{"id":22277,"date":"2020-10-29T00:08:00","date_gmt":"2020-10-28T23:08:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22277"},"modified":"2020-10-30T08:26:02","modified_gmt":"2020-10-30T07:26:02","slug":"eliane-radigue-transamorem-transmortem","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22277","title":{"rendered":"Eliane Radigue \u2013Transamorem\u2013Transmortem"},"content":{"rendered":"\n

Eliane Radigue<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Transamorem\u2013Transmortem<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Important Records, 2011<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Bilo je pred leti. Zdi se mi, da je vse vedno pred leti. Ve\u010dni zdavnaj. Odpravljala sem se na neko operacijo. Vedno neke operacije. In operativnosti. In obrazci. Praznine, ki se ne bi zdr\u017eale in jih tudi ne bi zdr\u017eali, zato se jih polni. In potem \u010daka\u0161. Nenavadno podobno razpisom.<\/p>\n\n\n\n

\u010ce ve\u0161, da gre\u0161 v bolni\u0161nico, je to mnogo bolje, kot pa da o tem vnaprej ne ve\u0161 ni\u010d. Slu\u010dajnost, \u0161e nekaj, od \u010desar se ti lahko trga. Ni\u010d nas ne more presenetiti, je rekel nekdo (and pulled the trigger<\/em>). S seboj vzame\u0161 \u017eivljenje, v obeh pomenih besede, napakira\u0161 se, zares gre. Ne pa tudi za otroke.<\/p>\n\n\n\n

Tako sem vnaprej vedela, da bom v zaklenjenem delu bolni\u0161nice, torej tam, kamor zunanja javnost, menda vsa ku\u017ena in sploh nevarna, nima vstopa. Krhki organizmi se hitro nalezejo vsega boga, pravijo. Nata\u0161a mi je, ustrezno, kot to zna le ona, za na pot prinesla knjigo: Diary of an Escape<\/em> Antonia Negrija. To je bilo smeha. \u010ce bi imela kak\u0161no minuto ve\u010d na poti od nepretrganega dela do mene, bi mi verjetno v Nami kupila \u0161e \u017eli\u010dko in rekla, evo, koplji, \u017eli\u010dko po \u017eli\u010dko.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Nastanjena v sobi z dvema levkemi\u010darkama, ki sta del prvovrstne interne transportne verige za izdelke iz konoplje, sedim, gledam, kako dobre outfite<\/em> sem si napakirala, Negri re\u010de pst<\/em>. Kliznem. Izmuznem se ven, v pi\u017eami in hudiju<\/em> in olstarkah<\/em> se od\u0161etam, kar nese me do Roga, gor, na streho, tam en de\u010dko popravlja kolo, prisedem, re\u010dem, hej<\/em>, re\u010de, yo<\/em>, in tako kadim na strehi Roga in si mislim, v tem mestu, pa da se ubije\u0161, ne more\u0161 izginiti.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Seveda se vrnem v tisto sobo, res car<\/em> in res sam<\/em> si lahko samo en hip, vse naprej je pobo\u017eno fantaziranje. Nih\u010de vam in nam ne verjame. No\u010di v bolni\u0161nicah so te\u017eka beda. Vedno se najdejo gospe in gospodje, ki pridejo na rutinski poseg, ni\u010d jim ni, jutri bodo \u017ee nazaj v pisarnah, a ko pridejo do bolni\u0161ni\u010dne postelje, jih sesuje. Le\u017eijo pod rjuhami in me\u010dkajo ro\u017ene vence, od\u0161tevajo, kar se jim zdi, da so njihove zadnje ure, po tem ni ve\u010d ni\u010desar. Res ni\u010desar. Mogo\u010de vice. Pa \u0161e to jih skrbi. Kako bodo tam na vratih pojasnili svoje omahljivosti, inertnosti in zevanje ob vsakdanjih umorih, a? Ali bo kdo \u017ealoval? Ne.<\/p>\n\n\n\n

Na tej to\u010dki vstopi Transamorem\u2013Transmortem<\/em> (1973), edini album, ki ga imam za tisto no\u010d, zelo slabo sem spakirala za tole. Eliane Radigue. Nekdo je umrl, pa je naredila album. Vsaki\u010d je naredila album. Leta kasneje mi bo v pismu sporo\u010dila, da bi rada pri\u0161la, a ne more ve\u010d na pot, jaz naj pridem k njej, re\u010dem, da bom.<\/p>\n\n\n\n

Transamorem\u2013Transmortem<\/em> opisujejo kot umirjeno drone<\/em> glasbo, torej kot potekanje zvoka, monotono trajanje. Minimalizem. Meditacija. Malo morgen. Celo no\u010d hodim po hodniku zaprte hematologije, kjer se dobesedno preliva kri, s slu\u0161alkami na glavi hodim in poslu\u0161am in poslu\u0161am, sedem, vstanem, brcnem ob stol, stol ob mene, \u0161tejem robove plo\u0161\u010dic, zafugirana, do vrat, nazaj, sestra do vrat, sestra nazaj, ve\u010d njih do vrat in nazaj, kam le gredo, \u010de ne odidejo, mika me, da bi preme\u0161ala kup izvidov na pultu, ne smem, kajne, mika me, da bi \u0161la koga mahnit, res ne smem, mar ne, mika me, da bi me mikalo, da me ne bi, v tej praznini duha bobni transmuzika, tu, kjer se vse kon\u010da, se vse ne neha, kje je tista \u017eli\u010dka, ni \u017eli\u010dke, i\u0161\u010dem jo, najdem jo, v usta z njo, na, tam koplji, delaj na sebi<\/em>, smrt delu, prise\u017eem, zobovje bi si izpulila, pena mi vre na usta, kak\u0161en drone neki, kondenz sulic, fragmenti celi dogodki, stla\u010deni skupaj, kako ji je uspelo, je sploh \u017eelela, po moje ni, sicer pa, pride jutro, glede tega nima\u0161 kaj, gromke sestre me\u010dejo gromke ljudi s postelj, na delo z njimi, ali kaj, dajmo, dajmo<\/em>, mimo mene \u010distilka, zarotni\u0161ko me pogleduje, potihem me pogleduje, morda je bila tudi ona vso no\u010d tu, prej pride\u0161, prej melje\u0161, ali kako \u017ee, meni pa piska v glavi, ta muzika se no\u010de nehat, jaz svoj zvo\u010dnik, morda pogleduje, ker to sli\u0161i, morda jaz njen zvo\u010dnik, jaz nekaj zanjo, a ona nekaj zame, jaz slu\u010dajno, ona mora, to je ta razlika, mimo mene smrad po beli kavi, spet se bo srkalo, skoz se nekaj srka, praznine se polni, ali kako \u017ee, dozdeva se mi, da nekaj tu poteka, nekam se gre, da bi bilo bolje, telesa se predajajo drugim telesom, prisilno zaupanje, \u0161e kar sem na hodniku do vrat in nazaj, zdrznem se \u0161ele, ko vidim tistega v beli halji, ki prihaja, starosta, da bi sredi bolni\u0161nice kri\u010dal, kako kaj menstruacija, gospa<\/em>, piska mi v glavi, malo od nje, malo od njega, tik pred transpozicijo se zdrznem, a meni piska v glavi, nimajo \u0161ans, da meni piska je njena muzika, ravno toliko, ravno prav, da me ne dose\u017ee vpra\u0161anje, Nina, ste v redu?<\/em><\/p>\n\n\n\n

\n