{"id":22299,"date":"2020-11-03T09:24:29","date_gmt":"2020-11-03T08:24:29","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22299"},"modified":"2020-11-03T18:35:41","modified_gmt":"2020-11-03T17:35:41","slug":"led-zeppelin-led-zeppelin","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22299","title":{"rendered":"Led Zeppelin \u2013 Led Zeppelin"},"content":{"rendered":"\n

Led Zeppelin<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Led Zeppelin<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Atlantic Records, 1969<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Ko me je pred meseci I\u010do \u017eical, naj napi\u0161em kaj za rubriko Moj album<\/em>, nisem bil ni\u010d kaj za to. \u017de vrsto let ne poslu\u0161am glasbe v odmerkih, ki se jim re\u010de albumi. Poslu\u0161am skoraj izklju\u010dno poguglano ponudbo. To so zelo razli\u010dne godbe. V zadnjih nekaj dneh sem, denimo, najve\u010d poslu\u0161al Beethovnove klavirske koncerte v razli\u010dnih izvedbah (Richter, Zimerman, Benedetti Michelangeli, Gould, Grimaud, Argerich \u2026) pa Rhiannon Giddens v \u0161tevilnih kombinacijah, Oumou Sangar\u00e9, tuvanske mojstre Huun-Huur-Tu, zgodnje studijske posnetke PJ Harvey sem primerjal z njenimi nastopi v \u017eivo, in be\u017eno \u0161e kaj, \u010desar se trenutno ne spomnim. Moje poslu\u0161anje se nepredvidljivo spreminja iz be\u017enega v koncentrirano, iz samotnega v skupno (v\u010dasih zatopljeno, drugi\u010d primerjalno in s sprotnim komentiranjem). Zaporedje izbranih posnetkov je nena\u010drtovano, asociativno, odvisno od drugih opravil ali od teka pogovora. Enota poslu\u0161anja so posnetki \u2013 v\u010dasih posamezni komadi, v\u010dasih ve\u010d z istega koncerta ali albuma, vendar praviloma ne v celoti.<\/p>\n\n\n\n

Pa vendar imam v glavi takoj jasno podobo ob vpra\u0161anju, kateri album me je najbolj zaznamoval. Album, ki ga nisem poslu\u0161al celega \u017ee kakih \u0161tirideset let in ga nikoli nisem imel v lasti, niti takrat ne, ko me je \u00bbpri\u0161ponal\u00ab. Brez dvoma Led Zeppelin<\/em> (\u0161ele kasneje, ko so izdali \u0161e naslednje albume in jim dodali zaporedne rimske \u0161tevilke II, III itd., se mu je za nazaj reklo Led Zeppelin I<\/em>). Seveda se dobro spominjam naslovke, sfrizirane fotografije gore\u010dega cepelina Hindenburg. Natan\u010dno se spominjam prilo\u017enosti, ko smo so\u0161olci iz drugega letnika gimnazije Stane, Iztok in jaz prvi\u010d poslu\u0161ali vinilno longplejko pri nas doma v otro\u0161ki sobi, na primitivnem mono gramofonu z zvo\u010dnikom, vgrajenem v pokrovu. Plo\u0161\u010do je tik pred to iniciacijo v poslu\u0161anje Iztok kupil od \u010detrto\u0161olca Janija, s katerim smo se dobili ob \u017eelezni\u0161ki progi. Moralo je biti zgodaj jeseni 1969, ob za\u010detku \u0161olskega leta.<\/p>\n\n\n\n

Iniciacija, ker je bil za vse nas to na\u0161 prvi LP. Vse, ki nam je glasba z LPjev, katere smo potem za\u010deli naro\u010dati iz Anglije ali Nem\u010dije (razen \u010de ni kdo katerega prinesel iz Trsta ali Gorice) ozna\u010devala tisto, \u010demur bi kasneje rekli \u00bbidentiteta\u00ab. Poslu\u0161ati hard rock, pri\u017egati sve\u010do Jimiju Hendrixu, Jimu Morrisonu, Janis Joplin je bilo 1970 del generacijske subkulture ali, morda dolo\u010dneje, kontrakulture, dela gimnazijcev baby boom generacije.<\/p>\n\n\n\n

