{"id":26508,"date":"2023-10-30T00:01:00","date_gmt":"2023-10-29T23:01:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=26508"},"modified":"2023-10-29T09:02:00","modified_gmt":"2023-10-29T08:02:00","slug":"marianne-faithfull-songs-of-innocence-and-expericence","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=26508","title":{"rendered":"Marianne Faithfull \u2013 Songs of Innocence and Expericence"},"content":{"rendered":"
\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Pri mnogih pomembnih umetnikih se spra\u0161ujemo, kdaj se je zgodila prelomna to\u010dka, na kateri so postali in ostali relevantni. V\u010dasih je to neumno vpra\u0161anje, zlasti pri tistih, ki vstopijo na sceno \u017ee izdelani, nekateri pa imajo t. i. \u00bbmladostna obdobja\u00ab, iz katerih se razvijejo v referen\u010dne. Primer prvih je denimo Leonard Cohen, drugih Ricky Nelson in v neki meri tudi Marianne Faithfull<\/em><\/strong>, ki je iz \u017egole\u010de od medijev oklicane pop dive postala nekak\u0161na Lotte Lenya sodobnega \u010dasa, pa tudi kot (so)avtorica je nanizala nekaj vidnih dose\u017ekov. Nekateri pravijo, da je svoj pravi prostor pod soncem na\u0161la konec sedemdesetih s plo\u0161\u010do Broken English<\/em> (1979), na kateri je dokon\u010dno na\u0161la svoj interpretativni glas. A brez te\u017eave se\u017eemo \u0161e kako desetletje nazaj, v leto 1969, ko je iz\u0161la mala plo\u0161\u010da Sister Morphine<\/a><\/em>. Faithfull je takrat \u0161e snemala za zalo\u017ebo Decca in zalo\u017eba Decca se je te pesmi ustra\u0161ila. Zgodba je znana, tudi tista s soavtorstvom (pod pesmijo sta namre\u010d podpisana tudi Mick Jagger in Keith Richards). Nekje takrat je Faithfull za\u010dela tudi izgubljati do tedaj prosluli kristalni glas, ki ga je tam od leta 1964 s pridom uporabljala in si prislu\u017eila visok komercialni in kultni status \u017egole\u010de lepotice, ki se giblje v nevarnih krogih.<\/p>\n\n\n\n

Pri\u010dujo\u010da antologija njenih pesmi za zalo\u017ebi Decca<\/em> in Island<\/em> obsega tridesetletje dose\u017ekov, med 1965 in 1995. Kar nekaj je redkih in neobjavljenih pesmi, tako studijskih kot koncertnih, pa tudi Sister Morphine<\/a><\/em> je tu prvi\u010d po letu 1969 v izvirni obliki z male plo\u0161\u010de. Dve zgo\u0161\u010denki tudi z naslovom dobro zaobjemata obe obdobji njenega ustvarjanja: nedol\u017eno in izku\u0161eno. A \u010de mislite, da je Marianne do konca sedemdesetih let zgolj \u017egolela folk pesmice, zvo\u010dno obogatene, poslu\u0161ajte njeno izvedbo The First Time Ever I Saw Your Face<\/a> <\/em>z albuma Faithfull Forever <\/em>(1966). Nato si zavrtite \u0161e It’s All Over Now Baby Blue<\/a> <\/em>iz leta 1971, objavljeno \u0161ele 1985. Nato pa pojdite poslu\u0161at njeno izvirno izvedbo As Tears Go By<\/a> <\/em>(1964)in prisluhnite \u0161e tisti z albuma Strange Weather<\/a> <\/em>(1987).<\/p>\n\n\n\n

Marianne Faithfull pravzaprav ni bila nikoli pop diva, vedno bolj brechtovska figura, a za dokon\u010den avtotransfer je potrebovala nekaj \u010dasa. Njen Yesterday<\/a> <\/em>je \u0161e vedno zelo lep, je pa tudi rahlo srhljiv. Kar seveda ni ni\u010d v primerjavi s tem, kar je pri\u0161lo pozneje.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\n