{"id":22204,"date":"2020-10-17T00:10:22","date_gmt":"2020-10-16T22:10:22","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22204"},"modified":"2020-10-15T11:13:40","modified_gmt":"2020-10-15T09:13:40","slug":"can-ege-bamyasi","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22204","title":{"rendered":"Can \u2013 Ege Bamyasi"},"content":{"rendered":"\n

Can<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ege Bamyasi<\/strong><\/p>\n\n\n\n

United Artists, 1972<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Ve\u010d legend kro\u017ei o tem, kdo je na Koro\u0161ko prvi prinesel plo\u0161\u010de benda Can. V moji generaciji je obveljalo, da je bil to Tasko (ta je \u017ee v osnovni \u0161oli poslu\u0161al Franka Zappo in The Mothers of Invention), potem naj bi bil to Loly, ki je kar nekaj \u010dasa zalagal \u00bbalternativno koro\u0161ko sceno\u00ab z glasbo nem\u0161kih eksperimentalnih, elektronskih, avantgardnih in pank bendov. Po zadnjih informacijah, ki sem jih te dni pridobila od Bojana Vrli\u010da, ki je izvorno iz Me\u017eice, zibelke krautrocka na Koro\u0161kem, pa je bil to Smus, pravzaprav Raven\u010dan, ki je vmes \u017eivel v Mariboru, Ljubljani, na Krasu in \u0161e kje. On je bil tisti, ki je poleg Phaedre<\/em> (Tangerine Dream, 1974) v Me\u017eico prinesel tudi Tago Mago<\/em> (Can, 1971). Res pa je bil potem Tasko tisti, ki je vse te plo\u0161\u010de ali vsaj posnetke s plo\u0161\u010d prina\u0161al k nam na Ravne. Zaradi njega smo recimo poznali tudi Kraftwerk (tudi te naj bi prvi poslu\u0161ali v Me\u017eici, menda po zaslugi Plazarjevega Mir\u010da), Neu!, Amon Duul II, Velvet Underground, Diamando Gal\u00e1s, Einst\u00fcrzende Neubauten, DAF in \u0161e koga.<\/p>\n\n\n\n

Muzika, ki se je poslu\u0161ala v na\u0161i provinci, smo se radi sami hvalili, se je menda poslu\u0161ala samo \u0161e na kak\u0161nih alternativnih placih v Ljubljani in Mariboru (del te scene je bil recimo Milan Eri\u010d). Rasli in dru\u017eili smo se ob glasbi, ob dolo\u010denih bendih, ki so nam naravnavali svetovni nazor. Ja, tako dale\u010d je \u0161la ta identifikacija, ki pa je ravno zaradi narave glasbe pu\u0161\u010dala in celo spodbujala tudi tisto brezmejno svobodo in prepri\u010danja \u2013 osebna, politi\u010dna, aktivisti\u010dna, dru\u017ebeno-anga\u017eirana, ali pa zgolj estetsko glasbena. Bodisi je \u0161lo za pank bodisi za eksperiment.<\/p>\n\n\n\n

Ta izjemno dragocena alternativna glasbena dedi\u0161\u010dina je potem \u0161la iz generacije v generacijo. Nikogar ni preve\u010d motilo, da se glasba ne poslu\u0161a z originalne plo\u0161\u010de, temve\u010d je presneta na kasete. Vedelo pa se je, kdo ima doma original, kdo posnetke in za katero presnemavanje po vrsti iz kasete na kaseto oziroma iz kasetnika na kasetnik je \u0161lo. Da so bili vsi posnetki posledi\u010dno podprti \u0161e z dodatnimi \u0161umi, je tudi bolj malo motilo, pravzaprav se je to jemalo kot neizpodbitno dejstvo. Kdo pa je takrat lahko kar potoval v tujino in si nabavljal originale? V tem presnemovalnem zanosu pa so se komadi med seboj tudi pome\u0161ali, malokdo je tudi natan\u010dno bele\u017eil, kateri komadi so iz katere plo\u0161\u010de. Vso to znanje smo potem pridobivali ob dolgih pogovorih med poslu\u0161anjem.<\/p>\n\n\n\n

Pri Can recimo ni bilo ni\u010d nenavadnega, \u010de se je najprej poslu\u0161alo Yoo Doo Right<\/em> iz Monster Movie<\/em> (1969), nato Oh Yeah<\/em> in Halleluwah<\/em> iz Tago Mago<\/em> (1971), ter \u0161e One More Night<\/em> in Spoon<\/em> iz Ege Bamyasi<\/em> (1972). Nato se je kaseto tako ali tako previlo spet na za\u010detek in poslu\u0161alo \u0161e enkrat, in potem \u0161e enkrat, in \u0161e enkrat. \u010ce je bila plo\u0161\u010da, pa se je dalo vrstni red skladb izbirat. Predvsem glasba Can je bila zame nekaj novega, druga\u010dnega, sve\u017eega, misti\u010dnega. Odpeljala me je v svoje dolge psihedeli\u010dne zvo\u010dne in ritmi\u010dne (sploh slednje! po zaslugi bobnarskega genija Jakija Liebezeita) pasa\u017ee, in delovala psihoti\u010dno, brez drog.<\/p>\n\n\n\n

Takrat seveda \u0161e nisem vedela, da je ta nem\u0161ki avantgardni bend idejno vzniknil na newyor\u0161ki eksperimentalni sceni, da sta bila Irmin Schmidt in Holger Czukay Stockausnova u\u010denca in pozneje ugledna profesorja, da je bil tretji ustanovni \u010dlan benda ameri\u0161ki avantgardni skladatelj in flavtist David C. Johnson, predvsem pa ne, kolik\u0161en vpliv so imeli kot bend na celotno eksperimentalno, rock, post-rock, krautrock, funky, hip-hop, funky in \u0161e kak\u0161no sceno. Thurston Moore iz Sonic Youth je plo\u0161\u010do Ege Bamyasi (ki sem jo izpostavila tudi sama, tudi zato, ker sta njihovi prvi dve plo\u0161\u010di \u017ee bili pripoznani to\u010dno v tej rubriki, kar me izjemno veseli!) najprej kupil zaradi bizarne naslovnice, potem pa jo je toliko preposlu\u0161al, da jo je \u00bbpopolnoma izrabil.\u00ab Can so vplivali tudi na Briana Ena, Red Hot Chili Peppers, The Fall, Happy Mondays, Lumerians, Radiohead, Rolling Stones in \u0161e marsikoga. Njihova brez\u010dasna glasba je o\u010ditno zaznamovala veliko generacij, in mladi in manj mladi jo \u0161e vedno odkrivajo na novo (kak\u0161en komad znajo \u0161e vedno zavrteti tudi na Radiu \u0160tudent). Izku\u0161nja s Can me je zaznamovala do te mere, da se nikoli pozneje ve\u010d nisem mogla zadovoljiti kar z eno glasbo, poslu\u0161ati nekaj samo za ozadje. Bolje ti\u0161ina kot slaba glasba, si re\u010dem \u0161e danes.\u00a0 \u00a0 \u00a0<\/p>\n\n\n\n

\n