V dobi, ko lahko ob delu na daljavo doma ali drugje, ali s telefonom po \u017eelji dostopamo do izbrane posnete godbe, si je skoraj nemogo\u010de predstavljati, kako izjemno po\u010detje je bilo takrat poslu\u0161anje glasbe, s katero smo se identificirali. V \u017eivo v Jugoslaviji nismo mogli sli\u0161ati prakti\u010dno nobene svetovno znane rock skupine (takrat smo rekli Stonesom ali Zeppelinu \u00bbgrupa\u00ab; beseda \u00bbbend\u00ab jo je zamenjala \u0161ele s punkom, desetletje kasneje). Radio Ljubljana in drugi slovenski in jugoslovanski radii (z izjemo Radia \u0160tudent, katerega valovi pa do Velenja, kjer smo \u017eiveli, niso prodrli), progresivnega rocka niso vrteli. Zato smo natan\u010dno vedeli za tedenske ali 14-dnevne termine, ko je R\u0160 gostoval na Radiu Ljubljana ali ko je Franci Slak (kasnej\u0161i re\u017eiser, takrat pa koprski gimnazijec z bolj\u0161im dostopom do vinilk v Italiji kakor mi, \u0160tajerci) imel 45 minut Rezervirano za mlade<\/em>. Novo glasbo z LPjev, predvsem pa celotno A ali B stran velike plo\u0161\u010de, se pravi, do dvajset minut godbe, smo lahko poslu\u0161ali le pono\u010di, na srednjem valu, tako da je bil zvok periodi\u010dno glasnej\u0161i ali ti\u0161ji, za ve\u010d sekund je povsem izginil. Predvsem je bil to Radio Luxembourg. Najbolj v spominu mi je ostal DJ Kid Jensen. Ker mi doma niso dovolili, da bi bedel ob urah, ko je imel oddajo, sem Kid Jensen’s Another Dimension<\/em> med polno\u010djo in tretjo uro zjutraj poslu\u0161al v postelji, pod kovtrom, z u\u0161esom na tranzistorju.<\/p>\n\n\n\n

Zakaj je bilo poslu\u0161anje longplejk za nas prelomno? Radii so popularno godbo dotlej razumeli kot zvrst \u00bblahke glasbe\u00ab. Vrteli so skladbe s top lestvic ali \u00bbvedno zelene melodije\u00ab, se pravi, praviloma industrijsko standardizirane dve-do-tri-minutne komade. Cenzurirali so progresivni rock, ki je bil asociativno povezan z angloameri\u0161ko kontrakulturo, zraslo ob protestih proti vietnamski vojni. Ideolo\u0161ko so se bojevali proti pretiranemu vplivu angloameri\u0161ke glasbe in to tako, da so ji dovolili le primerljivo toliko \u010dasa kakor francoskim \u0161ansonom, italijanskim kanconam in jugoslovanskim popevkam.<\/p>\n\n\n\n

Na ravni zvena je bila bistvena prelomna zna\u010dilnost albumov, da so predstavili zvo\u010dno in pomensko celoto trenutne ustvarjalnosti glasbenega izvajalca. Progresivni rock je vsaj v svojih bolj\u0161ih inkarnacijah (kakr\u0161na so bili Led Zeppelin) ignoriral komercialno zahtevo, da mora biti album zbirka triminutnih hitov, ki morajo na dva ali tri mesece izhajati na singlih (saj so le tako zagotavljali airplay<\/em> albuma na komercialnih radijskih postajah). Naredil je prostor za improvizacijo, zaradi \u010desar so skladbe postale dalj\u0161e: pet, \u0161est, \u010dez deset minut. Izrazito dolgi sta bili, recimo, Goin’ Home<\/em> skupine Ten Years After<\/em> ali In-a-Gadda-Da-Vida<\/em> skupine Iron Butterfly. Led Zeppelin so s svojim prvim albumom demonstrirali efektivno kombinacijo bluesa in rocka, nesramno sposojevalsko do legend bluesa, kakr\u0161na je bil Willie Dixon.<\/p>\n\n\n\n

