{"id":22734,"date":"2021-02-26T00:03:00","date_gmt":"2021-02-25T23:03:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=22734"},"modified":"2021-03-01T11:09:35","modified_gmt":"2021-03-01T10:09:35","slug":"the-beatles-the-beatles-2","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=22734","title":{"rendered":"The Beatles \u2013 The Beatles"},"content":{"rendered":"\n

The Beatles<\/strong><\/h1>\n\n\n\n

(White album)<\/strong><\/h1>\n\n\n\n

Apple Records, 1968<\/strong><\/h1>\n\n\n\n
\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Dolgo sem izbirala, kateri je res moj album. To je v resnici skoraj nemogo\u010de vpra\u0161anje. Glasba je tako zelo povezana z nekimi \u010dasovnimi obdobji v \u017eivljenju, s tem, kako se spreminja\u0161, s kom se dru\u017ei\u0161, kje \u017eivi\u0161. S \u010dustvi, ki se trenutno pretakajo po tvojih \u017eilah. Na koncu sem izbrala Beatle. Odlo\u010dala sem se med Abbey Road<\/em>, ker sem prav te dni poslu\u0161ala Oh! Darling<\/em> (Oh! Tako dobra pesem) in White albumom<\/em>, ker se mi zdi, da je \u010das za Revolution<\/em>. Saj vem, da je kli\u0161e in da gre za album, ki velja za enega najbolj\u0161ih vseh \u010dasov in ki je poseben, z minimalisti\u010dno naslovnico Richarda Hamiltona vred. Ampak, izbrala sem ga tudi zato, ker sem vedela, da si bom zdaj kon\u010dno spet vzela \u010das in ga \u0161e enkrat poslu\u0161ala od za\u010detka do konca.     <\/p>\n\n\n\n

Vedno znova me presune dejstvo, da je v njem toliko \u010dustev, izku\u0161enj, radovednosti in pameti in da so bili tako mladi, ko so ga ustvarjali. Stari so bili komaj okoli \u0161estindvajset let, a zdelo se je, da so do\u017eiveli ve\u010d \u017eivljenj, toliko se jim je \u017ee zgodilo. To je album \u0161tirih nadarjenih glasbenikov, ki so bili tik pred tem, da se razidejo. Spomnim se, da je neko\u010d Nabokov za Tolstoja, ki se je v nekem trenutku odpovedal literaturi in se odlo\u010dil, da bo pridigar, dejal, da bi ga morali ugrabiti in zapreti v hi\u0161o na osamljenem otoku, v kateri bi bilo na litre \u010drnila in na kupe praznih listov. Dale\u010d stran od stvari, ki so kradle njegovo pozornost, da bi lahko spet za\u010del tako lepo opisovati, kako se \u010drn koder las spu\u0161\u010da po dolgem belem vratu Ane Karenine. Za Beatle bi lahko napisal podobno, \u010deprav se mi zdi, da je White album najlep\u0161i mo\u017een zaklju\u010dek te zgodbe; ko je \u0161e toliko za povedati, a vendar je \u017ee vsem jasno, da je konec.<\/p>\n\n\n\n

Na njem je trideset pesmi in neverjetno je, kako je prav vsaka \u017eanrsko druga\u010dna in posebna. Tu so balade, country, rock, vaudeville, uspavanka \u2026 Zazveni toliko razli\u010dnih in\u0161trumentov, od sitarja do harmonija. Najve\u010d je akusti\u010dne kitare. Nekaj komadov je eksperimentalnih, Revolution 9<\/em> je skorajda Cageovska hvalnica hrupu. V pesmih sli\u0161imo zvoke in pogovore iz studia, pti\u010dje petje, \u0161epetanja, pristajanje letala. Ta album je kot slika, ki rine \u010dez okvir.<\/p>\n\n\n\n

Najbr\u017e je celotna atmosfera povezana tudi s \u010dasom, v katerem je nastal (1968), ki je bil me\u0161anica vsega: vojne, boja za mir in \u010dlovekove pravice, nasilja, ne\u017enosti, droge, hipijev, mistikov, gurujev, politikov \u2026<\/p>\n\n\n\n

60. leta so pa\u010d bila redko obdobje v zgodovini, v katerem ni bilo niti trohice nostalgije, saj so bili ti \u010dasi tako zelo zanimivi, da ni bilo smiselno gledati nazaj. To je bil \u010das utopije. Zato je bilo takrat v zraku toliko ustvarjalnosti in zato v novem tiso\u010dletju obstajajo le ponovitve takratnih idej, saj si ne znamo ve\u010d predstavljati prihodnosti. <\/p>\n\n\n\n

Beatli so se mi vedno zdeli kot \u0161tirje naravni elementi, ki skupaj sestavljajo popoln glasbeni stroj; John je predstavljal srce, Paul razum, George je bil du\u0161a in Ringo nedol\u017enost. Fantje iz delavskih dru\u017ein iz Liverpoola, brez formalne izobrazbe, a z neverjetnim talentom, se glede ustvarjalnosti nikoli niso zataknili v preteklosti ampak so vedno raziskovali naprej, kot pravi umetniki. Takrat \u0161e ni bilo glasbene industrije, ki bi jim narekovala, kak\u0161ne hite morajo ustvarjati, da bi prina\u0161ali denar. White album je zato tudi album \u010diste svobode. Njihov producent George Martin ni bil navdu\u0161en nad njim, saj se mu je zdel preve\u010d anarhisti\u010den in kaoti\u010den. Sam je namre\u010d z vso natan\u010dnostjo \u2013 menda niti martinija ni name\u0161al brez natan\u010dnih meric \u2013 ustvaril Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band<\/em>, ki ga Lennon ni nikoli maral, saj se mu je zdel kot nekak\u0161en izumetni\u010den pop in se je \u017eelel vrniti nazaj k rocku, k ne\u010demu bolj divjemu.<\/p>\n\n\n\n

V tem albumu se je John poklonil mami (Julia<\/em>), Paul svojemu psu (Martha My Dear<\/em>), George Bogu (Long, Long, Long<\/em>) in Ringo je popolno odpel uspavanko. \u010ce bi natan\u010dno preu\u010dili pesmi, bi najbr\u017e ugotovili, da so si Beatli z njimi napisali avtobiografijo.<\/p>\n\n\n\n

Pravijo, da je ustvarjalnost dvojca Lennon-McCartney, temeljila na tekmovalnosti. Tu je \u0161lo hkrati za tekmovalnost in za zamenjavo vlog: John je ustvaril anga\u017eirano pesem Revolution, Paul je napisal pesem o gibanju za pravice temnopoltih \u2013 balado Black Bird<\/em>, Paul je napisal kar nekaj rock pesmi, John balade.<\/p>\n\n\n\n

Vsaki\u010d, ko ga poslu\u0161am do konca, najdem nove najljub\u0161e pesmi, ki jih potem poslu\u0161am \u0161e enkrat, vsaj malo. Tokrat so to bile: Cry Baby Cry<\/em>, Mothers Nature’s Son<\/em>, Honey Pie<\/em> (Lennon je rekel, da je to pesem za stare mame) in vedno znova I Will.<\/em><\/p>\n\n\n\n

\n