{"id":22372,"date":"2020-11-25T00:10:00","date_gmt":"2020-11-24T23:10:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22372"},"modified":"2020-11-24T18:13:39","modified_gmt":"2020-11-24T17:13:39","slug":"leonard-cohen-thanks-for-the-dance","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22372","title":{"rendered":"Leonard Cohen \u2013 Thanks for the Dance"},"content":{"rendered":"\n

Leonard Cohen<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Thanks for the Dance<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Columbia Records, 2019<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

\u00bbZadnje zato\u010di\u0161\u010de insomniaka je ob\u010dutek superiornosti nad spe\u010dim svetom,\u00ab <\/em>je neko\u010d dejal Leonard Cohen. Nisem oseba z najljub\u0161im slikarjem, okusom sladoleda, najljub\u0161o ulico ali najljub\u0161im letali\u0161\u010dem. Z lahkoto pa trdim, da je to moj najljub\u0161i citat. Ve\u010dino svojega odraslega \u017eivljenja sem namre\u010d pre\u017eivela kot nespe\u010dne\u017e, v ve\u010dni vojni s podo\u010dnjaki in plo\u010devinkami kave iz majhnega supermarketa nasproti faksa. Iz mojih prebedelih no\u010di bi lahko napravila lep katalog obrazov in gramofonskih plo\u0161\u010d. Kar je dejal Leonard je res; zadnje zato\u010di\u0161\u010de insomniaka je ob\u010dutek superiornosti nad spe\u010dim svetom. Prvo pa je zagotovo glasba.<\/p>\n\n\n\n

Lansko jesen in zimo sem pre\u017eivljala v majhnem enosobnem stanovanjcu na eni izmed mnogih preglasnih uli\u010dic pra\u0161kega velemesta. Prvi\u010d sem \u017eivela sama. Lep balkon z razgledom na no\u010dno nebo in okoli\u0161ke dimnike ter vre\u010dke sivkinega \u010daja na no\u010dni omarici pa \u017eal nista bila dovolj mo\u010dno oro\u017eje proti \u0161e eni dolgi epizodi nespe\u010dnosti, ki se je skoraj takoj po selitvi vtihotapila med tiste \u0161tiri stene. Tako so se za\u010deli trije mu\u010dni meseci nenehnega strmljenja v strop, buljenja v moder ekran telefona in posedanja na tleh kopalnice ob brne\u010dem su\u0161ilcu perila ob oknu tik nad hrupno restavracijo. Stanje bi bilo povsem brezupno, \u010de ne bi ravno lanske jeseni iz\u0161el posthumni album enega mojih najljub\u0161ih glasbenikov in pisateljev \u2013 Leonarda Cohena, Thanks for the Dance<\/em> \u2013 hvala za ples. Album podoben popotovanju skozi temen, vla\u017een gozd, poln duhov biv\u0161ih ljubimcev, ki se kon\u010da s skokom v veliko reko o\u010di\u0161\u010denja, po kateri priplava\u0161 domov. In ti je odpu\u0161\u010deno.<\/p>\n\n\n\n

Album sestavlja devet pesmi \u2013 nekatere so uglasbitve Leonardovih zgodnej\u0161ih pesmi, ki so iz\u0161le v knjigi The Book of Longing and Desire<\/em>, ki sem jo nekaj \u010dasa prebirala kot obvezno slovnico \u017eivljenja. Recimo The Hills<\/em>, ki je pravzaprav naslovna pesem te zbirke. Album je zasluga Cohenovega sina Adama, ki je iz zapu\u0161\u010dine svojega o\u010deta in pomo\u010djo glasbenikov kot so Beck, Feist in Bryce Dessner sestavil album, po mojem skromnem mnenju \u0161e udarnej\u0161i kot You Want It Darker<\/em>, ki ga je Cohen snemal malo pred smrtjo. Album sem prvi\u010d poslu\u0161ala neke samotne de\u017eevne nedelje, med prebiranjem Kunderinih kratkih zgodb. Postala sem obsedena. Thanks for the Dance sem poslu\u0161ala pono\u010di, zjutraj, v knji\u017enici, v kavarni, na metroju, v plesnem studiu, kamor sem hodila na jutranje treninge baleta, med kosilom v \u0161olski kantini, med sprehodi ob valoviti Vltavi, med umivanjem zob in stri\u017eenjem las.<\/p>\n\n\n\n

Devet pesmi, kot devet mesecev potrebnih za razvoj \u010dlove\u0161kega bitja. Cohenov opus sem vedno razumela kot formativen \u2013 kot postopno zorenje v razsvetljenega, bolj\u0161ega \u010dloveka. Najve\u010dkrat sem prevrtavala Moving on<\/em> in The Night of Santiago<\/em>. Pesmi o vztrajnosti spomina in pobegli ljubezni. Zaporedje pesmi si razlagam nekoliko po svoje. Bolj, kot se album pribli\u017euje h koncu, ko bo po tisti devetindvajseti minuti nastopila le ti\u0161ina neizbe\u017ene no\u010di zunaj, bolj so napevi po\u010dasni, bolj so melodije nostalgi\u010dne, bolj so besedila fatalna, bolj so verzi nepozabni. Manj je govora o ljubezni, ve\u010d o bole\u010dini.  \u00bbI can’t make the hills \/ The system is shot \/  I’m living on pills \/  For which I thank God<\/em>\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

Cohen je bil neizprosen iskalec resnice. To vidim v njegovi \u017eivljenjski poti, ki je vijugala od bitni\u0161kega popivanja po \u017ego\u010di Hydri, kjer je spoznal svojo preljubo Marianne, preko najve\u010djih svetovnih odrov, skozi vrata budisti\u010dnega samostana, kjer je spoznal svojega duhovnega o\u010deta, pa vse do spektakularne vrnitve na sam vrh glasbenih lestvic v starosti, ko se ve\u010dina ljudi po\u010dasi \u017ee ustali v prostorih, po katerih so se sprehajali ve\u010dino \u017eivljenja.<\/p>\n\n\n\n

Z menoj pa je zagotovo najbolj ostala zadnja pesem z albuma, Listen to the Hummingbird<\/em>:<\/p>\n\n\n\n

\u00bbListen to the hummingbird
Whose wings you cannot see
Listen to the hummingbird
Don’t listen to me\u00ab<\/em><\/p>\n\n\n\n

Kmalu potem, ko sem se vrnila v Ljubljano, sem si na desno zapestje tetovirala majhnega kolibrija, ki me zdaj za vedno opominja na to, da svojih kril v\u010dasih ne vidi\u0161, kar pa \u0161e ne pomeni, da jih nima\u0161. Za to spoznanje se lahko zahvalim samo Leonardu in svojim ne\u0161tetim neprespanim no\u010dem, v katerih je bil \u2013 in to re\u010dem brez ob\u017ealovanja \u2013 moj edini, toda najljubeznivej\u0161i soplesalec.<\/p>\n\n\n\n

\n