Glas (Robert Plant), solo kitara (Jimmy Page), bas (John Paul Jones), bobni (John Bonham) so proizvedli zven, ki smo ga do\u017eivljali kot osvoboditev. Na ravni zgradbe osvoboditev od kli\u0161eja kitica-refren-kitica-refren k bluesovski zgradbi s prostorom za improvizacijo. Posamezen glasbenik je v okviru skupinskega procesa muziciranja dobil prostor za individualno uveljavitev. Tako je tudi za poslu\u0161alce postal proces poslu\u0161anja individualiziran, a v kontekstu skupnega poslu\u0161anja. Sploh je \u0161ele tako poslu\u0161anje lahko pre\u0161lo z osnovne ravni prepoznavanja zgradbe in obe\u0161enja u\u0161esa na kak\u0161no posamezno zvo\u010dno frazo na dogajanje glasbe, na godbo kot proces sodelovanja v skupini in komunikacijske igre odzivanja poslu\u0161alcev in godcev enih na druge.<\/p>\n\n\n\n

Hop, boste rekli: tole zadnje je pa vendar mogo\u010de \u0161ele ob \u017eivi muski, mar ne? Po\u010dakajte malo! Res smo glasbenike z LP plo\u0161\u010d lahko poslu\u0161ali v \u017eivo ve\u010dinoma \u0161ele leta kasneje. A komadi z improvizacijo so nas prisilili k poslu\u0161anju, kakor da<\/strong> se igranje in petje dogaja v trenutku poslu\u0161anja. Posnetki \u017eivih nastopov so potrjevali tak na\u010din poslu\u0161anja in nas vzgajali k presoji, ki je cenila rock glasbenike po sposobnosti fascinacije z muziciranjem na odru. Vzgajala nas je v glasbeno kulturo, ki je dajala prednost svobodi improvizacije in revolucijam v zvenu pred zvestobo utrjenim formam. V nekaj letih nas je ve\u010dina pre\u0161la k poslu\u0161anju glasbe, ki jo je nekdo med nami, Zoran, slovensko krstil za sodobno improvizirano glasbo.<\/p>\n\n\n\n

Led Zeppelin v takem kontekstu poslu\u0161anja niso bili kratko malo fusion<\/em> ali belsko prisvajanje afroameri\u0161ke godbe ali kratka postaja v devoluciji rocka proti njegovim metalskim oblikam. Odzvena te\u017ekega \u017eivljenja Afroameri\u010danov nismo sli\u0161ali, ali pa je vsaj ostajal v ozadju. Prevzela nas je telesnost zvena instrumentov in glasu, ki je skoraj vse dolgoval bluesu. Za nas je imel seveda eroti\u010dno privla\u010dnost. Saj ne, da kak\u0161na dobra slovenska popevka ni bila strastna \u2013 kakor Sepetova Poletna no\u010d<\/em>, ko je besedilo Elze Budau pela Marjana Der\u017eaj. A tisto je bila nostalgi\u010dna erotika poro\u010denih odraslih, intimna in hrepene\u010da. Telesnost blues rocka je bila odkrita, nezadr\u017eevana, najstni\u0161ko nestrpna, fantovsko agresivna (rock iz te tradicije je postal glasba za dekleta \u0161ele veliko kasneje, s kakimi Guns’n’Roses). V \u010dasu, ko lahko dostopate prek telefona do poljubne izbrane vrste spolnosti, o katerih se nam 1970 \u0161e sanjalo ni, si je te\u017eko predstavljati tudi to, da je sprostitev do\u017eivljanja spolnosti za mojo generacijo zajemala tudi svobodo javne uporabe eroti\u010dnega govora. To je kontekst, v katerem je bila Marjanina obljuba nekdanjemu ljubimcu: \u00bbBova ljubila se vso no\u010d!\u00ab konvencionalna v primerjavi z obljubo Roberta Planta v Whole Lotta Love <\/em>(Led Zeppelin II<\/em>): \u00bbI’m gonna give ya ev’ry inch of my love!\u00ab<\/p>\n\n\n\n

