{"id":30124,"date":"2025-05-01T01:21:00","date_gmt":"2025-04-30T23:21:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30124"},"modified":"2025-04-29T12:25:22","modified_gmt":"2025-04-29T10:25:22","slug":"sun-records-in-blues","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30124","title":{"rendered":"SUN Records in blues"},"content":{"rendered":"\n

Ve\u010dina ljudi povezuje imena mest z dolo\u010denimi ljudmi, dogodki, znamenitostmi in tako ob omembi Memphisa najpogosteje pomislimo na kralja rock’n’rolla Elvisa Presleya in njegov Graceland pa na atentat na Martina Luthra Kinga, ki so ga leta 1968 umorili prav v tem mestu, spet tretji vedo, da je na ulici Beale street znani blues klub enega od kraljev bluesa B. B. Kinga. Manj pa jih ve, da se s tem mestom povezuje nastanek rock’n’rolla v 1950 letih, ko so v legendarnem SUN studiu<\/a> <\/em>Sama Philipsa snemali \u0161tevilni najpomembnej\u0161i pionirji te glasbe, porojene iz bluesa.<\/p>\n\n\n\n

Od leta 1950 so se takoreko\u010d vsakodnevno v njem izmenjavala imena mnogih, ki so tekom petdesetih in \u0161estdesetih let kaj pomenili v teh dveh \u017eanrih. Collin Escott<\/em> in Martin Hawkins<\/em> v knjigi Good Rockin’ Tonight \/ Sun Records And The Birth Of Rock ‘n’ Roll<\/a><\/em> ne govorita samo o lastniku in gonilni sili Samu Phillipsu, temve\u010d zelo precizno na\u0161tejeta vse glasbenike, vse sessione, vse plo\u0161\u010de in okoli\u0161\u010dine nastanka, ki so ta snemalni studio in njegovega lastnika umestile na prav posebno mesto v zgodovini popularne glasbe. Ne glede na razli\u010dna poimenovanja \u2013 Memphis Recording Service<\/em>, Sun Recording Studio<\/em>, SUN Record Company<\/em>, SUN Records<\/em> \u2013 vemo vsi, da gre za SUN in za Phillipsa ter za odsko\u010dno desko mnogih glasbenikov, ki so pri njem posneli muziko, ki so jo imeli radi, in upali na uspeh. Potem, ko so se prebili na sceno, se je veliko teh blues glasbenikov preselilo v Chicago in pod okrilje tamkaj\u0161nje zalo\u017ebe v lasti bratov Chess<\/em> pa v Detroit \u2026 John Lee Hooker, Howlin’ Wolf in Muddy Waters \u2026 Tamla oziroma Motown, Sun in Chess Records so trajno zaznamovali zgodovino bluesa.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Leta 1951, ko sem se rodil, so se ljubitelji jazza navdu\u0161evali nad komadom Flamingo<\/em><\/a> v izvedbi alt-saksofonista Earla Bostica<\/em> in poslu\u0161ali Dizzyjev<\/em> komad Tin Tin Deo<\/em><\/a>.<\/em> Tisti, ki so imeli raje blues, so sli\u0161ali za novo ime v mestu Memphis, kamor se je z juga priselil Chester Burnett<\/em>, ki ga vsi poznamo pod imenom Howlin’ Wolf<\/em>. Ne boste verjeli, a odkril ga je – v svojih bluesovskih letih, \u0161e pred Tino – Ike Turner<\/em>, ki ga je pripeljal in predstavil lastniku, tehniku in producentu takrat pred kratkim odprtega snemalnega studia Samu Phillipsu<\/em>. Ta je bil sprva le v vlogi neodvisnega producenta, ki pa je imel izrazito dober nos za talentirane muskontarje, na katere je naletel. Razni iskalci talentov, t. i. talent scouts<\/em>, so mu dnevno priporo\u010dali koga, ki naj ga posname in nato proda njegove posnetke kateri od gramofonskih zalo\u017eb, saj sprva ni imel lastne. Ko jo je ustanovil in poimenoval SUN Records<\/em><\/strong>, pa sta skupaj kmalu postala legendarna. Phillips je takoj, ko je sli\u0161al Howlin’ Wolfa, vedel, da je to prava stvar in kmalu je njegovih par prvih posnetkov prodal bratoma Chess iz Chicaga in tudi zanetil pravcato vojno z brati Bihari<\/em>, ki so imeli v lasti konkuren\u010dno zalo\u017ebo RPM Records<\/em> in blagovno znamko Modern Records<\/em>, saj