{"id":22565,"date":"2021-01-18T00:02:00","date_gmt":"2021-01-17T23:02:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22565"},"modified":"2021-01-25T16:00:24","modified_gmt":"2021-01-25T15:00:24","slug":"portishead-dummy","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22565","title":{"rendered":"Portishead \u2013 Dummy"},"content":{"rendered":"\n

Portishead<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Dummy<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Go! Beat Records, 1994<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Leto je 1994, imam to\u010dno 20 let, sedim na tleh svoje sobe v Beogradu in poslu\u0161am prvi album Portishead, ki se v moje \u017eivljenje prebija skozi ekonomske sankcije Zdru\u017eenih narodov proti Srbiji zaradi vojne v Bosni in Hercegovini ter na Hrva\u0161kem. Obremenjeno z objektivnimi problemi rev\u0161\u010dine, pomanjkanja in negotove prihodnosti, me melanholija, ki veje iz vsakega komada, vse bolj potiska v zasebno sfero in name, paradoksalno, deluje kot perverzno opolnomo\u010denje za spopad s surovim svetom odraslih. \u00bbTo je plo\u0161\u010da razhoda, depresivna plo\u0161\u010da, plo\u0161\u010da o koncu ljubezni,\u00ab mi pove Zoran, ko re\u010dem, da je to plo\u0161\u010da, ki mi je pomembna, ki me je zaznamovala in o kateri bom pisala. Ko jo dneve, tedne in mesece poslu\u0161am on repeat<\/em> medtem, ko se li\u010dim, obla\u010dim, pripravljam za ve\u010derna dru\u017eenja, medtem ko zjutraj gledam skozi okno in si zami\u0161ljam, kam bi vse rada potovala, ali samo strmim v belo steno in jo\u010dem, sli\u0161im le fragmente samote, ki kli\u010dejo po ljubezni, in to mi na nek bizaren na\u010din zbuja neko hrepene\u010de upanje. To je plo\u0161\u010da mojega samotnega odra\u0161\u010danja, ki poteka kot te\u017eavno, nespretno in na trenutke samodestruktivno brskanje po lastni samopodobi, polni konfliktnih identitetnih predpostavk.<\/p>\n\n\n\n

Give me a reason to love you<\/em><\/p>\n\n\n\n

Polomljeni ritmi trip hopa z elementi noirja in gothic hip-hopa mi vznemirjajo telo in du\u0161o, dekonstruirajo in redefinirajo moje celotno sebstvo na popolnoma druga\u010den na\u010din od Nicka Cavea, Joy Division ali Sonic Youth, ki sem jih v tem \u010dasu prav tako zvesto poslu\u0161ala. Unikaten glas in emocionalno nabita senzibilnost izvedbe Beth Gibbons dopolnjuje njena persona, ki se mi je v spotu za pesem Glory Box<\/em> vtisnila v spomin kot utele\u0161enje specifi\u010dne \u017eenstvenosti: isto\u010dasno krhka in mo\u010dna, depresivna in energi\u010dna, samostojna in odvisna. Odvisna, seveda, le od ljubezni. To\u010dno tak\u0161na ho\u010dem na odru stati tudi jaz, si mislim, z blond lasmi in rde\u010do \u0161minko v \u010drni svetlikajo\u010di se obleki in z diamanti okrog vratu, v podobi, ki utele\u0161a netipi\u010dno, nekoliko ekscentri\u010dno \u017eensko prefinjenost, prelomljeno skozi post punk estetiko.<\/p>\n\n\n\n

Give me a reason to be a woman<\/em><\/p>\n\n\n\n

Enajst komadov, ki jih skorajda mrzli\u010dno poslu\u0161am enega za drugim in se ne morem odlo\u010diti, kateri mi je bolj v\u0161e\u010d, pulzira v moji podzavesti tudi kot zbirka izvirne poezije, fragmentarne, asociativne, narezane, ki s svojo sentimentalnostjo \u2013 tako intuitivno \u010dutim \u2013 odli\u010dno odra\u017ea latentno eksistencialno zmedo mlade \u017eenske, ki ima \u017eivljenje pred sabo, a \u010duti, da ne bo \u0161lo vse gladko, v dr\u017eavi, kjer je kri bolj sladka od medu. V tem trenutku se mi niti ne sanja, da bom \u010dez eno leto spoznala Nenada, s katerim bom leta 1999 v tej isti sobi pre\u017eivljala bombardiranje zveze Nato, da bo to spro\u017eilec za najino selitev v Slovenijo, niti sanja se mi ne, da bo Slovenija postala moj novi dom, moja baza, kjer se bom, seveda z Nenadovo pomo\u010djo, dokon\u010dno oblikovala na intelektualnem, kreativnem in emocionalnem podro\u010dju.  <\/p>\n\n\n\n

I just wanna be a woman<\/em><\/p>\n\n\n\n

Sedaj sedim v svojem ljubljanskem stanovanju, odrasla, zrela, zgrajena \u017eenska, \u017eenska z izku\u0161njo vojne, bombardiranja, eksila, diskriminacije, zatiranja, poni\u017eevanja, a tudi boja za prepoznavnost, kariero, spo\u0161tovanje \u2026 in na koncu tudi ljubezen. Ko ponovno poslu\u0161am Dummy<\/em>, ugotavljam, da sem, fajtajo\u010d se za osnovno pre\u017eivetje, priznanje in dostojanstvo, nekako pozabila spopasti se z vpra\u0161anjem ljubezni, porivajo\u010d ga vedno znova na podro\u010dje bur\u017eoazne morale, ki je nepomembna v primerjavi s politi\u010dnim, emancipatornim, razrednim bojem.<\/p>\n\n\n\n

Kdo se ima \u010das ukvarjati s \u010dustvi, \u010de nima kaj za jesti? Vendar se danes spra\u0161ujem natanko to, \u010desar se nikoli prej nisem. Ali je ljubezen ve\u010dna? Ali v \u017eivljenju ljubimo le enkrat? Ali je mogo\u010de \u017eiveti brez ljubezni? Ali si mora\u0161 ljubezen zaslu\u017eiti ali pa ti kar pripada? Ali imam pravico biti ljubljena? Ali ima ljubezen revolucionarno mo\u010d? Zdi se, kot da se je krog zaklju\u010dil in da \u0161ele sedaj i\u0161\u010dem odgovore na vpra\u0161anja, ki sem si jih srame\u017eljivo zastavljala pred 26 leti. Zdi se, da \u0161ele sedaj po\u010dasi odkrivam paradigmo ultimativne dialektike ljubezni: isto\u010dasno biti avtonomen in zaljubljen, isto\u010dasno samo svoj in odvisen od ljubezni, pripadati le sebi in isto\u010dasno drugemu. \u00bbNeverjetno se mi zdi, da sva isto\u010dasno poslu\u0161ala isto plo\u0161\u010do, jaz v New Yorku in ti v Beogradu, \u0161e preden sva lahko sanjala, da se bova spoznala,\u00ab mi pove Zoran.<\/p>\n\n\n\n

Danes, ko sem ponovno na neki specifi\u010dni to\u010dki preloma, se ta plo\u0161\u010da vra\u010da v moje \u017eivljenje skoraj z usodnim tajmingom in mi sporo\u010da, da je dati prilo\u017enost ljubezni te\u017eka bitka, ki jo je, ne glede na objektivne okoli\u0161\u010dine, treba izbojevati sam s seboj.<\/p>\n\n\n\n

\n