Led Zeppelin<\/em> je \u0161el iz rok v roke, z gramofona na gramofon. Gramofoni so hitro postali stereo, kvaliteta zvo\u010dnikov in oja\u010devalcev je postala prava obsesija. V gimnaziji smo vsak LP, ki ga je na novo kupil kdo izmed kakih dvajsetih so\u0161olcev in prijateljev, poslu\u0161ali vsi. Rock z velikih plo\u0161\u010d smo vrteli doma zase in na zabavah. Edini teden v \u017eivljenju, ko sem se \u0161el DJa, po koncu gimnazije, sem za ples seveda serviral plesne skladbe, v odmorih pa sem publiki te\u017eil s Frankom Zappo, Mothers of Invention, Captain Beefheartom, Edgar Broughton Bandom, Clark Hutchinsonom. \u2026<\/p>\n\n\n\n

Proti koncu 70-ih smo si za\u010deli presnemavati albume z vinila na kasete, saj sta na eno kaseto \u0161la dva albuma in ker smo si plo\u0161\u010de za presnemavanje posojali med seboj, so albumi kot oblika zvo\u010dnega obstoja glasbe posameznega izvajalca pre\u0161li iz ene tehnologije reprodukcije zvoka na drugo. Njena prednost ni bila kvaliteta zvoka, pa\u010d pa sta slab\u0161o kvaliteto zvoka in slab\u0161o trajnost posnetka nadomestila ve\u010dja cenovna dostopnost in ve\u010dja prilagodljivost aparata za predvajanje, saj so kasete zavzele precej manj prostora, kasetarji pa so bili bolj trpe\u017eni na grobo ravnanje z njimi od gramofonskih igel in plo\u0161\u010d.<\/p>\n\n\n\n

Nadaljnje tehnolo\u0161ke inkarnacije albuma kot kulturne forme ali vsaj na\u010dina obstoja posnete godbe nas tu ne zanimajo. Ne samo zato, ker je moja generacija obstoj godbe, ki smo jo prej spoznali v zgodnej\u0161ih tehnolo\u0161kih oblikah, v tehnolo\u0161ki obliki zgo\u0161\u010denke do\u017eivljala kot kulturno recikla\u017eo, ne ve\u010d kot novost. Ne verjamem, da lahko po petindvajsetem ali vsaj po tridesetem letu starosti poslu\u0161alce in poslu\u0161alke obravnavamo kot pripadnike iste poslu\u0161alske generacije. Tak napa\u010den videz nastaja zato, ker nam preteklost prodajajo v paketih, kjer so posamezna desetletja vnaprej opremljena z \u00bbnjihovo\u00ab glasbo. Tako Woodstock \u00bbpomeni\u00ab 60. leta in takrat so, kot je vsakomur znano, \u017eiveli hipiji. Le da smo si mi rekli friki in da je glasbo iz Woodstocka pred 50. leti v Sloveniji poznalo najve\u010d nekaj sto ljudi.<\/p>\n\n\n\n

Albumi so zdaj splo\u0161no dostopni. Razen za glasbene kritike in novinarje je zato pomen \u00bbmojega albuma\u00ab neizogibno postal anekdoti\u010den in oseben.<\/p>\n\n\n\n

\nhttps:\/\/youtu.be\/holyRgfST_w\n<\/div><\/figure>\n\n\n\n

Jo\u017ee Vogrinc je sociolog kulture in glavni urednik Nove muske. V pokoju \u0161tudira Gramscija in na medmre\u017eju poslu\u0161a muzike, kolikor jih prenese.<\/em><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Moj album 101 \/ Jo\u017ee Vogrinc<\/p>\n","protected":false},"author":14,"featured_media":22300,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[143],"tags":[],"class_list":["post-22299","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-moj-album"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/22299","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/14"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=22299"}],"version-history":[{"count":5,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/22299\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":22305,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/22299\/revisions\/22305"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/22300"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=22299"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=22299"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=22299"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}