{"id":22144,"date":"2020-10-04T00:04:00","date_gmt":"2020-10-03T22:04:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22144"},"modified":"2020-10-02T10:42:16","modified_gmt":"2020-10-02T08:42:16","slug":"kae-tempest-the-book-of-traps-and-lessons","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22144","title":{"rendered":"Kae Tempest \u2013 The Book of Traps and Lessons"},"content":{"rendered":"\n

Kae Tempest<\/strong><\/p>\n\n\n\n

The Book of Traps and Lessons<\/strong><\/p>\n\n\n\n

American Recordings, 2019<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

I against you against we against them …<\/em><\/em><\/p>\n\n\n\n

Kako za\u010deti pisati o ne\u010dem, kar naj bi me zaznamovalo, ko pa je za predstavnico mlaj\u0161e, internetne generacije, najbr\u017e bolje, da pisanje o kakih Pink Floydih prepusti starej\u0161im, izku\u0161enim modrecem, katerih besede nam odzvanjajo v pokroviteljskih stavkih, kot so recimo: \u2018\u2019Ve\u0161, v mojih \u010dasih\u2026\u2019\u2019, ali pa \u2018\u2019Vi mladi sploh ne veste …\u2019\u2019. Prosim, privo\u0161\u010dimo si trenutek ti\u0161ine in se spomnimo na prizor, ko bom v veganskem usnjenem naslanja\u010du kadila elektronsko pipo in cini\u010dno zganjala nostalgijo po letu 2020, ko je Atom \u2122 izdal album <3. A zaenkrat pustimo prihodnost za sabo…<\/p>\n\n\n\n

Pisala naj bi o meni ljubem <\/em>dolo\u010denem albumu, torej glasbi \u2013 tisti najbolj \u017emohtni neposrednosti, zapisani v telo, ki je nezmo\u017eno artikulirati ob\u010dutka sovpadajo\u010dega s to popolnoma unikatno izku\u0161njo poslu\u0161anja, vpeto v specifi\u010dno situacijo, v kateri odigram vlogo nekega<\/em> poslu\u0161alca, kar po drugi strani, ne glede na dolo\u010denost, v tistem trenutku tudi nisem. … Zato bi, \u010de bi lahko, svojo osebno izku\u0161njo, ki je ne morem misliti oziroma (po)do\u017eivljati brez predstave o potujo\u010dem in izku\u0161enj la\u010dnem in hkrati vsega sitem otroku, ki skozi ustvarjanje \u017eivljenja bruha in po\u017eira to, kar bi civilizirani odrasli um imenoval nesmisel, najbr\u017e poskusila zaokro\u017eiti v nekak\u0161no meta pripoved, katero je pravzaprav bolje prepustiti, da se skladno z okoljem v u\u0161esih drugih naravno razlije v raztezajo\u010di se kola\u017e navzkri\u017enih elektronskih zvo\u010dnih vzorcev iz \u2013 na primer \u2013 ljube plate The Music Has The Right To Children<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

Razlog, zakaj sem se v zadnjem hipu vendarle odlo\u010dila, da vlogo klju\u010dnega predmeta \u2013 za katerega upam, da ne bo ostal le moj album \u2013<\/em>, ne bo zasedal v zgornjem odstavku omenjeni album, pa ti\u010di v tem, da ta zame predstavlja substanco, ki me varuje pred grozo praznine izmenjevanja smiselnih<\/em> sintagm, od \u010desar sicer \u0161e vedno rada be\u017eim, a si bom ta u\u017eitek muzikalnega pobega prihranila za nadaljno ob\u010dasno zado\u0161\u010devanje potrebe po disociaciji in sanjarjenju v tisti razpoki med spancem in budnostjo, znotraj katere kopljem po breznu tavajo\u010dih spominov in onkraj diskurzivnih omejitev negujem otro\u0161ko domi\u0161ljijo. <\/p>\n\n\n\n

