{"id":22537,"date":"2021-01-12T00:03:00","date_gmt":"2021-01-11T23:03:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22537"},"modified":"2021-01-11T19:30:51","modified_gmt":"2021-01-11T18:30:51","slug":"djivan-gasparyan-i-will-not-be-sad-in-this-world","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22537","title":{"rendered":"Djivan Gasparyan \u2013 I Will Not Be Sad In This World"},"content":{"rendered":"\n

Djivan Gasparyan<\/strong><\/p>\n\n\n\n

I Will Not Be Sad In This World<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Opal, 1989<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

V\u010dasih do cilja najla\u017ee pride\u0161 po najdalj\u0161i poti. Do te plo\u0161\u010de sem recimo pri\u0161el, ker sem vedno cenil in pogosto z veseljem poslu\u0161al ambientalno glasbo Briana Ena. Ve\u010dkrat se mi je celo zgodilo, da sem nekatere njegove ambiente do\u017eivel sinesteti\u010dno, z zelo natan\u010dno prostorsko sliko in celovito barvno paleto. Na plo\u0161\u010di Ambient Four: On Land<\/em> (Editions EG, 1982) je ambient, ob katerem sem imel vedno ob\u010dutek, da hodim po barju, nad katerim se v vi\u0161ini kolen vle\u010de meglica, tako da se vidijo samo noge hodca pred menoj. To se mi sploh ni dozdevalo nekaj posebnega, dokler nisem nekaj let pozneje prebral Enovo knjigo Oblique Music<\/em> in v njej odkril, da je bil v ambientu Lantern Marsh<\/em> njegov namen ustvariti to\u010dno tako predstavo. Lahko si mislite, da sem Enovo ustvarjanje od tedaj dalje spremljal \u0161e z ve\u010djo pozornostjo.<\/p>\n\n\n\n

\u0160e nekoliko pozneje, ko sem bil zgolj ob\u010dasno \u0161e sodelavec glasbene redakcije Radia \u0160tudent, sem ob redkih obiskih rad pogledal v diskoteko in se seznanil z novostmi, zlasti s tistimi iz manj izpostavljenih obmo\u010dij glasbenega spektra. Tako sem med plo\u0161\u010dami (morda velja dodati, da je \u0161lo za vinil) z oznako F(olklora) naletel na Djivana Gasparyana. Ne morem ve\u010d re\u010di, kaj me je najprej pritegnilo. Nenavaden naslov Na tem svetu ne bom \u017ealosten<\/em>, armenski priimek izvajalca, ali pa zalo\u017eba, pri kateri je iz\u0161la. Vedel sem namre\u010d, da je Opal Enova zlo\u017eba. Kakorkoli \u017ee, z dovoljenjem urednika sem si plo\u0161\u010do izposodil.<\/p>\n\n\n\n

Z besedami pravzaprav ne znam zares opisati, kak\u0161no neverjetno izku\u0161njo sem do\u017eivel, ko sem plo\u0161\u010do doma polo\u017eil na gramofon. Nobenih predstav nisem imel o tem, kako naj bi zvenela, toda ko sem zasli\u0161al nezemeljsko ne\u017eni, oto\u017eni, vendar hkrati tudi prodorni zvok duduka, ki je tkal po\u010dasne, preproste, globoko v srce in du\u0161o segajo\u010de melodije, me je popolnoma prevzela. \u0160e ve\u010d, \u010de sem zaprl o\u010di, sem na nekak\u0161en sinesteti\u010den na\u010din \u00bbzagledal\u00ab zna\u010dilno armensko pokrajino in se \u00bbpou\u010dil\u00ab o dolgi in tragi\u010dni zgodovini armenskega naroda. Razumel sem, zakaj je glasba tak\u0161na, kakr\u0161na je, in razumel sem armensko du\u0161o, vedno pripravljeno na objokovanje izgubljenega, pa hkrati odlo\u010deno, da \u00bbna tem svetu ne bo \u017ealostna\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

\u0160ele ko je ta prvi urok vsaj malenkost popustil, sem dojel, da glasbo pravzaprav izvajata dva duduka, eden igra skoraj nespremenljivi, kontinuirani toni\u010dni \u00bbdron\u00ab, na podlagi katerega je nato stkana melodija. Seveda sem za\u010del raziskovati, kdo je Gasparyan, kako so posnetki pri\u0161li v roke Brianu Enu in kaj oziroma kak\u0161no je pravzaprav glasbilo, ki ga igra.<\/p>\n\n\n\n

Plo\u0161\u010do je Eno na\u0161el med obiskom Moskve, pravzaprav so jo zanj \u00bbna\u0161li\u00ab, kajti izkazalo se je, da je \u017ee leta 1983 iz\u0161la pri ruski dr\u017eavni zalo\u017ebi Melodija (tudi pri nas znani po odli\u010dnih izdajah klasi\u010dne glasbe). Duduk pa je v bistvu preprosta pi\u0161\u010dal z osmimi luknjicami, ki jo poznajo od Balkana do Rusije, Perzije, Gruzije in Armenije, in je znana tudi pod imenom nej. Zdi se, da je v Armeniji \u0161e posebej priljubljen, saj obstaja v razli\u010dnih velikostih in uglasitvah, obvezno pa ga izdelujejo iz lesa marelice, kar je morebiti krivo, da ima mehkej\u0161i in bolj \u017eameten zvok kot podobno glasbilo iz Irana ali Tur\u010dije.<\/p>\n\n\n\n

Toda \u0161e bolj pomemben je seveda prispevek izvajalca, v tem primeru Gasparyana, ki je ne samo vrhunski virtuoz, ampak je znal same ljudske melodije tudi primerno prirediti in zelo verjetno nekoliko upo\u010dasniti, da je dosegel fantasti\u010dni u\u010dinek, ki ga plo\u0161\u010da ima na poslu\u0161alce. Kot navadno je trajalo \u0161e nekaj let, toda v naslednjem desetletju se je Gasparyanova glasba raz\u0161irila po svetu, uporabili oziroma izrabili so jo v marsikaterem filmu in dosegljiva je na \u0161tevilnih plo\u0161\u010dah. \u010ceprav med njimi ne manjka pe\u0161\u010dice zelo dobrih in je na nekaterih mogo\u010de sli\u0161ati tudi Gasparyanov glas, ki je po barvi osupljivo podoben njegovemu duduku, pa nobena ne dosega te prve.<\/p>\n\n\n\n

Te\u017eko je re\u010di zakaj, \u010deprav osebno menim, da predvsem zaradi na\u010dina snemanja oziroma postavitve mikrofonov, pa zaradi opreme, na katero so pred skoraj \u0161tiridesetimi leti nekje v osr\u010dju Sovjetske zveze posneli glasbo, ki je s svojo milino in notranjo lepoto popolno nasprotje vulgarnim okoli\u0161\u010dinam, v katerih je nastala.<\/p>\n\n\n\n

\n