{"id":22446,"date":"2020-12-19T00:03:00","date_gmt":"2020-12-18T23:03:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22446"},"modified":"2020-12-17T20:36:04","modified_gmt":"2020-12-17T19:36:04","slug":"einsturzende-neubauten-alles-wieder-offen","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22446","title":{"rendered":"Einst\u00fcrzende Neubauten \u2013 Alles wieder offen"},"content":{"rendered":"\n

Einst\u00fcrzende Neubauten<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Alles wieder offen<\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Potomak, 2007<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Kultni berlinski bend se je v imenitni dru\u017ebi sodobnikov v avtorja tega zapisa \u0161e zlasti mo\u010dno vgraviral. Lahko bi celo rekel, da sta tako moj glasbeni okus in vodilo, kaj \u0161teje in kaj ne, rasla skupaj z njim. Ali \u2013 kot se je neko\u010d izrazil danes siva (\u010drna) eminenca, ko jih je prvi\u010d videl na odru \u2013 ni vedel, da se muzika sme delati tudi tako.<\/p>\n\n\n\n

Ko je menda Igor V. na plan privlekel E.N., je bila to ljubezen na prvi sluh. Kot bi Kosovel o\u017eivel v ekspresivnem, a osebnem, intimnem kriku betonskega bluesa. Tak\u0161nega ob\u010dutka se spomnim iz pionirskih \u010dasov nabiranja glasbenih izku\u0161enj.<\/p>\n\n\n\n

Neubautni so do danes ostali v najbolj intimnem koti\u010dku do\u017eivljanja in pre\u017eivljanja radovedne mladosti, a tudi malce bolj izbru\u0161enih poznej\u0161ih dob. Spomini pa so pove\u010dini povezani z do\u017eivetji \u00bbna terenu\u00ab. Kot na primer leta 1985, ko so E.N. prvi\u010d rohneli v Ljubljani. Spomnim se, da smo z nekaj pajda\u0161i v prvi vrsti hoteli videti in sli\u0161ati vse iz roke. Ne samo, da je in\u0161tumentarij sestavljal cel spisek ro\u010dnega in elektri\u010dnega orodja, fascinantno je bilo videti ozvo\u010denje raznih elementov in do-it-yourself zvo\u010dnih postcivilizacijskih po\u0161asti. Spomnim se nekega visoko predirljivega zvo\u010dnega vala, ki mi je sredi mojstrovine Armenia<\/em> za kako sekundo zatemnil zavest. In gostega oblaka rjastega prahu, ki je ob udarcu \u017eeleznega predmeta ob tla pihnil v Duletov ksiht.<\/p>\n\n\n\n

S taisto \u017ertvijo sva se leta 2004 odpravila v Reggio Emilia na E.N. koncert. Mimogrede, dogodek se je zgodil v eni najstarej\u0161ih opernih hi\u0161, Teatro Valli. Majhna, a izredno lepa dvoranica. Ker sva tja prispela ve\u010der prej, sva se sprehodila mimo nje \u2013 in glej ga zlomka, tam so ravno pri\u010deli z vajo za naslednji dan. 5 evrov pa je ko\u0161tal ogled 3-urne generalke. Obi\u010dajen koncertni roadtrip se je prelevil v nepri\u010dakovan dru\u017eabni dogodek.<\/p>\n\n\n\n

E.N. so bili takrat sredi Supporters<\/em> projekta, pravzaprav trilogije, ki jo malce kasneje zaklju\u010di album Alles wieder offen<\/em>. Spet so postregli z neko za takrat precej\u0161njo inovacijo (youtube je bil tedaj \u0161e v plenicah, \u010de se ne motim). Ob pristojbini par deset evrov si lahko postal uradni podpornik projekta \u2013 imel si dostop do streaming se\u0161nov pri nastajanju komadov. Uradni sponzorji projekta smo lahko diskutirali, dajali priporo\u010dila in izra\u017eali mnenja (kar se je upo\u0161tevalo ali pa tudi ne). Bili smo dele\u017eni downloadov in drugih ugodnosti. … Se pravi, svoje delo so nam dali na pladenj. Za potrebe koncertov in albuma Grundst\u00fcck<\/em> si se lahko celo prijavil v zbor\u010dek. Se pravi, demistifikacija ustvarjalnega procesa in poln anga\u017ema abonentov, s \u010dimer so ustvarili popolnoma (tudi ekonomsko) neodvisen in samozadosten oto\u010dek.<\/p>\n\n\n\n

Alles wieder offen je temeljit, nadvse korekten in vsaj zame izredno lep album. Nikakor ni narejen sproti na stari slavi, pa\u010d pa se v njem sli\u0161i mnogo truda, zvo\u010dnih hudomu\u0161nosti, tudi humorja … zelo dodelano, z o\u010ditnim spo\u0161tovanjem do zveste skupnosti sledilcev.<\/p>\n\n\n\n

Ker zadnje tedne in mesece \u017eivimo precej zaprti, dogodkovno pa povsem zaprti, album z aktualnim naslovom nekako optimisti\u010dno kli\u010de Vse je spet odprto<\/em>. Nadaljuje se z intimnim do\u017eivljanjem armenske usode, tokrat s \u010dudovito balado Nagorny Karabach<\/em>, kjer ob\u010dudovanja vreden solo na letalski turbini po\u017eene mraz v tilnik. Tu je \u0161e nara\u0161\u010dajo\u010da repeticija Die Wellen<\/em>, ter dva kubisti\u010dna rokenrola \u2013 Let\u2019s Do It a Dada<\/em> in Blue Ice<\/em>. Album na malce bolj umirjen na\u010din ponuja prakti\u010dno vse, \u010desar smo od E.N. vajeni \u2013 instrumentalne novosti, vzpone in spuste, Blixino zna\u010dilno hrzanje, izpiljeno zvo\u010dno dramaturgijo, suspenz. … \u010ce v splo\u0161nem velja, da glasba E.N. ni ravno klubsko-plesna, niti ni za vsakdanjo le\u017eerno rabo, pa to bistveno manj velja za Alles wieder offen, vsaj (tako sklepam) za vajeno uho. \u010ce bi se nenadoma prestavil v za\u010detek 90-ih kot ob\u010dasni DJ na R\u0160 \u010detrtkih v Palmi in K4, bi \u010desto segel po vsaj petih skladbah s te plate. Zato pa se danes album kar pogosto odvrti do konca v hrupnem spokoju skromne pisarne, kjer ne motim ne soseda ne bli\u017enjih. Takrat je lepo in vsaki\u010d sli\u0161im kak nov zvo\u010dni detajl. \u010cista estetska rekreacija in u\u017eitek.<\/p>\n\n\n\n

Sicer naj bi letos s turnejo obele\u017eili jubilejno 40. leto \u017eivljenja E.N., a je armagedon pa\u010d hotel druga\u010de. Pa naslednje leto. Bomo po\u010dakali, ne gremo nikamor. Le da bo kje kaj odprtega.<\/p>\n\n\n\n

\n