{"id":22701,"date":"2021-02-21T00:03:00","date_gmt":"2021-02-20T23:03:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22701"},"modified":"2021-02-07T12:04:47","modified_gmt":"2021-02-07T11:04:47","slug":"black-moses-royal-stink","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22701","title":{"rendered":"Black Moses \u2013 Royal Stink"},"content":{"rendered":"\n

Black Moses<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Royal Stink<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Rootbag, 2004<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Res sem odla\u0161al s pisanjem tega \u010dlanka. BIGor me je pred \u010dasom povabil, da prispevam k rubriki, a v tistem trenutku nisem imel \u010dasa, da bi \u0161irjenju dobrih informacij o glasbi namenil \u0161e ve\u010d \u010dasa, kot ga namenjam ustvarjanju oddaje The Sweet Spot<\/em> na Radio Slovenia International, obenem pa nisem mogel izbrati albuma, ki bi mu dal prednost pred drugimi. Ali bi to bil Some Girls<\/em> od Stonesov, prvi album Stray Cats ali A Date with Elvis<\/em> od The Cramps ali Buddy Holly\u2026 Veliko je albumov, ki so mi zelo v\u0161e\u010d, veliko je glasbe, za katero \u010dutim, da je del mene. <\/p>\n\n\n\n

\u010ce bi moral izbrati samo en studijski album, ki bi ga vzel na pot do Saturna, bi v tem trenutku (\u0161e vedno) zelo verjetno spakiral Exile on Main Street<\/em> Stonesov. Ampak ne bom pisal (\u017ee spet) o Stonesih, dokler ne objavijo dolgo napovedani novi studijski album. \u010ce bi moral odgovoriti, kateri album me je zares najbolj zaznamoval, je to vsekakor Willy and the Poor Boys<\/em> od Creedence Clearwater Revival, ko sem imel neke \u0161tiri leta. Od tu naprej je vse le \u0161e nadaljevanje. A to je globinski notranji odtis, ki za bralce ne nosi posebne, nove informacijske vrednosti.<\/p>\n\n\n\n

Nameraval sem pisati o London Calling<\/em> od The Clash, zato ker mi ta stvaritev dogaja<\/em> od za\u010detka do konca in \u0161e danes mi je v\u0161e\u010d, kako di\u0161i, pa tudi zato, ker je bilo treba ob njegovi svojevrstni petdesetletni obletnici ta album omeniti. Namre\u010d, \u010deprav je bil objavljen decembra \u201979, se je London Calling obravnavalo kot album iz leta 1980, saj je \u0161ele v tistem letu pri\u0161el med ljudi. Na splo\u0161no velja, da gre za enega klju\u010dnih albumov osemdesetih, osebno pa mi je danes bolj v\u0161e\u010d pogled, da je bil London Calling zadnji veliki album sedemdesetih, kar se sklada ne le kronolo\u0161ko, pa\u010d pa tudi vsebinsko. Ko sem videl, da je Sale Draga\u0161<\/a> pisal o London Calling, mi je bilo \u2018super simpa\u2019, da je prav Draga\u0161 od vseh kolegov iz publicisti\u010dnih glasbenih vrst izbral ta \u00bbklic\u00ab. Zame pa je to pomenilo, da je bilo treba izbrati neko drugo plato. Tole izbiro si razlagam kot izbiro albuma, ki mi daje \u010disti u\u017eitek, ko si ga zavrtim od za\u010detka do konca, ki mi vibracijsko sede, da me dviguje, da ni pesmi, ki jo lahko opredelim kot zama\u0161ek.<\/p>\n\n\n\n

V enem izmed nedavnih pogovorov s prijateljem Sa\u0161om Pozni\u010dem, s katerim sva v srednji igrala pri Daltonih, je pogovor nanesel na Black Moses in njihov drugi, poslednji album Royal Stink<\/em>. Dal sem si ga na slu\u0161alke in ob albumu, ujetem v neskon\u010dno zanko, sem po mestu, ki je bilo ujeto v decembrsko sonce, pretekel polmaraton za \u0161alo. Da me bo ta album tako ponesel kljub vsej koli\u010dini \u010disto nove glasbe, ki jo vsak teden obredno in profesionalno preposlu\u0161am pri uredni\u0161ki selekciji materiala za The Sweet Spot, si nisem niti najmanj predstavaljal. Ko gre za rock\u2019n\u2019roll, je dokaj simpl \u2013 ali zvok, ritem in melodija rockajo, rolajo in nesejo, ali ne.<\/p>\n\n\n\n

Black Moses je trio, ki ga je Jim Jones naredil po razpadu Thee Hypnotics, z basistom  Graemom Flynom iz Penthouse. Tretji je bil bobnar David Axford, ki je imel izku\u0161nje z Gang of Four. Zdi se mi, da sta Jones in Flyn oba odra\u0161\u010dala v mestecu High Wycombe. Prvi album Emperor Deb<\/em> jim je bil za ogrevanje \u2013 spodobna ka\u0161a funka, bluesa, psihedelije in hard rocka z obveznim zapacanim gara\u017enim odmikom. Ni pa imel nabora pesmi. Njihov drugi album predstavlja kvantni skok navzgor. Prav ta album in sve\u017e momentum, ki ga je Jim dobil s to plato, sta ga vodila v poznej\u0161i preboj z The Jim Jones Revue.<\/p>\n\n\n\n

Pri razmi\u0161ljanju, zakaj sem z leti namenil toliko \u010dasa glasbi v vseh njenih oblikah \u2013 ustvarjanje, posredovanje, organizacija dogodkov, ustanavljanje medijev, povezanih z glasbo \u2013 sem pri\u0161el do ugotovitve, da ima glasba tri univerzalne sestavine:  energijo, vibracijo in frekvenco. Dodajmo tem trem elementom \u0161e ritem in dobimo Rock\u2019n\u2019Roll.<\/p>\n\n\n\n

Album Royal Stink ni prelomna stvaritev in ni spremenil ni\u010desar. Je samo \u010dudovita, eksplozivna sinteza rock\u2019n\u2019roll praks. Je koncizna, jedrnata in udarna stvaritev. Tesna medigra fuziranega basa in na\u0161pi\u010dene kitare je vrhunska in organska, v njej se prepozna povezanost Jima in Graema. Boben lepo podpira melodi\u010dni tru\u0161\u010d, ki ga ustvarjajo strune, cel bend pa u\u017eiva v ve\u010dglasnem petju, kar pesmi dviguje na vi\u0161jo frekvenco. Ta glasba diha s polnimi plju\u010di. Skladbe so \u010dasovno odli\u010dno odmerjene. Melodije so prepojene z Beatlesi. \u010ce bi povlekel slikovito vzporednico z drugimi skupinami in vplivi, je zmagovalna formula albuma Royal Stink kri\u017eanec med Beatlesi, Raw Power vzdu\u0161jem, Stonesi, MC5 soulom in punk rockom. Brez\u010dasno \u010dvrst in so\u010den rock\u2019n\u2019roll. Album je zagotovo ena izmed najbolj\u0161ih Jimov vokalnih predstav in hkrati prina\u0161a br\u017ekone najbolj posre\u010dene refrene, kar jih je kdaj napisal. Konkretno in navdahnjeno. Enaintrideset minut in pol plemenitega in vznesenega rock\u2019n\u2019rolla. Energija + vibracija + frekvenca + ritem.<\/p>\n\n\n\n

\n