![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2023\/10\/mud-rice-ovitek-683x1024.jpg\")
<\/figure>\n<\/div>\n\n\n<\/p>\n\n\n\n
Med pandemijo je bil tudi Steve Turner<\/strong> kot ve\u010dina glasbenic in glasbenikov prisiljen odlo\u017eiti kitaro. Sicer je ostal ustvarjalen in dejaven z bendom Mudhoney<\/a><\/em>, ki je letos spomladi, ob petintrideseti obletnici delovanja, objavil enajsti album Plastic Eternity<\/a><\/em>, je pa bil zaradi svetovne zdravstvene krize primoran odpovedati turneje in koncerte, med drugim tudi ljubljanskega, napovedanega za maj 2021 v Kinu \u0160i\u0161ka. Ta \u00bbmrtvi\u00ab \u010das je Turner zapolnil z bele\u017eenjem spominov, ki jih je z glasbenim \u017eurnalistom Ademom Tepedelenom<\/em> iz Vancouverja uredil v nepretenciozen, iskren, odkrit in na trenutke iskriv \u017eivljenjepis od malih nog pa vse do danes, od rojstva sredi \u0161estdesetih let do 2022, do predve\u010dera izida zadnjega dolgometra\u017eca Mudhoney.<\/p>\n\n\n\n Kronolo\u0161ko urejena pripoved je podnaslovljena \u00bba messy trip through the Grunge explosion\u00ab<\/em>. V njej je Turner s Tepedelenom fluidno zlil tri ravni pripovedi; \u017eivljenje dru\u017eine Turner, kariero druge dru\u017eine Mudhoney, ki je leta 1988 s prvim singlom Touch Me I’m Sick <\/em>pri\u017egala vnetljivo za\u017eigalno vrvico grungea, kitarske vihre s severozahoda ZDA na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta, ki je tretji nosilni steber \u017eivljenjske zgodbe. Brez ovinkarjenja in brez naglih preskokov potujemo skozi \u010das pred, med in po eksploziji grungea.<\/p>\n\n\n\n