{"id":22151,"date":"2020-10-06T00:01:47","date_gmt":"2020-10-05T22:01:47","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22151"},"modified":"2020-10-05T09:48:46","modified_gmt":"2020-10-05T07:48:46","slug":"bijelo-dugme-kad-bi-bio-bijelo-dugme","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22151","title":{"rendered":"Bijelo dugme \u2013 Kad bi bio bijelo dugme"},"content":{"rendered":"\n

Bijelo dugme<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Kad bi bio bijelo dugme<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Jugoton, 1974<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Moje za\u010detno spoznavanje glasbe je vezano predvsem na bratovo skromno zbirko vinilk. Ta, dvanajst let starej\u0161i od mene, sicer ni bil kak poseben glasbeni navdu\u0161enec, je pa imel ob koncu najstni\u0161tva obdobje, ko so mu sicer skromne finance omogo\u010dale, da si je omislil mono gramofon in ustvaril zbirko dvajsetih, morda tridesetih singlic in enega, kot se je izkazalo predvsem zame velepomembnega elpija \u2013 Big Hits (High Tide On the Green Grass)<\/em> Rolling Stonesov, na katerem se nahajajo prete\u017eno (a ne le) rhythm & blues uspe\u0161nice, ki so jih nanizali do leta 1967. Vsa njegova zbirka je pravzaprav datirala v \u00bbsummer of love\u00ab leto \u201967, tako da je bilo obdobje nabavljanja o\u010ditno res zelo kratko, sovpada pa z njegovim \u0161tudijskim bivanjem v Ljubljani, kjer je nedvomno lahko izbiral med ve\u010djo ponudbo kot v doma\u010dih \u017eelezninah. \u017de naslednje leto je moral \u0161tudij nadaljevati v Zagrebu, kjer je, kolikor vem, piskal bolj tanko in denarja za tovrstne pribolj\u0161ke ni bilo ve\u010d. Med singli je bilo ob raznih \u0161lagera\u0161ih tipa Engelbert Humperdinck in Tom Jones (prvi me nikakor ni pritegnil, slednji neizmerno) tudi nekaj res prave robe, med katero so me \u0161e posebej obnoreli in pustili usodni pe\u010dat na moji otro\u0161ki psihi  mrakobni A Whiter Shade of Pale<\/em> benda mrkih obrazov Procol Harum, psihedeli\u010den, LSD-jevski Itchycoo Park<\/em> benda Small Faces, razbija\u0161ki I’m A Believer<\/em> The Moonkees in residentovski I Am The Walrus<\/em> Beatlov. V bratovi zbirki je bilo je sicer \u0161e nekaj zadev, ki so mi izstopale, a najmo\u010dnej\u0161i vtis so name pustile na\u0161tete.<\/p>\n\n\n\n

Tej platformi, v naslednjih nekaj letih ob\u010dasno oplemeniteni \u0161e s kak\u0161nim zabavnoglasbenim festivalskim komadom, od katerih posebej pomnim groze\u010do Olujo<\/em> Josipe Lisac in veselja\u0161ko Ulicama moga grada<\/em> Dubrova\u010dkih trubadurov, verjetno prvim doma\u010dim komadom, ki me je povsem obnorel, je nekje v za\u010detku sedemdesetih sledil glam rock \u2013 \u00a0posthipijevska najstni\u0161ka dekadenca, ki je posegla na polje robnega \u0161e precej radikalneje od hipijev, kjer je \u0161lo \u0161e vedno za precej stereotipen, arhetipski mo\u0161ko-\u017eenski odnos s prevladujo\u010dima imid\u017eema Jezusa in Marije. Sicer bolj Magdalene kot device, pa vendar\u2026 Glam je bil, kot se je izkazalo pozneje, nekak vezni \u010dlen med njimi in punkom, meni pa prva generacijska muska, s katero sem se identificiral. Do takrat so se moji interesi, sicer vsi popkulturni: nogomet \u2013 film \u2013 glasba \u2013 strip, \u0161e nekako vsaj pribli\u017eno enakovredno prekrivali, od tega momenta dalje pa je ostala moja glavna preokupacija glasba.<\/p>\n\n\n\n

Navdu\u0161eval sem se predvsem nad bendi kot so bili Slade, Sweet, Alice Cooper in T. Rex, po\u010dasi pa sem se prebijal tudi do glam aristokracje, utele\u0161ene v Davidu Bowieju in Roxy Music z Brianom Enom. A podobno, kot je nekdaj velevala ljubljanska prestolnica, da najprej za\u010dne\u0161 s poslu\u0161anjem rocka, katerega vrh je itak Frank Zappa, in ko predela\u0161 \u0161e tega, postane\u0161 zrel za najvi\u0161ji stadij \u2013 jazz, sem s\u010dasoma tudi sam ob mo\u010dnem vplivu starej\u0161ih frikov, ki so me polagoma za\u010deli sprejemati v svoj krog, za\u010del vedno bolj tripati proti progresivi, te\u017ekemu rocku, baziranemu na bendih s konca \u0161estdesetih in na podobni, ponovno na nek na\u010din bolj hipijevski robi. Zdelo se je kar nekako samo po sebi umevno, da gre za svet odraslih, za nekaj ve\u010djega in pomembnej\u0161ega od Wig Wam Bam<\/em> in Chirpy Chirpy Cheep Cheep<\/em>, ki sta mi dogajala \u0161e nedolgo pred tem. A ravno ko sem \u017ee skoraj dokon\u010dno preklopil na to zahtevnej\u0161o robo, so dotlej precej zaspano jugoslovansko glasbeno sceno s topovskim udarom nasko\u010dili bosanski pastirski glamerji Bijelo dugme in prebudili moj selja\u010dki gen.<\/p>\n\n\n\n

