{"id":22615,"date":"2021-02-04T00:04:00","date_gmt":"2021-02-03T23:04:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22615"},"modified":"2021-02-04T10:46:43","modified_gmt":"2021-02-04T09:46:43","slug":"slovenska-gruda-pesmi","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22615","title":{"rendered":"Slovenska gruda \u2013 Pesmi"},"content":{"rendered":"\n

Slovenska gruda<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Pesmi<\/strong><\/p>\n\n\n\n

ZKP RTV, 1983<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Najlep\u0161e mi je, ko se z razprtimi rokami vrtim okrog svoje osi. Ko se z dremotnega telesa osuje sanjski prah in, \u010dakajo\u010d na ve\u010der, oble\u017ei na \u0161kripajo\u010dem parketu. Krilata ramena se osvobodijo te\u017ee desetletij, volnena stopala se \u2013 najprej po\u010dasi, potem pa vedno hitreje \u2013 odpravijo na pot ve\u010dne pomladi, vse dokler s cveto\u010dimi dojkami ne obstanem sredi dnevne sobe … in se predramim.<\/p>\n\n\n\n

Zagledam gramofonsko plo\u0161\u010do, ki se \u0161e vedno neutrudno vrti. Kakor da se ne more posloviti od ljubega, premagati zmaja in obglaviti ljubimca gra\u0161\u010dakove h\u010dere \u2013 navadnega vrtnarja brez gosposke krvi. Ko prislu\u0161kujem prasketajo\u010di ti\u0161ini ljubljanskega stanovanja, se spomnim na svoj mariborski gozd, kraj neskon\u010dnega vrtenja v krogih, ki vodijo do hi\u0161ke z velikanskim knji\u017enim in glasbenim vrtom. Tu sva z dedkom prepevala in preigravala \u2013 jaz s flavto, on s kitaro, tamburico ali z ducatom drugih in\u0161trumentov \u2013 najrazli\u010dnej\u0161e melodije, ki so bile moja popotnica v svet odraslih, kamor sem dokon\u010dno stopila \u0161ele po dedkovi smrti. V mojem otro\u0161tvu pa je kar vrelo od \u017eivljenja, polnega neslutenih darov, med katere sta se poleg kinder jaj\u010dk, iz Avstrije \u00bbpre\u0161vercane\u00ab kamere in stekleni\u010dk kokakole na \u017ertvenemoltarju, s katerega je mi\u0161ka pono\u010di izmaknila mle\u010dni zob, prikradli \u0161e glasba in knji\u017eevnost.<\/p>\n\n\n\n

\u0160e dandanes raje poslu\u0161am kot berem. Dedek in mama sta bila imenitna pravlji\u010darja (no, mama bi najbr\u017e \u0161e danes znala iz rokava stresti kak\u0161no vilo), o\u010de pa izvrsten interpret, zato je njihov glas postal most med tem in onim svetom, ki ga ne more preglasiti ali zasen\u010diti \u0161e tako \u010dudovita knji\u017ena platnica. Zgodba resni\u010dno za\u017eivi in (vz)buri domi\u0161ljijo \u0161ele med zvoki pripovedoval\u010devega glasu \u2013 naju\u010dinkovitej\u0161im in najlep\u0161im in\u0161trumentom, s katerim se knji\u017eevnost pribli\u017ea umetnosti nad umetnostmi: glasbi. Kakor ljudi tudi glasbo ocenjujem posami\u010dno, brez nepotrebnega posplo\u0161evanja in najstni\u0161kega favoriziranja ali postnajstni\u0161kega rangiranja. To je br\u017ekone razlog, da se z redkimi izjemami ne navdu\u0161ujem nad plo\u0161\u010dami \u2013 \u0161e manj zgo\u0161\u010denkami ali tla\u010denkami \u2013 in glasbenimi izvajalci, temve\u010d predvsem nad posami\u010dnimi biseri, s katerimi so umetniki pustili neizbrisne sledi in pre\u010dkali mejo svetov. Naj re\u010deno ponazorim s primerjavo med glasbeno plo\u0161\u010do in pesni\u0161ko zbirko, kjer samo od idolatrije zaslepljenega in oglu\u0161elega bralca oziroma poslu\u0161alca prevzame \u010disto vse. To je elitisti\u010dno dojemanje stvarnosti, ki se mu posku\u0161am od pokopa najstni\u0161ke vsevednosti naprej na vse kriplje izogibati, zato sem v iskanju biserov \u2013 do sebe in drugih \u2013 toliko bolj neizprosna. In zato je moja pri\u010dujo\u010da izbira neizprosno iskrena.<\/p>\n\n\n\n

Zakaj se torej plo\u0161\u010da mariborske etnozasedbe Slovenska gruda s prve polovice 80-ih, katere tedanji \u010dlani so bili Darja \u0160vajger (glavni vokal, kitara), Andrej Tom\u0161i\u010d (vokal, kitara, mandolina, blok flavta) in Vlado Vadlja (vokal, kitara, mandolina) \u0161e vedno vrti v mojem domu in mi narekuje ritem srca? Ker je umetnost z \u017eivljenjem in smrtjo vred najzagonetnej\u0161a skrivnost, najbr\u017e ne bom nikoli dokon\u010dno razvozlala glasbene uganke. Vem le, da se uglasbena \u0160trekljeva zapu\u0161\u010dina s svojo neskon\u010dno oto\u017enostjo, rado\u017eivostjo in \u010dudovito interpretacijo dotakne vseh mojih krogov, \u010dutnih in spominskih pokrajin, od koder izvirajo vsi moji strahovi in prvi glasbeno-literarni glasovi, ki mi \u0161e vedno vztrajno prigovarjajo, naj ne hodim premo\u010drtno in naj se, radovedna in polna \u017eivljenja, \u0161e naprej gibljem v razli\u010dnih krogih, v upanju, da se bodo tu in tam prepletli in pustili trajnej\u0161e sledi.<\/p>\n\n\n\n

Razprem roke, zaprem o\u010di in se s plo\u0161\u010do vred vrtim, dokler se ne spremenim v \u0161tirinajstletno deklico, ki ji dedek prvikrat predstavi slovensko grudo \u2013 edino, v katero bo vse \u017eivljenje verjela.<\/p>\n\n\n\n

\n