu\u0161al v vro\u010dini son\u010dne pripeke in mo\u010dni svetlobi. Kako bi lahko bila dnevni hrup in svetla jasnost okolja primeren prostor zanj? To je album za ambient, kjer ni redundance, kjer obstajo zgolj \u0161e osnovne linije in brle\u010de lu\u010di, kjer ostane zgolj \u0161e bistvo ob\u010dutja, kjer ostaneta samo \u0161e bole\u010dina in radost. In v kon\u010dni fazi ljubezen. Wyatt je \u0161e pred svojo nesre\u010do na\u0161el novo ljubezen Alfredo Benge, z njo se je pa kasneje tudi poro\u010dil. Album je za\u010del pisati v Benetkah, ko jo je spremljal pri njenem delu. Za\u010del je torej nastajati v mestu, ki je dobesedno zgrajeno na vodi, glasbo pa nato spremenil v spu\u0161\u010danje v globo\u010dino du\u0161e in refleksijo sveta, ki se zgodi po tem, ko se zave\u0161, da ne bo\u0161 mogel nikoli ve\u010d v \u017eivljenju uporabljati spodnjega dela telesa, vse skupaj pa zaklju\u010dil z zavedanjem, da vse, kar nas ne pogubi, nas naredi mo\u010dnej\u0161e, in bolj\u0161e. Dno, do katerega pride, tisti rock bottom<\/em>, ni tam zato, da nas uni\u010di, ampak da se sploh zavemo, kje smo in kaj smo. In \u0161e posebej \u2013 zakaj smo.<\/p>\n\n\n\n

Ja, to je zelo oseben album, to je zelo intimen album, ki ga ne more\u0161 poslu\u0161ati kar tako v dru\u017ebi. To ni album, ki bi ga dal za ozadje. To je album, ki sem ga izjemno izbrano poslu\u0161al \u0161e s kom drugim. To je album za izbrane trenutke samote. Zadnji\u010d, ko sem si ga predvajal (preden sem ga poslu\u0161al med pisanjem teh vrstic), je bilo marca na petkovo jutro, na dan, ko se je za\u010del lockdown<\/em>, na dan, ko sem se zavedal, da se bo svet nedolo\u010deno spremenil in da smo pristali v novi ekonomski krizi in raz\u0161iritvi zmo\u017enosti omejevanja ljudi v imenu varnosti. No, Robert me je malce pomiril, da ko pride\u0161 do dna, si \u017ee na poti navzgor.<\/p>\n\n\n\n

\n