{"id":23328,"date":"2022-03-12T12:11:00","date_gmt":"2022-03-12T11:11:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=23328"},"modified":"2022-03-12T09:13:28","modified_gmt":"2022-03-12T08:13:28","slug":"berlinski-filharmoniki%ef%bf%bc","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=23328","title":{"rendered":"Berlinski filharmoniki"},"content":{"rendered":"\n

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 18. februar 2022<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"
foto: Monika Ritterhaus<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Sredi februarja leta 2022 se je v Ljubljani zgodil nemara najbolj izjemen in enkraten koncert do sedaj. Kar 122 let je namre\u010d trajalo, da so na slovenskem odru ponovno nastopili Berlinski filharmoniki<\/em>, v dru\u017ebi z Dunajskimi in nizozemskim Kraljevim orkestrom Concertgebouw eden najodli\u010dnej\u0161ih treh simfoni\u010dnih orkestrov na svetu. Kot je povedala generalna direktorica Cankarjevega doma Ur\u0161ula Cetinski, so Berlinske filharmonike po dolgih letih prizadevanj, da bi jih gostili, vendarle lahko pozdravili v Gallusovi dvorani; predzadnji februarski petek leta 2022 je tako v kroniki Cankarjevega doma \u017ee zapisan z zlatimi \u010drkami. Orkester je sicer na \u00bbmini evropski turneji\u00ab v Ljubljano pripotoval z Dunaja in dan pozneje nastopil \u0161e v Zagrebu.<\/p>\n\n\n\n

Kot smo lahko prebrali v koncertnem listu, orkester Berlinskih filharmonikov (BF) u\u017eiva dolgoletni ugled enega najbolj\u0161ih svetovnih sestavov in bo letos praznoval 140. obletnico delovanja. Skozi desetletja so ga vodila sama najbolj presti\u017ena dirigentska imena, kot so B\u00fclow, Furtw\u00e4ngler, Celibidache, Karajan, Abbado, Rattle in od avgusta 2019 dalje trenutni \u0161ef dirigent in umetni\u0161ki vodja Kirill Petrenko<\/em>, ki je orkestru dirigiral tudi v Ljubljani. \u017dal je tako, da so v zadnjem \u010dasu iz znanih in zelo \u017ealostnih razlogov imena (in nastopi) ruskih umetnikov po svetu nenadoma postala hudo notori\u010dna zadeva, a se je v nasprotju s kolegom Gergijevim, Putinovim podpornikom, ki mu orkestri po vsem svetu anga\u017emaje odpovedujejo kot po teko\u010dem traku, Petrenko nemudoma ostro opredelil proti ruski voja\u0161ki agresiji in invazijo Ukrajine poimenoval \u00bbno\u017e v hrbet celotnemu mirnemu svetu\u00ab (k ukrajinski suverenosti je pozival \u017ee med krimsko krizo leta 2014).<\/p>\n\n\n\n

Toda BF imajo v slovenskih srcih posebno mesto \u0161e iz enega razloga. \u017de ve\u010d kot desetletje namre\u010d z njimi igra na\u0161 hornist Andrej \u017dust, neko\u010d prvi hornist Orkestra Slovenske filharmonije (SF), ki sta se mu nedavno pridru\u017eila \u0161e klarinetista Matic Kuder in Andra\u017e Golob (oba trenutno \u0161e v preizkusni dobi). Na ljubljanskem koncertu sta sicer zaigrala Kuder in \u017dust, ki je na novinarski konferenci pred koncertom povedal, da si \u010dlanstvo v tem presti\u017enem sestavu \u0161teje za velik privilegij. Preden je dobil mesto v orkestru, je bil \u017ee \u010dlan orkestrske akademije, ki se je spominja kot ene najbolj\u0161ih \u0161ol med \u0161tudijem, saj mu je \u017ee takrat omogo\u010dala sodelovanje z odli\u010dnimi dirigenti in solisti. Dodal je \u0161e, da se rad vra\u010da domov ter se s koncerti predstavlja slovenskemu ob\u010dinstvu. Tako bi se moral 3. in 4. marca kot solist predstaviti z biv\u0161im mati\u010dnim Orkestrom SF, a je bilo njegovo sodelovanje iz neznanih razlogov (verjetno obveznosti v Berlinu) odpovedano. \u017dust se je sicer jeseni 2014 v abonmaju SF \u017ee predstavil kot solist<\/a>, pred skoraj natanko \u0161estimi leti pa kot \u010dlan kvarteta rogov Berlinskih filharmonikov<\/a>. Nedvomno je pripomogel tudi k temu, da sta v preteklih letih kot solista z Orkestrom SF zaigrala tudi njegova sodelavca flavtist Emmanuel Pahud<\/a> in oboist Albrecht Mayer<\/a>, oba dolgoletna redna \u010dlana in solista BF.<\/p>\n\n\n\n

