{"id":21947,"date":"2020-09-18T00:09:00","date_gmt":"2020-09-17T22:09:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21947"},"modified":"2020-09-10T10:25:21","modified_gmt":"2020-09-10T08:25:21","slug":"hania-rani-home","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21947","title":{"rendered":"Hania Rani \u2013 Home"},"content":{"rendered":"\n

Hania Rani<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Home<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Core Port, 2020<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Ne vem, kdaj \u017ee sem si to rekel, verjetno enkrat na faksu. Vsekakor sem \u0161e zmeraj prepri\u010dan, da je tako. Vse, kar se napi\u0161e v vlogi prevajalca, literarnega raziskovalca, avtorja ali kak\u0161ni \u010disto \u010detrti, vedno pride iz glasbe. Mogo\u010de iz najbolj drobne teme, mogo\u010de kratkega komada, mogo\u010de celega opusa, vedno pride iz glasbe. In najmanj\u0161e mo\u017enosti nima\u0161, da bi dalj\u0161e pisanje obdr\u017ealo konsistenco \u2013 v oblikovnem, vsebinskem, kakr\u0161nem koli smislu \u017ee \u2013 \u010de se ne ovija okoli premi\u0161ljeno postavljene glasbene pergole.<\/p>\n\n\n\n

Ta ima v kak\u0161nem romanu toliko stebrov in pre\u010dk, tudi \u017eic, napetih med njimi, pa vijakov, ki jih dr\u017eijo na mestu, napenja\u010dev, ki skrbijo za \u010dvrstost strukture, in vsega ostalega. Sploh \u010de je pisanje nala\u0161\u010d zastavljeno tako polifono kot je v moji Transverzali<\/em>: Bach se dr\u017ei Aphex Twina, Copland podpira P\u00e4rta, Berliozova Fantasti\u010dna simfonija<\/em> se pne od dveh najbolj\u0161ih albumov Fatboy Slima do Laibachovega The Sound of Music<\/em>. A v mulitidimenizonalni strukturi Transverzale<\/em> najve\u010d najpomembnej\u0161ih ravni podpira album Home<\/em> mlade poljske pianistke, komponistke in pevke Hanie Rani.<\/p>\n\n\n\n

Rojeni leta 1990 v Gdansku kot Hanna Raniszewska se mo\u010dno pozna, da kot del sodobnega poljskega eksodusa mladih \u017eivi v Berlinu. V njeni glasbi je pa\u010d nespregledljiva sled tamkaj\u0161nje glasbene scene, predvsem njenega klubskega dela, v katerem \u017ee od \u010dasov ‘Babilona Berlina’ delujejo kavarni\u0161ke glasbenice. Njene skladbe so tako na prvi vtis morda preproste, razvedrilne, kak\u0161en zloben jezik bodo celo spomnile na neslavne komade iz dvigal. A v tak\u0161ni publiki prikritem ozadju je tako izobrazba, ki si jo je Hania pridobila na slove\u010di var\u0161avski Akademiji Friderika Chopina, kot so mnogi modernisti\u010dni in minimalisti\u010dni postopki: \u010de \u017ee ne igra na koncertni klavir, prepariran v \u0160nitkejevem slogu ali potopljen v valovje Severnega Atlantika, se iz njenega razdejanega pianina zvija prepleteno \u010drevesje kablov, navezanih na razno elektroniko.<\/p>\n\n\n\n

Njena glasba je idealna za Transverzalo<\/em> tudi zaradi prepri\u010danja, da mora biti tak\u0161na dolga pot, tako kot roman o njej in umetnost nasploh vsaj na svojem osnovnem nivoju dostopna vsem, \u010deprav morda z nekaj truda; tako lahko slehernika privede do mnogo bolj zapletenih prostorov globljih ravni. Zato bo morda vsak Haniin poslu\u0161alec in moj bralec vsaj za hip uzrl katero od njih, \u010deprav oba upava, da ju bodo najmanj ve\u010dino scela vsrkale vase. S Hanio se nadalje strinjava glede tistih formalnih postopkov, ki odpirajo tak\u0161ne \u0161irjave: zato i\u0161\u010deva ponovitve, odmeve v njih in v njihovih komaj zaznavnih variacijah, spro\u017eava reverberacije, odzvene, resonance in vse druge \u010dude\u017ene lastnosti nosilca svojih stvaritev, najsi bo zvok ali beseda.<\/p>\n\n\n\n

Ujameva se tudi v zamaknjenju ob prizorih iz narave in njeni zvo\u010dni zapisi slednjih so bili tolikokrat zgled mojim besednim. Kdo drug kot Hania zna ujeti kaj, kar je na videz preprosto kot naslovni motiv komada Buka<\/em> (Bukev<\/em>): ta neizmerna radost in melanholija mirijade pobliskov sonca skozi drhte\u010de listje bukve, ne\u017ena mo\u010d, ki se razkriva za njim, neustavljivi mehanizmi, ki jo uravnavajo. Ali pa komad F-dur:<\/em> kdo zmore tako ujeti veli\u010dino in mir vetra ter predvsem njegovo dejansko gibanje, ples po zapleteni konfiguraciji krajine? In Tennen<\/em>, seveda: ni prav dosti tako plasti\u010dnih prikazov kakega alpskega masiva, kakor je ta, ki ga vidimo skozi pogled Hanie Rani.<\/p>\n\n\n\n

A ob \u0161e mnogo drugih oporah, izhodi\u0161\u010dih in vzgonih, ki mi jih je dajala, je bila gotovo najpomembnej\u0161a naslovna tema albuma. Tista slaba polovica Transverzale, ki so jo uspeli speljati v petdesetih od Maribora do Ankarana seveda nima nobenega najpomembnej\u0161ih smislov in najlep\u0161ih lastnosti pravih transverzal. Ko smo jo lani z mulcema in prijatelji kon\u010dno vzpostavili, kakr\u0161na bi morala biti, in tudi prehodili, pa je \u0161e toliko bolj iz nje izstopila prav tema doma: ker gre za kro\u017eno pot, jo za\u010dne\u0161 s svojega praga in gre\u0161 nato slednjemu ves \u010das naproti.<\/p>\n\n\n\n

Vsaka prava transverzala je seveda tudi odsev doma v njegovem \u0161ir\u0161em smislu: de\u017eele, prek katere se vije, njenih ljudi. In tudi v tem smislu Haniin album podpira moj roman. Ne le, da mlada Gdan\u0161\u010danka \u017ee vrsto let \u017eivi v Berlinu in na turnejah, Poljski eksodus mladih je s povratno zanko povezan z rasto\u010dim konservativizmom njihove de\u017eele. A vso \u017ealost, celo prizadetost spri\u010do velikega zdrsa poljskega duha Haniin razmislek o (\u0161ir\u0161em) domu uspe umakniti iz osebnega v meditativno ozadje svoje glasbe: izvrsten recept, kako v morebitnih osebnih zamerah do svojega plemena najti bistveno za eti\u010dno in idejno osnovo tistega, s \u010dimer imamo Slovenci toliko te\u017eav, tistega, do \u010desar se nikakor ne znamo dokopati: do smiselne, sodobne, suverene nacionalne identitete.<\/p>\n\n\n\n