{"id":22436,"date":"2020-12-14T00:05:00","date_gmt":"2020-12-13T23:05:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22436"},"modified":"2020-12-11T22:36:00","modified_gmt":"2020-12-11T21:36:00","slug":"steely-dan-cant-buy-a-thrill","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22436","title":{"rendered":"Steely Dan \u2013 Can’t Buy A Thrill"},"content":{"rendered":"\n

Steely Dan<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Can’t Buy A Thrill<\/strong><\/p>\n\n\n\n

ABC, 1972<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Sprva sem nalogo \u017eelel re\u0161iti z neko obskurno driving songs<\/em> kompilacijo, ki jo imam v spominu iz zgodnjega otro\u0161tva, a je na spletu preprosto ne morem najti, do nje pa zaradi covid-19 odlo\u010db trenutno vsaj legalno ne morem, ker je na dislocirani enoti \u2026 Bi naj vseeno nekako posku\u0161al priti do nje? Niti ne, pri\u0161el sem do zaklju\u010dka, da bom z vsako izbiro krivi\u010den do desetine drugih albumov, zaradi \u010desar je vsaj malo vseeno katerega od teh bi izbral.<\/p>\n\n\n\n

Zato sem se lotil zadeve pragmati\u010dno in odprl svoj last.fm profil pri katerem \u0161e vedno vztrajam, \u010deprav storitev ni ve\u010d to kar je bila, a je zame iz katalo\u0161kega vidika \u0161e vedno dragocena, ter pobrskal za svojim najbolj poslu\u0161anim albumom v zadnjih petnajstih letih. Z izjemo Riblje \u010dorbe, Jacquesa Brela in Arctic Monkeys na lestvici top 10 albumov \u00bbkraljujejo\u00ab Steely Dan s petimi naslovi. Prvi med njimi je tudi prvi album zasedbe: Can’t Buy a Thrill<\/em>. Niti moj najljub\u0161i, rastel sem tako kot bend, le da nekaj desetletij kasneje; in dlje kot jih poslu\u0161am manj se obra\u010dam k zgodnej\u0161im in bolj h kasnej\u0161im albumom.<\/p>\n\n\n\n

Za\u010del sem jih poslu\u0161ati v poletju 2009, med evropsko turnejo zasedbe, imenovano Left Bank Holiday<\/em>. \u010ce se ne motim, je to bilo zadnji\u010d, da je jedrni dvojec \u2013 Donald Fagen (vokal in klaviature) ter Walter Becker (kitara) skupaj nastopal v Evropi in skoraj zadnji\u010d izven ZDA (z izjemo nekaj koncertov v Avstraliji in na Novi Zelandiji). Razlog ni bil posebej fenovski. S star\u0161ema smo (med kraj\u0161im bivanjem v bli\u017eini \u0161vicarsko-nem\u0161ke meje) \u017eeleli na jazz festival v Montreuxu in zaradi omejenega \u010dasa izbrali skupni koncert Steely Dan, Dave Matthews Band in takrat \u0161e sve\u017ee superzasedbe Chickenfoot.<\/p>\n\n\n\n

Pravzaprav nisem zares poznal nikogar od na\u0161tetih. Chickenfoot so zame \u0161e vedno stvar enega poletja, Dave Matthews Band mi \u0161e vedno niso posebej pri srcu (a so bili v \u017eivo odli\u010dni), od Steely Dan sem poznal zgolj hit Reelin’ In the Years<\/em>, ki je \u010desto na\u0161el mesto na seznamih tipa \u00bb100 najbolj\u0161ih kitarskih solov\u00ab. V pripravah na koncert sem jih za\u010del poslu\u0161at kot mi je v navadi, pa\u010d od prvega do zadnjega albuma. Razumel sem, da so kvalitetni, a \u0161e vedno mi niso sedli in \u0161e vedno mi je bila najbolj v\u0161e\u010d Reelin’ In the Years<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