je tudi njim prodal Wolfovo muziko. Gledano z vidika upo\u0161tevanja pogodbenih razmerij in spo\u0161tovanja avtorskih pravic, lahko ugotovimo, da Phillips v tistem \u010dasu ni bil ravno zanesljiv in zaupanja vreden poslovne\u017e. Phillipsov studio je lokalno postal takoj zelo popularen in vsi so hodili k njemu z \u017eeljo, da jih posname in se sku\u0161ajo s posnetki posledi\u010dno prebiti iz anonimnosti. Ena njegovih najve\u010djih zvezd iz za\u010detnega obdobja je bil Rosco Gordon<\/em> in z njim so razre\u0161ili medsebojni spor tako, da je Howlin’ Wolf bil ekskluzivno prodan v Chicago in postal eden od najbolj prepoznavnih bluesmanov iz okrilja zalo\u017ebe Chess Records, Rosca Gordona pa so prodali bratom Bihari \u2013 vse skupaj malo spominja na prodaje \u00bbzamorcev\u00ab lastnikom su\u017enjev na kaki ju\u017enja\u0161ki tr\u017enici, kajne? A lastniki glasbenih zalo\u017eb se niso prav veliko obremenjevali s takimi zadevami, ne glede na to, ali je bil kapital \u017eidovski (precej pomembnih zalo\u017eb je bil v lasti \u017didov) ali ne. \u010ce odmislimo Phillipsove ne vedno prav posre\u010dene poslovne poteze, pa je imel za izbiro dobrih muskontarjev nezgre\u0161ljivo dober instinkt.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\u010ce se le povr\u0161no sprehodimo med imeni bluesmanov, ki jih je Phillips posnel v svojem legendarnem studiu in ki so si s temi posnetki, ve\u010dinoma izdanimi na singlih, ustvarili prepoznavno ime ter opozorili nase, se sre\u010damo z danes dobro znanimi imeni, ob \u017ee izpostavljenem Howlin’ Wolfu denimo Jackie Brenston, James Cotton, Doctor Ross, Billy \u00bbThe Kid\u00ab Emerson, Sleepy John Estes, Raymond Hill, Earl Hooker, Walter Horton, Junior Parker, Little Milton, Johnny London (ta ni ravno znan, a je sila zanimiv), Joe Hill Louis, Willie Nix, Rufus Thomas, Ike Turner in Mose Vinson. Sam Phillips je postal mnogo bolj znan, ker je leta 1954 v svojem SUN Recording studiu posnel prvi hit takrat \u0161e povsem mle\u010dnozobega Elvisa Presleya<\/em>, ki je \u010dez no\u010d zaslovel s komadom That’s All Right<\/em><\/a>. Kaj naj re\u010dem, izvajal je komad bluesmana Arthurja \u00bbBig Boy\u00ab Crudupa<\/em><\/a>, ki mu seveda ni nih\u010de pla\u010dal niti centa za avtorske pravice. Naj povem \u0161e kaj o Presleyu in izvedbi komada Hound Dog<\/em><\/a>, ki ga je pred njim izvajala \u017ee Big Mama Thornton<\/em><\/a>? Ne bom si dajal du\u0161ka in moraliziral, a \u010de si preprost, neizobra\u017een, naiven, po\u0161ten in zaupljiv, ga pogosto nasanka\u0161. \u0160lo je pa\u010d za eksploatacijo zanimivega materiala pa \u0161e brez velikega tveganja za kak riziko je \u0161lo pri kraji teh spevnih komadov. Komu mar, \u010de je umrl pevec bluesa v rev\u0161\u010dini ali pa ga je posu\u0161ila bolezen in polo\u017eila v grob revnega kot se je rodil. So pa ti beli fantje kljub taki nepo\u0161teni praksi pomagali k populariziranju bluesa kot tak\u0161nega in imeli od tega tudi precej\u0161njo materialno korist in slavo, ki so jo pripisali kar sebi, \u010deprav sami niso bili zaslu\u017eni za to. Splo\u0161no raz\u0161irjeno prepri\u010danje je, naj bi se rock’n’roll rodil z Billom Haleyem<\/em> in njegovim hitom Rock Around The Clock<\/em><\/a> iz leta 1954, a kaj, ko to marsikdo spodbija! \u017de Sam Phillips je rekel, da je bil prvi rock’n’roll hit posnet \u017ee tri leta prej. Jackie Brenston<\/em> je namre\u010d komad Rockett 88<\/em><\/a> posnel v njegovem studiu marca 1951, posnetek pa je prodal v Chicago bratoma Chess in junija je \u017ee bil No. 1 na lestvici R&B.<\/p>\n\n\n\n

\n