Dugmi\u010di, uradno ustanovljeni 1. januarja 1974, so \u017ee v samem \u0161tartu zastavili na polno in si po dobrega pol leta, podkrepljenega s tremi singli ter z nenehnim turanjem po vseh mo\u017enih mestih in vaseh, ustvarili mo\u010dno fenovsko bazo, kateri sem fanati\u010dno pripadal tudi sam. Ko sem nekje ujel, da prihajajo v \u017dalec, je bila zato moja radost in seveda \u017eelja udele\u017eiti se tega koncerta\/plesa neizmerna, a sem bil \u0161e prezelen, osnovno\u0161olec, \u017dalec pa je bil brez prometnih povezav za nazaj takrat zame svetlobna leta oddaljen od mati\u010dne Me\u017eice. Se je pa dogodka udele\u017eil na\u0161 lokalni ZSMS-jevski organizator mladinskih plesov, z njimi tam navezal stik in po povratku za naslednji april najavil njihov me\u017ei\u0161ki nastop. A ko je bend konec leta izdal prvi album, ki je v hipu podrl vse prodajne rekorde, je njihov me\u017ei\u0161ki nastop seveda odpadel, bend pa se je preusmeril na \u0161portne hale in objekte s kapaciteto vsaj jurja plus folka. Ne vem, \u010de sem \u0161e kdaj pozneje pri\u010dakoval izid kakega albuma tako nestrpno kot Kad bi bio bijelo dugme<\/em>. Spomnim se, da sem ga premierno sli\u0161al na radiu. Zavrten je bil v celoti in spomnim se tudi, da je z eno samo izjemo (o tej v naslednjem odstavku) povsem izpolnil moja visoka pri\u010dakovanja.<\/p>\n\n\n\n

Uvodni (naslovni) komad je v epskih desetih minutah raztegnjen \u00bb\u010dobanisti\u010dni progressive\u00ab z rahlim pridihom Santane, stran A pa zaklju\u010di Blues za moju biv\u0161u dragu<\/em>. Klasi\u010den blues, a bistveno bolj dodelan kot Ove \u0107u no\u0107i na\u0107i blues<\/em> z B strani prvega singla Top<\/em>. K bluesu se Dugme poslej ne bodo ve\u010d vra\u010dali. \u010ce se je prva stran \u0161e navezovala na njihove te\u017ekorockerske za\u010detke iz \u010dasov tria Mi\u010da, Goran i Zoran, je bila druga Dugme v polnem sijaju TUKAJ in ZDAJ. Otvarja jo rock’n’roll Ne spavaj mala moja muzika dok svira<\/em>, prvi primer Bregovi\u0107eve brezsramne prisvojitve tujega materiala (\u00bbBolje, da li\u010di na ne\u0161to, nego da ne li\u010di na ni\u0161ta\u00ab je enkrat kasneje odreagiral na tosmerne o\u010ditke), Chuck Berryjeve klasike Rock’n’Roll Music<\/em>. Sledita \u0161e dve mo\u010dni enoti \u00bbtr\u0161e pastirskega\u00ab \u2013 Sve \u010du da ti dam, samo da zaigram<\/em> in Patim, evo, deset dana<\/em>, med katero je vkle\u0161\u010deno moje edino albumsko razo\u010daranje, Selma<\/em>. S pretiranim poudarkom na Hammondu in Bebekovim \u0161lagera\u0161kim zavijanjem mi \u017ee kot taka ni legla, obenem pa je bila to \u017ee stara zadeva, objavljena na B strani singla Da sam pekar<\/em>, zato sem se ob njeni \u0161estminutni minuta\u017ei in \u017ee sicer kratki, triintrideset minutni dol\u017eini albuma po\u010dutil kar konkretno opeharjenega. Je pa zato za piko na i poskrbel sarajevski dizajner Dragan S. Stefanovi\u0107 z atraktivnim, blago eroti\u010dnim ovitkom, kasneje celo uvr\u0161\u010denim v angle\u0161ko izdajo knjige petstotih najlep\u0161ih ovitkov na svetu.<\/p>\n\n\n\n