No, priznati moram, da je moja odvisnost od pretirane konsumpcije glasbe na neki to\u010dki prerasla v klju\u010dna \u017eivljenjska problema \u2013 distrakcijo in apatijo, ki sta se razgalila kot simptom be\u017eanja pred radovednim otrokom. Namre\u010d, ne le, da sem posredno sama potolkla aktivno \u017eeljo, ki je pravzaprav hrepenela po mo\u010dnej\u0161i povezanosti z drugimi in uveljavljanju tega, kar me dejansko konstituira, ampak se je ta tudi prevesila v svoje nasprotje. Moja u\u0161esa so postala nema in ostala sem le neiskren spomin same sebe, ki ji je telo neznan, mote\u010d in raziskovanja nevreden teritorij, vsak telesni gib pa ovira. Izjemo so predstavljala le vragoviljenja v okviru bizarnih distopi\u010dnih festivalov elektronske glasbe, zavitih v nekak\u0161no mitsko strukturo, kjer sem se kon\u010dno lahko izvila oznaki pripadnice civilizacije in postala pleso\u010di nih\u010de <\/em>\u2026 A vendar to ni dolgotrajna re\u0161itev, je pa lep prikaz vsega tega, kar je narobe z mano in s svetom, ali kot bi rekli Kae Tempest (Kae uporablja tretjo osebo mno\u017eine kot spolno nevtralni osebni zaimek, op. ur.) – you’re lying if you think that my pain isn’t your pain<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

In ker se najla\u017eje pove\u017eem z ne\u010dim, kar se me je dotaknilo v \u010dasu trenutne konstelacije sveta, ko sem la\u010dna pomena v pravem \u010dasu pograbila po poeziji, po besedah, ki tokrat niso bile prazne, vzporedno s tem pa \u0161e odkrila album Book of Traps and Lessons<\/em>, ki mi je pomagal, da sem, kot da je nikoli ne bi imela, kon\u010dno lahko objela svojo temno, disfunkcionalno plat in se do neke mere znebila tudi strahu pred besedami in mo\u017enostjo, da ne morem biti avtenti\u010dna in razumljena <\/em>hkrati. <\/em>Kae sem zaupala in razlog za to ne ti\u010di le v njihovi izbiri besed, ampak predvsem v na\u010dinu, kako jih izgovarjajo, torej v samem zvenu, iz katerega krvavi tisto iracionalno \u2013 \u010dustva, ki v kombinaciji z glasbeno podlago ustvarjajo naelektreno vzdu\u0161je, kjer se v tisti klju\u010dni to\u010dki konvergence sre\u010data fizi\u010dno in duhovno.<\/p>\n\n\n\n

Poleg tega, da Kae v svojih tekstih venomer opozarjajo tudi na posledice slabega dru\u017ebeno-politi\u010dnega stanja, pa je na\u0161 zani\u010devalen odnos do instinkta, intuicije in imaginacije kot tistih najbolj prvinskih \u010dlovekovih lastnosti, ki so zmo\u017ene ru\u0161enja meja in ustvarjanja novih realnosti, klju\u010dni manko ali rana sodobnega \u010dloveka, o kateri tudi govori celoten album in kar je bil navsezadnje razlog moje osebne stiske, ko sem se kot otrok, ki mora kar naenkrat privzeti vlogo odraslega, odrekla kreativi, ki mi je lep del \u017eivljenja predstavljala tudi njegov vir. A ker ni\u010d nima smisla, naj bitja logike raje \u0161e naprej sledimo svojim egoisti\u010dnim te\u017enjam, se omejujmo s togimi dru\u017ebenimi pravili, ker utopije so namre\u010d le za otroke, barve samo za na reklamne panoje, prihodnosti ni, na\u0161i psi pa so dokon\u010dno postali bolj \u010dlove\u0161ki, kot mi sami … Ali pa\u010d?<\/em><\/p>\n\n\n\n

They take us all for idiots, but that’s their problem<\/em><\/em><\/p>\n\n\n\n

When we behave like idiots, it becomes our problem<\/em> …<\/em><\/em><\/p>\n\n\n\n

\n