Kar se ti\u010de slovenskih \u010dlanov orkestra BF, pa \u0161e tole: \u0161koda, da je to sploh treba posebej izpostavljati in poudarjati, a \u010dlanstvo v tak\u0161nem orkestru (isto velja tudi za dunajska filharmonika Petro Kova\u010di\u010d in Iztoka Hrastnika) je na primer v tekmovalnem \u0161portu, katerega uspehe Slovenci tako zelo evfori\u010dno ljubimo in slavimo, ekvivalentno zlati olimpijski kolajni in\/ali zmagi na svetovnem prvenstvu. Seveda pa kljub temu na\u0161ih glasbenikov svetovnega formata nih\u010de ne malikuje, v medijih o njih beremo in sli\u0161imo bore malo, ob prihodu domov jim nih\u010de ne priredi velikega sprejema v doma\u010dem kraju ali pa kar na Kongresnem trgu z \u017eivim televizijskim prenosom.<\/p>\n\n\n\n

Na koncertu v Cankarjevem domu so sicer veljala zelo stroga pravila. Poleg epidemi\u010dnih ukrepov \u2013 obveznost izpolnjevanja pogoja PCT in njeno dosledno preverjanje sta bila ravno \u0161e v zadnjih zdihljajih \u2013 je bilo v dvorani strogo prepovedano vsakr\u0161no fotografiranje ali snemanje, tudi ob poklonu glasbenikov; tako se ni dalo oz. smelo narediti niti kak\u0161ne spominske fotografije. Poleg tega je hostesna slu\u017eba vsem obiskovalcem, ki so med odmorom koncerta od\u0161li iz dvorane, vstopnice ponovno pregledala. Te so bile sicer pregre\u0161no drage; upal bi si re\u010di, da v preteklih najmanj 25 letih v Cankarjevem domu \u0161e ni bilo tako drage prireditve, kar je povzro\u010dilo tudi precej negodovanja (potencialnih) obiskovalcev; ne pozabimo tudi, da je bila dvorana \u0161e vedno lahko napolnjena samo do polovice. Pohvalno je bil v koncertnem listu natisnjen tudi seznam vseh glasbenikov orkestra (tudi nenastopajo\u010dih), v sloven\u0161\u010dino pa je bil preveden celo oglas za Digitalno koncertno dvorano BF, ki ljubiteljem orkestra in klasi\u010dne glasbe na splo\u0161no (ob pla\u010dilu naro\u010dnine) \u017ee 13 let omogo\u010da ogled vseh koncertov orkestra v \u017eivo ter u\u017eivanje v zdaj \u017ee res obse\u017enem video arhivu koncertov, dokumentarcev in predkoncertnih pogovorov z doma\u010dimi in tujimi \u2013 gostujo\u010dimi solisti in dirigenti.<\/p>\n\n\n\n

