{"id":22381,"date":"2020-11-27T00:05:00","date_gmt":"2020-11-26T23:05:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22381"},"modified":"2020-11-27T10:02:30","modified_gmt":"2020-11-27T09:02:30","slug":"tora-tora","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22381","title":{"rendered":"Tora \u2013 Tora"},"content":{"rendered":"\n

Tora<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Tora<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Suzy, 1983<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

spomnim se svojega prvega partija. pisalo se je leto \u201896. star sem bil petnajst. poletje. eno zadnjih morij s star\u0161i, saj v tebi poka mladost in komaj \u010daka\u0161, kdaj jo bo\u0161 lahko ucvrl po svoje. \u010dez dan se mi na mivkasto pla\u017eo ni ljubilo, s terase opazovati ljudi pa \u0161e manj. stanovali smo pri teti mileni, upokojeni hotelski kuharici, ki je oddajala sobe v eni od hi\u0161, ki z vrha hriba objemajo portoro\u0161ki zaliv. v sosednji sobi je po\u010ditnikovala dru\u017eina iz kranja. dve sestri, ne\u017ea in ur\u0161a. ni\u010d podobni. ena naravno temnolasa kot vran, druga svetlolasa. zve\u010der sta se odpravljali ven. ker nisem bil razpolo\u017een, da bi se v privihanih kratkih hla\u010dah \u017ee n-ti\u010d sprehodil po rivieri in zaradi nasitne smetane napol pojedel banana split, sem ju vpra\u0161al, \u010de se jima lahko pridru\u017eim. rekli sta, da gresta v gaviolija. na sve\u017ee odprto diskoteko. da je tam hud parti, ki ga vsak zaprise\u017een rejver ne sme zamuditi. da grem lahko zraven, a da bosta ostali do jutra. no ja. sicer se v gimnaziji leta \u201896 ni spodobilo biti rejver. zagotovo si bil ve\u010dji frajer, \u010de si poslu\u0161al pank ali vsaj rock. seksapil je pa\u010d rasel premosorazmerno s pozunanjeno tema\u010dnostjo. tudi hipiji so \u0161e nekako \u0161li skozi. verjetno zato, ker so znali med \u0161olskim odmorom prijazno pohati in ljubko filozofirati. klasi\u010dna glasba ali pop pa je bila definitivno rezervirana za fante z drugega konca u\u010dilnice, ki so obviseli kot nikoli uporabljene sterilne medicinske rokavice.<\/p>\n\n\n\n

drugega mi ni preostalo, kot da grem. in ker je bila ur\u0161a starej\u0161a, delovala je odgovorno, pa \u0161e njun o\u010de ju bo zjutraj pobral z avtom, ni bilo te\u017eko dobiti privoljenja mojih. ko sem ves urihtan, di\u0161e\u010d, suh kot kobilica in s frizuro malo po\u010dez stopil iz na\u0161e sobe, sta se mi smejali, da tak pa res ne morem iti, ker bodo zahtevali mojo osebno. vzeli sta debel \u010drn svin\u010dnik in me namazali okoli o\u010di. zgoraj in spodaj, da sem bil kot panda. lepa panda. jaz pa sem si \u010dez povesil son\u010dna o\u010dala, ker mi je bilo nerodno. in smo \u0161li. ko smo prispeli do vhoda v halo, ki sta jo krasila dva velika zlata morska vala, sem sli\u0161al samo utrip. nekaj, kar se je zdelo moje. meni blizu. preprosto. poenostavljeno. ritmi\u010dni balzam za duh, ki je bil pred vstopom v dve srednji \u0161oli prenapet. bachovih invencij na harmoniki in franco\u0161\u010dine, ki sem jo od nekdaj \u017eelel govoriti, pa sem kasneje vseeno delil usodo skoraj celega razreda, ki nikoli ni prilezel nad trojko, sem imel vedno \u010dez glavo. ritem, svetloba in vro\u010di\u010den dim, ki se je vsake toliko plazil skozi priprta vhodna vrata v no\u010dni raj. za petnajstletnika ve\u010d kot dovolj.<\/p>\n\n\n\n

ko so nam dovolili vstopiti, \u010deprav me je varnostnik vseeno premeril, me je prevzelo. okoli mene sami \u010dudaki, zadeti od ponavljajo\u010dega elektronskega arhetipa, ki so plesali vsak zase. vsak po svoje. stene so bile barvasto porisane. in \u010detudi sem hotel, nisem mogel umakniti pogleda s stebra, ki je spominjal na zebrino nogo. glasba ni bila glasba. bil je sinteti\u010dni klic. tisti ve\u010der nisem ni\u010d vzel, \u010deprav mi je bilo ponujeno. samo plesal sem. sam. zase. \u0161e danes poslu\u0161am elektronsko glasbo. mogo\u010de tudi zato, ker v njej zaslutim nostalgijo. na mladi\u010da, ki je na tistem partiju imel ob\u010dutek, da bo trajalo ve\u010dno. potem sem \u0161e redno hodil z ne\u017eo in ur\u0161o na partije po sloveniji. dru\u017eil nas je odklop. v resnici sem pozabil, kako so se na\u0161e poti raz\u0161le.<\/p>\n\n\n\n

enkrat kasneje, ko sem se v neoprenu in debelimi podplati odpravil mimo nazorjeve ulice in zavil v podhod, sem naletel na trgovino starih plo\u0161\u010d. nisem se imel kam dati, zato sem vstopil. pogledoval sem okoli, z dvema jurjema tolarjev v \u017eepu. bogat. \u017ee dolgo si nisem ni\u010d kupil. brskal sem in na\u0161el album, za katerega se mi je zdelo, da mi je znan. tora. tora. to\u010dno. spominjam se. vsega se spominjam. bijedi\u010deve ulice. gotske. dravelj. otro\u0161ke sobe. dlani, ki smo me skrbno pokrile do vratu tisti ve\u010der. pri\u017egale lu\u010d kopalnice na drugi strani hodnika in pustile vrata priprta, da me ni strah. spominjam se \u0161minke. vijoli\u010dne. zelene. plave. okoli o\u010di. sinteti\u010dnih oblek. ljubezen do cigaret. o\u010detovih kravat. vonja kolonjske. pregrade iz omar, ki je delila prostor stanovanja. lesene kuhalnice, zlo\u017eene v stekelno vazo pri \u0161tedilniku. konfeti na novoletni jelki. ljudje, preglasni. sli\u0161im jih in ne morem zaspati. novo leto. zabavajo se. in komadi. moja mama, opita poje. z o\u010detom sta rada poslu\u0161ala novi val. ko se spominjam, kako sem skakal na partijih, mi je prijetno. \u017eelel sem iti po njunih stopinjah. najti glasbene skupine svoje generacije. pa ni \u0161lo. ker take glasbe, ki bi se igrala z elektroniko, a vendar imela za povedati ve\u010d kot samo \u0161tanco, ni ve\u010d. je ne delajo. \u010das je \u017ee zdavnaj ukradel svet.<\/p>\n\n\n\n

albuma tisti dan nisem kupil. bil je predrag.<\/p>\n\n\n\n

\n