Na koncert smo zamudili nekaj manj kot deset minut zaradi nekih nesmiselnih zapletov z varnostniki. Na vrsti je bil Time Out of Mind<\/em>, moje omiljene pesmi pa nisem sli\u0161al \u2026 Na setlist.fm je mogo\u010de preveriti, da je bila na vrsti kot druga, takoj za uvodom, zamudil sem jo. Ve\u010der se je razvijal, pesmi so se dalj\u0161ale v improvizacije vseh sekcij zasedbe, med premori sta Fagen in Becker uletavala s cini\u010dnimi pripombami v svojem zna\u010dilnem introvertiranem slogu. Ob\u010dinstvo je plesalo, aplavdiralo solisti\u010dnim izletom, nekateri so celo headbangali. Po koncertu nisem ve\u010d verjel, da bi mi bili samo v redu<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

In tako sem \u0161el spet po vrsti, nekako se mi je sestavilo, po\u0161tekal sem Can’t Buy a Thrill <\/em>(in po istem principu \u0161e druge albume, ki jih bom zdaj pustil ob strani). Prvo pesem albuma, Do It Again<\/em> sem poznal v izvedbi brazilskega glasbenika Deodata, a v izvirniku mi je kon\u010dno spregovorila. Svet pesmi (in albuma \u2026 pa tudi opusa Steely Dan) je nevaren, protagonisti_ke be\u017eijo, album se za\u010dne s podobo \u00bbkraje vode\u00ab, junaki_nje kroni\u010dno izgubljajo. Ko nas album zapelje k naslednji pesmi, Dirty Work<\/em>, izpovedi ljubimca nezveste \u017eene, ki se je nasitil svoje vloge, za\u010dnejo razpadati tudi medosebni odnosi. Opus ljubezenskih pesmi zasedbe je ob\u0161iren, a mislim, da nima nobena izmed njih sre\u010dnega konca. V pesmi Kings<\/em> se odvije morda zgodba o Kennedyju in Nixonu, morda o Rihardu Levjesr\u010dnem in morda o lokalnem dilerju iz \u010cikaga. Kdorkoli je \u017ee kralj Richard, ni dvoma, da izgubi, podobno kot lik iz pesmi Midnite Cruiser<\/em>, ko razmi\u0161lja o nekdanjih \u010dasih. Zelo podobno je mogo\u010de re\u010di za vsebino pesmi Only a Fool Would Say That<\/em> in Reelin’ in the Years<\/em>. Slednja nas uvede v drugo polovico albuma, zvo\u010dno nekoliko svetlej\u0161o (z izjemo Brooklyn (Owes the Charmer Under Me)<\/em>), celo ko gre za pesem o vojni (Fire in the Hole<\/em>). Vrhunec album dose\u017ee v kombinaciji optimisti\u010dne Change of the Guard<\/em> in zadnje, ritmi\u010dno razgibane Turn That Heartbeat Over Again<\/em>. A svet pesmi vseeno ostaja nevaren, grob, negotov (konec koncev je bend poimenovan po dildu iz Bourroughsovega Golega obeda<\/em>). V skoraj vsaki pesmi je omenjeno oro\u017eje.<\/p>\n\n\n\n

Steely Dan niso moja izbira za posebne prilo\u017enosti, ampak nekak\u0161na stalnica in Can’t Buy a Thrill<\/em> je poslu\u0161anje doletelo najve\u010dkrat. Ko se zdaj vpra\u0161am \u010demu, si pateti\u010dno odgovorim, da ne vidim razloga, da ne bi bilo tako. Zgodnja najstni\u0161ka leta sem pre\u017eivljal s posebno afiniteto do klasi\u010dnega rocka in neskon\u010dnih kitarskih sola\u017e, kasnej\u0161o adolescenco s progresivnim rockom (a nikakor ne izklju\u010dno). \u010ce k temu pri\u0161tejem \u0161e prislovi\u010dno pubertetni\u0161ko naklonjenostjo do trojice Kerouac-Burroughs-Ginsberg, sta Steely Dan nekako logi\u010den nasledek. Ko sem na\u0161teto (posebej beat literaturo) nekako opustil, sta vseeno ostajala, sam pa sem raz\u0161iril svoje polje zanimanja.<\/p>\n\n\n\n