Po kraj\u0161em \u010dakanju so Berlinski filharmoniki s koncertnim mojstrom Noahom Bendixom-Balgleyjem vendarle zasedli oder Gallusove dvorane. Spored koncerta je obljubljal dela Zimmermanna, Lutos\u0142awskega in Brahmsa in tako se je ve\u010der za\u010del s Fotoptozo<\/em>, preludijem za veliki orkester Bernda Aloisa Zimmermanna<\/em>. Skladbi, etimolo\u0161ko pojasnjeni in prevedeni kot \u00bbPojavljanje svetlobe\u00ab, za katero je Zimmermana navdihnila monokromatska stenska poslikava Yvesa Kleina v Musikteatru v nem\u0161kem Gelsenkirchnu, vlada atonalen kolorit. Orkestralni timbri se pnejo preko zvo\u010dnih planjav, ki jih napaja ogromna zasedba ansambla (npr. klavir, \u010delesta, orgle, Wagnerjeva tuba in mnogi tolkalni u\u010dinki). Navdu\u0161ujo\u010de je bilo gledati in poslu\u0161ati kar dve fagotistki ter timpanista, ki spominja na legendarnega, zdaj \u017ee upokojenega timpanista BF Rainerja Seegersa v mladih letih. Verjetno nih\u010de od omenjenih treh glasbenikov \u0161e ni reden \u010dlan orkestra.<\/p>\n\n\n\n

Zimmermanova glasba kmalu dose\u017ee jezno planoto in na njej vztraja lep \u010das, dokler se odsekano ne prelevi v nenadoma idili\u010den, mestoma kar igriv odsek s hitrim drobcem \u010cajkovskega (motiv Plesa sladkorne vile iz baleta Hresta\u010d); sli\u0161ati je tudi citate Beethovna, Wagnerja in Skrjabina; vsi so v dirigentovi partituri tudi jasno ozna\u010deni. Po kratkem povratku k uvodnemu vzdu\u0161ju sledi nova razjarjena epizoda, tokrat z markantnim basovskim ostinatom in izjemno fascinantno, virtuozno kompozicijsko tehniko na eni in izvedbo na drugi strani. Kako je dirigentu in orkestru tudi v najbolj brutalno glasnih delih skladbe uspela odli\u010dna sli\u0161nost vseh sekcij, ostaja misterij.<\/p>\n\n\n\n

V nadaljevanju koncerta smo poslu\u0161ali kar dve simfoniji, najprej Simfonijo \u0161t. 1<\/em> enega pomembnej\u0161ih skladateljev 20. stoletja, poljskega skladatelja Witolda Lutos\u0142awskega<\/em>. Simfonija je, tako kot preostale tri skladateljeve simfonije, brez osrednje tonalitete in je nastajala v te\u017ekih letih druge svetovne vojne, ki je Poljsko seveda hudo prizadela. Krstna izvedba leta 1948 je po\u017eela velik uspeh \u2013 a le, dokler ni Lutos\u0142awski naletel na podoben odpor komunisti\u010dnih oblasti, kot ga je bil pri svojih delih dele\u017een denimo \u0160ostakovi\u010d.<\/p>\n\n\n\n

Prvi stavek je s svojim neizprosnim tempom prava (ritmi\u010dna) vaja iz skupne igre, medsebojnega poslu\u0161anja in usklajenosti. Po pri\u010dakovanjih je orkester z njo opravil z najvi\u0161jo oceno, saj \u0161ibkih trenutkov preprosto ni bilo. V drugem stavku je dvorano v topel pla\u0161\u010d ogrnil neverjetno bogat zven godalne sekcije \u2013 nemara \u0161e dedi\u0161\u010dina Karajana, ki je v orkestru znamenito uvedel prakso izvajanja godalnega vibrata (z levo roko), \u0161e preden se lok sploh dotakne strun. Tak\u0161nega zvoka nisem sli\u0161al niti na koncertu \u017ee omenjenega Kraljevega orkestra Concertgebouw<\/a>, so mu pa bli\u017eje godalci Londonskega simfoni\u010dnega orkestra.<\/p>\n\n\n\n

