{"id":22388,"date":"2020-11-29T00:13:00","date_gmt":"2020-11-28T23:13:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22388"},"modified":"2020-11-27T10:16:57","modified_gmt":"2020-11-27T09:16:57","slug":"fairport-convention-full-house","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22388","title":{"rendered":"Fairport Convention \u2013 Full House"},"content":{"rendered":"\n

Fairport Convention<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Full House<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Island, 1970<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Literarna teorija pravi, da se bralec na za\u010detku besedila povsem prepusti pisatelju in zadr\u017ei svojo nejevero. Tako lahko vstopi v najbolj \u010dudne izmi\u0161ljije, od pravlji\u010dnih bitij do \u010dude\u017enih svetov. Ko sem razmi\u0161ljal o tem tekstu, sem ugotovil, da bom tokrat od bralca zahteval res veliko zadr\u017eevanje nejevere.<\/p>\n\n\n\n

Pred davnimi \u010dasi, manj kot petdeset let nazaj, ni bilo interneta. Problem torej ni bilo preobilje informacij, marve\u010d njihovo pomanjkanje. Svoje je prispeval tudi socializem in turizem, ki se je kon\u010dal tik \u010dez mejo na tr\u017enicah s kavbojkami.<\/p>\n\n\n\n

Za\u010denjala so se mi najstni\u0161ka leta in revija Stop je objavljala lestvico uspe\u0161nic, imenovano Stop Pops<\/em>, ki jo je potem v petek zve\u010der predvajal dr\u017eavni radio. Kakega drugega na Jesenicah itak nismo lovili.<\/p>\n\n\n\n

Na lestvici sem bil najbolj navdu\u0161en nad bolj rockersko sekcijo, utele\u0161eno v sveti trojici Slade, Sweet in Suzi Quatro. Ker sem bil z denarjem zelo na tesnem, sem doma imel le par singlic, a seveda to\u010dno od teh treh izvajalcev. Producentski par, ki je stal za njimi, jim je pisal tudi skladbe. Chapman\/Chinn je pisalo na vsaki plo\u0161\u010di.<\/p>\n\n\n\n

Svet je bil popolnoma urejen. Na njem obstaja dvajset, mogo\u010de trideset izvajalcev, tisto, kar je v\u0161e\u010d meni, napi\u0161eta Chapman\/Chinn in tako petek za petkom. Ob\u010dasno nastane tudi kak\u0161na nova skupina in Stop Pops nam jo ponudi, kam pa gredo tiste, ki padejo z lestvice in se nikoli ve\u010d ne vrnejo, pa se nisem spra\u0161eval.<\/p>\n\n\n\n

Potem pa je bilo nekega petka varnega, obvladljivega sveta konec: PUF! Revija Stop je pri\u010dela objavljati tudi lestvico Radia \u0160tudent, imenovano Tolpa bumov<\/em>. Nisem mogel priti do sape. Na njej nisem poznal niti enega izvajalca!!!!! Niti enega! Je mo\u017eno, da obstaja nek paralelni, alter svet, o katerem na Jesenicah ne vemo ni\u010desar?<\/p>\n\n\n\n

Sli\u0161ati nisem imel kje, \u0160tudent ni segel v na\u0161e hribe. Je to vse la\u017e? So tako \u010dudna imena mogo\u010da: Commander Cody and His Lost Planet Airmen, plo\u0161\u010da pa Hot Licks, Cold Steel & Truckers Favorites<\/em>. Kaj je to? Kak\u0161no ime, kak\u0161en naslov? (Ko tole pi\u0161em, sem znova za\u010duden: na lestvici Radia \u0160tudent je bila country plo\u0161\u010da! To res presega zmogljivosti zaupanja avtorju \u2026)<\/p>\n\n\n\n

Nekaj tednov sem hodil okoli ves omoti\u010den. Iztaknjen iz sveta, ki sem ga poznal. Spaced out<\/em>, bi takrat rekli hipiji. Saj res, hipiji. Tudi na Jesenicah smo jih imeli par. Hm \u2026 In eden od njih je bil starej\u0161i brat moje so\u0161olke \u2026. Hm …<\/p>\n\n\n\n

Trajalo je, preden sem se opogumil. Pozvonil sem na vratih in ko je odprl, sem mu lepo razlo\u017eil, da bi rad kaj sli\u0161al od te Tolpe bumov. Silno prijazno je pobrskal po plo\u0161\u010dah (koliko jih je bilo, gotovo pol metra!) in mi izro\u010dil dve. Obe skupini sem po imenu \u017ee poznal, ker sem se vsa nau\u010dil na pamet.<\/p>\n\n\n\n

Ena je bila Incredible String Band in njihova Liquid Acrobat as Regards the Air<\/em>, druga pa Fairport Convention in plo\u0161\u010da Full House<\/em>. Prva skupine je bila \u010dista hipijada, a pravzaprav so izumili tisto, \u010demur danes pravimo world music. Plo\u0161\u010da je po ob\u010dutku podobna Let it Be<\/em> od Beatlov \u2013 velika skupina v zadnjih izdihljajih. Na njej je tudi dolga skladba, a sestavljena iz mnogo kratkih, le pavze ni vmes.<\/p>\n\n\n\n

Full House je angle\u0161ki folk rock in prva skladba, Walk Awhile<\/em>, se mi je \u017ee takrat zdela tako optimisti\u010dna, da meji \u017ee na rahlo trapasto. Swarbrickova violina suvereno vodi, \u010desar takrat pa\u010d nisem bil navajen.<\/p>\n\n\n\n

Tisto, kar me je zadelo, pa \u010daka na koncu prve strani. Imenuje se Sloth<\/em> in smrtni grehi so mi bili vedno blizu, saj sem odra\u0161\u010dal z verskim entuziazmom stare mame. Komad je dolg \u010dez devet minut, bistvo pa je, da se v njem nekaj dogaja. Ima dramatur\u0161ki lok. Za\u010dne, krene in nekam pride, kar sem sli\u0161al prvi\u010d. Kitara Richarda Thompsona je fenomenalna, in to, da o njem niso pisali kot o velikem geniju in\u0161trumenta, je po moje zasluga le tega, da je kot pojava, tudi na odru, totalno nekarizmati\u010den.<\/p>\n\n\n\n

V blaznosti svojega konvertitstva sem tiste dragocene singlice Sladov, Sweetov in Suzi Quatro odnesel na dvori\u0161\u010de, jih zasadil v zemljo in uporabil kot tar\u010de. Razstrelil sem jih z zra\u010dno pu\u0161ko.<\/p>\n\n\n\n

Angle\u0161kega folk rocka sem se naposlu\u0161al toliko, da sem se ga prenajedel. Naslednja velika preokretnica pa je bila potem prva plo\u0161\u010da Clashev, a to je \u017ee druga zgodba.<\/p>\n\n\n\n

\u010cez precej let je naneslo, da sem vse omenjene izvajalce sli\u0161al v \u017eivo, nekatere po ve\u010dkrat. Edino omembe vreden nastop je imela Suzi Quatro in to predlani, v neki vasi na slova\u0161kem pode\u017eelju. Videlo se je, da je bila zvezda ene same generacije in tako smo na zelenici stali mo\u0161ki, ki se bli\u017eamo \u0161estdesetim, in o, kako smo z njo veselo in na glas peli I May Be Too Young<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

\n