31. maja 1975 sem Dugme kot glavne zvezde Boom festivala<\/em>, osrednje letne doma\u010de glasbene manifestacije prve polovice sedemdesetih, na kateri se je praviloma zbrala vsa smetana takratne scene, kon\u010dno videl in sli\u0161al tudi v \u017eivo. Moje navdu\u0161enje je bilo neizmerno. Bend je z nastopom v osrednjem terminu, edini s konkretnim light showom in umetnim dimom, dobesedno pometel s konkurenco. Festival se je iz Zagreba, kjer je gostoval le enkrat (nastal je v Mariboru in bil na vrhuncu med leti 1972 in \u201874 v Ljubljani) za leto dni preselil \u0161e v Beograd in za dve v Novi Sad, a si v novonastalih razmerah, ko je imel en bend mo\u010d privabiti na samostojni koncert ve\u010d publike kot vsa preostala zdru\u017eena elita, ni ve\u010d opomogel in je po letu 1978 tiho ugasnil. Se je pa na Boomu ’75 zgodil \u0161e en prelomni trenutek \u2013 prvi uradni nastop ljubljanske frikovske zasedbe Buldo\u017eer. Ko je konec leta iz\u0161el njen prvenec Pljuni istini u o\u010di<\/em>, je doma\u010di rock kon\u010dno dobil trde temelje vsem bodo\u010dim sredinam, punkom in valom. Z Dugmetom spektakelskega in z Buldo\u017eerjem avantgardnega. Z desetletno zamudo smo v razmaku enega leta kon\u010dno dobili najprej svoje Beatle in zatem \u0161e Mothers of Invention.<\/p>\n\n\n\n

In potem?<\/p>\n\n\n\n

Moje zanimanje za Bijelo dugme je za\u010delo nekje po tem koncertu po\u010dasi kopneti in naslednje plate, \u0160ta bi dao da si na mom mjestu<\/em>, niti nisem ve\u010d nabavil. Kot progresivec sem bil nad bendom sicer \u017ee rahlo vzvi\u0161en, a ko so se na promocijski turneji ustavili v novozgrajeni velenjski Rde\u010di dvorani, sem bil tam. \u00bbDugmemanija\u00ab je bila na vi\u0161ku, bend pa na krilih megahita Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac<\/em>. Bosanac je bil emancipatoren komad. Ob njem je bosanska mladina iz getoizranih dija\u0161kih in samskih domov, ki je v Velenju prednja\u010dila v prvih vrstah, verjetno prvi\u010d za\u010dutila, da je lahko v tem, njim precej nenaklonjenem in kdaj tudi sovra\u017enem okolju, kul in plus biti iz Bosne. Zaradi tega so Bregovi\u0107u urbane\u017ei \u0161e leta o\u010ditali \u00bbposelja\u010denje\u00ab jugoslovanskega rocka.<\/p>\n\n\n\n

Na njihovem koncertu sem bil zatem \u0161e ob koncu srednje \u0161ole, ko so v slovenjgra\u0161ki dvorani predstavljali svoj \u010detrti, \u017ee skrajno urbani album Bitanga i princeza<\/a><\/em> in zatem \u0161e dve leti kasneje v Hali Tivoli v sklopu turneje Do\u017eivjeti stotu<\/em>. S prvega mi je sicer bolj kot glasba ostal v spominu interni pokoncertni \u00bbafter\u00ab v povsem razsutem, nekdaj uglednem me\u0161\u010danskem stanovanju \u017ee pospe\u0161eno razpadajo\u010dega akademskega slikarja Radeta Nikoli\u0107a (1937-1988, Slava mu!), a sem zato na ljubljanskega \u0161el kot sicer precej bolj zmeren fen. V tem \u010dasu sem se precej fural na jugoslovanski novi val in ska, kamor se je s posodobljenim zvokom albuma Do\u017eivjeti stotu<\/em> in sve\u017eimi modnimi frizurcami vsilil tudi prefrigani Bregovi\u0107 s svojim bendom. \u010ce me spomin ne vara, sem si celo nabavil kaseto. Doma\u010di novi val in ska se je v Ljubljani sicer najve\u010d vrtel v klubu istrskih \u0161tudentov Veli Jo\u017ee<\/em>, kamor sem rad zahajal. Nahajal se je v kleti IV. bloka \u0161tudentskega naselja, vizavi Diska \u0160tudent, katerega so le kako leto zatem zavzeli \u0161e eni, tokrat neki novi Istrani.<\/p>\n\n\n\n

Je pa imela idealizirana podoba Bijelega dugmeta, rockerskega benda s katerim sem se v svojem zgodnjenajstni\u0161kem obdobju povsem poistovetil, \u017ee takrat vsaj eno rahlo motnjo \u2013 pevca \u017deljka Bebeka. Saj ne da ne bi po svoje deloval impresivno, in tudi njegov glas je bil izjemen, a je s svojimi porno br\u010dicami in ov\u010djo frizuro precej odstopal od moje takratne predstave o idealnem friku, obenem pa je bil tudi dale\u010d najstarej\u0161i \u010dlan benda. Ob izidu albuma, ki je povod za pri\u010dujo\u010di tekst, je namre\u010d \u0161tel \u017ee v tistih \u010dasih zame nepredstavljivih trideset let.   <\/p>\n\n\n\n

\n