Vizija sveta Can’t Buy a Thrill<\/em> se mi je zazdela kot napisana za nekoga, ki je odra\u0161\u010dal med tranzicijo, saj ne gre zgolj za \u00bbrovarjanje po blatu\u00ab. Ko ga poslu\u0161am, se pred menoj izrisuje kompleksna slika: zvo\u010dna podoba se zdi optimisti\u010dna, spro\u0161\u010dena, vitalisti\u010dna, na videz preprosta, a s pozornej\u0161im poslu\u0161anjem spozna\u0161, da gre za kompozicijsko razdelano, pogosto tudi kompleksno glasbo. Pesmi so kompaktne, le ena presega dol\u017eino petih minut, a zdi se, da vsak prehod ponuja mo\u017enost izleta v nov glasbeni svet, mo\u017enost pobega. Ti so se dogajali na koncertih, na albumih pa\u010d ne.<\/p>\n\n\n\n

Can’t Buy A Thrill<\/em> vzbuja ob\u010dutek, da je vse narobe, ampak obenem tudi, da s tem ni ni\u010d narobe. Mislim, da se ne glede na mra\u010dne razse\u017enosti izdelka ob njem nisem sposoben zamoriti. A zame morda najpomembnej\u0161a razse\u017enost albuma je ta, da uspe v omejenem prostoru \u017eiveti ve\u010d razli\u010dnih \u017eivljenj. Na njem je sli\u0161ati vplive jazza (na kasnej\u0161ih albumih je to \u0161e neprimerno bolj o\u010ditno) in povsem klasi\u010dnega<\/em> rocka<\/em>, a kljub temu ostaja ve\u010dina pesmi radiju prijaznih. Besedila se mestoma prilegajo tradiciji folk glasbe, v veliki meri so za rock zna\u010dilna, a premorejo tudi veliko momentov, ki bi jih lahko zbral in objavil v pesni\u0161ki zbirki. Povrh vsega album zaznamuje, vsaj po moji lai\u010dni presoji, obrtni\u0161ka brezhibnost (znano je, da sta Fagen in Becker v svoji karieri za snemanje nekaterih skoraj zanemarljivih partov menjala po nekaj deset studijskih glasbenikov_ic). Can’t Buy a Thrill<\/em> tako ne upa tvegati ni\u010desar, \u010deprav se paradoksalno vse na njem zdi tvegano. No, tvega z naslovnico, ki se mi \u0161e zdaj zdi obupna, kot \u0161e nekatere druge od zasedbe.<\/p>\n\n\n\n

In najbr\u017e so te dvojnosti tisto, zaradi \u010desar mi je album ljub in osebno blizu. V sebi uspe nositi najvi\u0161je in najni\u017eje registre, pelje nas od popolne negotovosti do skoraj v kamen zapisane usode. Zdi se, da ne premore niti ene same kru\u0161ljive note, a obenem imam ob\u010dutek, da bi se sesul, \u010de bi bil narejen \u010disto malo druga\u010de.<\/p>\n\n\n\n

In mislim tudi, da me je ta album nekako vzgojil<\/em>. V glasbi, pa tudi sicer, po njem nisem iskal ve\u010d zgolj \u00bbo\u010ditnega\u00ab, v meni je razvil nekatera orodja za razbiranje subtilnega. V \u010dasu, ko sem zaklju\u010dil gimnazijo in \u0161el \u0161tudirat, je bil glasbena podlaga ob spoznavanju novega okolja, kot sta ga v svoji bitni\u0161ki etiki spoznavala Fagen in Becker. In tudi strah pred tem, da je \u00bbkonec heca, zdaj gre zares\u00ab, se je zmanj\u0161al. Ni se treba odlo\u010diti med enim in drugim, na Can’t Buy a Thrill<\/em> je vse kombinacija resnosti ter neresnosti in vsako \u0161e tako more\u010do zgodbo je mogo\u010de stla\u010diti v nek svetlej\u0161i okvir. Pa \u0161e par dobrih kitarskih solov je.<\/p>\n\n\n\n

\n