Oba stavka druge polovice simfonije sta \u2013 kot da je bilo treba! \u2013 \u0161e dodatno dokazala, da je nivo skupne igre tega simfoni\u010dnega korpusa resni\u010dno izjemen, saj \u00bborkester solistov\u00ab, kot ga strokovna javnost tudi rada (in upravi\u010deno!) poimenuje, ves \u010das igra kot en(o). Petrenko je bil in ostaja mag s taktirko, ki se v popolnosti zaveda vsake posamezne note v partu vsakega glasbila orkestra, njene vloge in pomena. Za orkester je v umetni\u0161kem smislu dar, kakr\u0161na sta bila pred njim na primer Karajan in Abbado, le da kakopak \u00bbdaruje\u00ab na svoj na\u010din. Izkazuje genialen preplet kristalno jasne tehnike taktiranja in sugestivnosti ter neustra\u0161nega odstiranja najintimnej\u0161ih interpretativnih drobcev in globin glasbenega tkiva. Kombinacija omenjenih odlik in orkestra, ki ga ima \u010dast voditi, Petrenku ob izraziti, a enigmati\u010dni karizmi, ki kar vre iz njega, omogo\u010da dose\u010di tako visoko stopnjo izvajalsko-interpretativne popolnosti, da bi bile lahko izvedbe \u017ee dolgo\u010dasne \u2013 \u010de seveda ne bi bile v vsakem taktu tako edinstvene in neponovljive.<\/p>\n\n\n\n

Druga simfonija ve\u010dera je bila dejansko res Druga \u2013 Simfonija \u0161t. 2 v D-duru<\/em>, op. 73 Johannesa Brahmsa<\/em>. Njen za\u010detek me je najprej spomnil na koncert taistega orkestra v doma\u010di dvorani v Berlinu pred devetimi leti, tedaj pod vodstvom sira Simona Rattla. Na sporedu je bila takrat sicer Brucknerjeva 7. simfonija, a neverjetno je dejstvo, da so BF v Gallusovi dvorani napravili popolnoma enak akusti\u010dni vtis in splo\u0161no sliko, kot v sicer seveda neprimerljivi dvorani Berlinske filharmonije. Zares nepojmljivo!<\/p>\n\n\n\n

Zasedba je bila tu ustrezno manj \u0161tevil\u010dna, osrednje delo ve\u010dera izpod peresa nem\u0161kega skladatelja pa v resni\u010dnem kontrastu z uvodno skladbo. Vedro in pozitivno vzdu\u0161je simfonije namre\u010d pogosto primerjajo z Beethovnovo \u0160esto (‘Pastoralno’), \u010deprav je Brahms sam trdil, da \u00bbje tako melanholi\u010dna, da je ni mogo\u010de prena\u0161ati\u00ab. Po vseh \u017ee zapisanih superlativih bo morda zvenelo plehko, a s pri\u010dujo\u010dim Brahmsom smo imeli \u010dast poslu\u0161ati nemara najbolj vrhunsko glasbeno do\u017eivetje v 50-letni zgodovini Cankarjevega doma. \u017de samo izvedba drugega stavka bi bila dovolj zgovoren dokaz, da je na odru sedel en od najbolj\u0161ih simfoni\u010dnih orkestrov sveta, ble\u0161\u010de\u010di in slavnostni akordi\u010dni izbruhi D-dura v zadnjem stavku ter njegov finale \u2013 Brahms ni nikoli prej niti pozneje napisal tako navdu\u0161ene in zmagoslavne glasbe \u2013 pa so to impresijo za vedno vtisnile v spomin.<\/p>\n\n\n\n

Teden dni po ljubljanskem koncertu so BF v arhitekturno in akusti\u010dno veli\u010dastni doma\u010di dvorani pod vodstvom Gustava Dudamela \u017ee odigrali Mahlerjevo 2., ‘vstajenjsko’ simfonijo. Izvedbo ter minuto molka pred njo so kajpada posvetili prizadetim zaradi brutalne in nesmiselne vojne vihre v Ukrajini<\/a>. Najve\u010dja in pravzaprav edina \u017eelja po ljubljanskem koncertu pa je, da naj do naslednjega orkestrovega obiska Ljubljane nikar ne mine novih 122 let.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

v Gallusovi dvorani CD<\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":23329,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-23328","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/23328","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=23328"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/23328\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":23335,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/23328\/revisions\/23335"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/23329"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=23328"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=23328"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=23328"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}