{"id":29732,"date":"2025-04-03T00:44:00","date_gmt":"2025-04-02T22:44:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=29732"},"modified":"2025-03-26T20:45:32","modified_gmt":"2025-03-26T19:45:32","slug":"potovanje-v-spiritualni-jazz","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=29732","title":{"rendered":"Potovanje v \u2026 spiritualni jazz"},"content":{"rendered":"
\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Zlasti zadnjih deset let pogosto tr\u010dimo na izraz \u00bbspiritualni jazz\u00ab. Ta termin bi naj izhajal iz Coltranovega komada Spiritual<\/em> z njegovega albuma John Coltrane <\/em><\/strong>– <\/em>Live at the Village Vanguard<\/em> <\/a>iz leta 1963 \u00a0(Impulse! Records). Drug neiz\u010drpen vir inspiracije za to vrsto muzike pa predstavlja plo\u0161\u010da Journey to Satchidananda<\/em> njegove \u017eene Alice Coltran<\/strong>e<\/em> iz leta 1971, ki so jo ljubitelji etiketiranja muzike sprva povezovali s pojavom t. i. \u00bbnew age\u00ab glasbe. Spiritualnost bi naj pomenljivo izpostavila tisto nekaj ve\u010d, kar povezujemo z duhovnostjo, poglobljenimi ob\u010dutenji in ponotranjenjem \u2013 potovanjem v globino svoje du\u0161e, v najbolj skrite koti\u010dke zavesti, a tudi z odlepljenjem od tal zemeljske gravitacije nekam drugam, vi\u0161je in dalje, vse tja do prednikov, malikov, bogov, prerokov, v neznane svetove biv\u0161ih civilizacij ali k neznanim skrivnostnim, ki bivajo v kozmosu neoprijemljivega, med zvezdami. In ravno tja jih je \u017ee za \u017eivljenja \u00bbzakorakalo\u00ab kar nekaj. Sode\u010d po nekaj izdelkih je tam resni\u010dno lepo, in se ka\u017ee potruditi in ob\u010dasno odpotovati v te svetove lepega, da nas o\u010dara in za\u010dara z vznemirljivo lepoto harmonij neskon\u010dnosti.<\/p>\n\n\n\n

Seveda se ni vse niti za\u010delo s Coltranom, niti kon\u010dalo z njegovo \u017eeno in navedenima deloma. John je v svojem modalnem obdobju ustvaril danes kultno delo A Love Supreme<\/em><\/a>, ki ga uvr\u0161\u010da v panteon sodobnega jazza. Plo\u0161\u010da, o kateri pi\u0161ejo knjige (priporo\u010deno branje knjige Ashley Kahn – A Love Supreme \/ The Creation Of John Coltrane’s Classic Album<\/em>). Glasba, ki je neponovljiva. Zato Coltrane te \u0161tiristav\u010dne suite ni \u017eelel izvajati na koncertih, ker bi ji (lahko) le \u0161kodil. V \u017eivo je to delo izvedel le izjemoma, a teh par posnetkov \u017eal potrjuje, da genialnih stvari nima smisla poskusiti ponoviti, ker tako dobro ne more biti ve\u010d nikoli. In res ni bilo. Coltrane je to vedel in je za \u010dasa \u017eivljenja strogo bdel nad tem, kaj od njegovega posnetega materiala naj bo izdano na plo\u0161\u010dah in kaj ne. Perfekcionistu, kot je bil, je bilo le najbolj\u0161e dovolj dobro. Masovno in nekriti\u010dno izdajanje njegovih plo\u0161\u010d in zaslu\u017ekarstvo z njimi se je za\u010delo \u0161ele po njegovi smrti. Zalo\u017eba Impulse! Records pri tem seveda ni bila nikakr\u0161na izjema, \u010deprav je za njen\u00a0 preboj med velika zalo\u017eni\u0161ka imena in sloves najve\u010d naredil prav Coltrane, ko je prestopil pod okrilje te novo nastale dru\u017ebe na za\u010detku \u0161estdesetih let.\u00a0 (Priporo\u010deno branje knjige Ashley Kahn – The House That Trane Built : The Story Of Impulse! Records<\/em>).<\/p>\n\n\n\n

Drug tak primer, ko govorimo o popolnosti in njeni neponovljivosti, je skladba Peace piece<\/u><\/em> pianista Billa Evansa<\/em><\/strong> z albuma Everybody Digs Bill Evans<\/a><\/em> iz leta 1959 (zalo\u017eba Riverside Records). Kljub izrecnim \u017eeljam publike, je ni \u017eelel izvajati na koncertih, ker se je bal, da jo bo oskrunil, ker je bila kot sad \u00bbbo\u017eanskega\u00ab navdiha popolna in bi ji lahko le \u0161kodil. Kljub temu, obstaja vsaj en znan posnetek, in je seveda odli\u010den. A vendar, kreator jo je spo\u0161toval \u0161e bolj od nekaterih drugih glasbenikov, ki so se lotili njene interpretacije \u2026 in nekaterim je resni\u010dno tudi uspelo zajeti lepoto in duha skladbe ter izkazati potrebno spo\u0161tovanje do avtorja-umetnika, ki nas je obogatil s tako \u010darobno lepoto.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Prav tako je bilo z Alice Coltrane<\/em><\/strong> in njenim albumom Journey in Satchidananda<\/a><\/em> iz leta 1971. Tudi ta ima minuta\u017eo le dobre pol ure, \u010deprav bi lahko poslu\u0161al tako plo\u0161\u010do neskon\u010dno dolgo. Ampak, najbolj\u0161e stvari tako in tako prehitro minejo, kajne? Dobri poznavalci dela obeh Coltranov smo \u017ee dolgo vedeli, da je Alice nekaj skladb s te plo\u0161\u010de vklju\u010dila v svoj repertoar na koncertu posve\u010denem njenemu guruju in da je bil njen nastop tudi posnet. Vse do nedavno je bil dostopen le en komad na ilegalnem nosilcu, na ostalo pa smo morali \u010dakati do lani, ko so njeni dedi\u010di vendarle sklenili deal<\/em> s ponovno o\u017eivljeno mati\u010dno zalo\u017ebo in objavili vse, kar je bilo takrat posneto. Z dvojnim albumom z naslovom Alice Coltrane \u2013 The Carnegie Hall Concert<\/a><\/em> je zalo\u017eba Impulse! Records tako po\u010dastila leto 2024, ki so ga razglasili za leto Alice Coltrane. Zalo\u017ebi pa ne more biti v ponos kvaliteta zvoka ne na tej, ne na drugih plo\u0161\u010dah z \u017eivimi posnetki Johna, ki jih dajejo na trg v zadnjih letih\u00a0 (audiofili zbolevajo!). Journey<\/em> \u2026 tuzemsko potovanje so \u017ee zaklju\u010dili John (1967), Alice (2007) in njun tesen sodelavec Pharoah Sanders (2022). \u010ceprav se je prava slava pianistke in harfistke za\u010dela \u0161ele po mo\u017eevi smrti, v \u010dasu, ko je bil njegov glasbeni in duhovni vpliv vseobsegajo\u010d, pa danes tak sloves pripada (upravi\u010deno, tudi) njej.<\/p>\n\n\n\n

Evropa kot da je odkrila veli\u010dino te pomembne in izvirne umetnice \u0161ele v zadnjih petnajstih letih. Radosti vznik glasbenikov, ki poudarjeno izpostavijo navezanost na vzornike, pri katerih \u010drpajo ustvarjalni navdih. Trend navezanosti na to zapu\u0161\u010dino je izrazit \u0161e zlasti na angle\u0161ki jazzovski sceni, kjer ustvarjajo umetniki, ki so v zadnjem desetletju najpogostej\u0161i gostje moje dnevne sobe. Bi jih \u0161el z veseljem poslu\u0161at tudi v kako bli\u017enjo okoli\u0161ko dr\u017eavo, \u010de jih (vsaj ve\u010dine \u2013 in to meni najljub\u0161ih) \u017ee pri nas \u0161e ni bilo. \u0160e ena od posledic Brexita, ki jo ob\u010dutimo ne samo mi poslu\u0161alci, ampak tudi umetniki, saj po tej \u00bbzgodovinski odlo\u010ditvi\u00ab marsikaj ni ve\u010d tako, kot je bilo. A angle\u0161ka scena je \u0161e kako \u017eiva in kvalitetna, \u010de sodimo po izvajalcih, kot so Nat Birchall, Matthew Halsall, Alina Bzhezhinska, Chip Wickham, Shabaka Hutchings, Idris Rahman, pa Sarathy Korwar in saksofonist Tony Burkill. A zakaj jih (z izjemo Shabake in Idrisovih Wildflower) \u0161e ni bilo v Ljubljani? Zakaj jih ni nih\u010de povabil sem, ko so \u0161e bili \u00bbpoceni\u00ab? Nevednost, ali kaj drugega? Jazz ni doma samo v NYC, zlasti dober. Res pa je, da tudi ne v vsaki slovenski vasi.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Spiritualni jazz, ki ga ponudi prvo spoznavno sre\u010danje z nekaterimi angle\u0161kimi prvokategorniki med spiritualisti, je pravzaprav alternativa kot odgovor prevladujo\u010di (hiper)produkciji (ki jo karakterizirajo povr\u0161nost in povr\u0161inskost, prevlada forme in tehnike nad vsebino, koli\u010dine in videza ter nenehno izdelovanje ne\u010desa novega in druga\u010dnega za vsako ceno). Skupni imenovalec spodaj navedenih je druga\u010den in je osredoto\u010den na vsebino in kvaliteto, iskanje poti v lepo in dobro, v mir in harmonijo, ti\u0161ino in rahlo\u010dutnost, prevlado emocij, senzibilitete in empatije ter poti do umevanja samih sebe, ljudi in narave okrog nas v vseh drobnih niansah.<\/p>\n\n\n\n

TONY BURKILL<\/a><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ah, ta Tony. Dobro ga je pihnil, ko je dal svojemu izjemnemu prvencu naslov Work, Money, Death<\/em>. Pa ne samo to, od takrat naprej izdaja posnetke na plo\u0161\u010dah pod tem imenom. Ne bi mogel bolj zadeti bistva in absurdnosti tega norega \u010dasa, ki ga \u017eivimo. \u0160koda, da morajo talenti kot je on, ali Nat Birchall, \u010dakati na svojih pet minut tja do petdesetega leta. In sre\u010da, da ne obupajo. Z nestrpnostjo \u010dakam vsak njegov nov album. Zanj nekateri (dobronamerno, ali ne) pravijo, da zveni kot Pharoah Sanders.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\n