{"id":30151,"date":"2025-05-15T00:44:00","date_gmt":"2025-05-14T22:44:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30151"},"modified":"2025-05-15T16:13:46","modified_gmt":"2025-05-15T14:13:46","slug":"blues-iz-zda-v-evropo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30151","title":{"rendered":"Blues iz ZDA v Evropo"},"content":{"rendered":"\n

Ta kolumna je sicer bistveno predolga, a zaradi tematske povezanosti sem presodil, da ne gre druga\u010de. Se pa spla\u010da prebiti skozi njo (denimo postopoma v ve\u010d delih), ker lahko spoznate precej imen, ki so krojila blues od 1950 do 1970 let in ki jih je mo\u010d videti tudi na filmskem traku.<\/em><\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Za la\u017ejo orientacijo po \u0161irjavi raznolike krajine bluesa si obi\u010dajno radi pomagamo z o\u017eenjem koncentracije na dolo\u010dena regionalno definirana okolja po eni strani, na primer govorimo o Mississippi bluesu, Texas bluesu, Swamp bluesu idr., in drugimi poenostavitvami. V osnovi lahko govorimo o dveh izhodi\u0161\u010dnih kategorijah (zvrsteh)  bluesa, ki se razlikujeta med seboj glede na temeljno zna\u010dilnost okolja, v katerem je nastal. Z izrazom \u00bbcountry\u00ab blues<\/em> se poistoveti izvajalce te glasbe iz ruralnih predelov ZDA, s terminom \u00bburbani\u00ab blues<\/em> pa njegov derivat, ki je nastal v \u00bbsevernih\u00ab industrijskih sredi\u0161\u010dih. Izklju\u010dno akusti\u010dnim instrumentom, na katere so godli po pode\u017eelskih kr\u010dmah in domovih globokega juga, so v \u0161tiridesetih letih prej\u0161njega stoletja s preprostimi oja\u010devalci spremenili zvok v robustnej\u0161o govorico, da je bila sploh sli\u0161ana v hrupu velemestnega vrvenja na ulicah, v lokalnih klubih in na tr\u017enicah. V tem smislu govorimo tudi o \u00bbakusti\u010dnem\u00ab<\/em> in \u00bbelektri\u010dnem\u00ab bluesu<\/em>. Blues ni bil ve\u010d vezan na neka skrajno izolirana prizori\u0161\u010da znotraj lastnega doma ali sosedove verande ali juke jointe<\/em> po prostranih ravnicah ameri\u0161kega juga, temve\u010d se je preselil ven, na odprto sceno ter se podal v borbo za opaznost in sli\u0161nost. Vpitje in prevpitje ljudi, zavijanje avtomobilskih siren in zavor, so postali spremljevalni del avtenti\u010dnega zvoka tistega bluesa, ki je vzbrstel in se najbolj razcvetel v Chicagu v 1950 letih. Ob tem je zanimivo, da je bila ta govorica \u0161e najmanj izrazito druga\u010dna v Detroitu. To je evidentno iz mno\u017eice posnetkov John Lee Hookerja<\/em>, ki jih je tam naredil med leti 1948 in 1953. On sicer ni \u010dlovek za bende, ker ga je zaradi nepredvidjivosti te\u017eko spremljati \u2013 no pa tudi pretirane potrebe ni po tem, a ob njegovi kitari lahko sli\u0161imo tudi orglice, klavir in saksofone. Bolj zna\u010dilen zvok mestnega bluesa pa je nastajal v Memphisu v prvi polovici 1950 let. Sam Phillips<\/em> je v svojem SUN Recording studiu<\/em> namre\u010d posve\u010dal precej skrbi tudi temu, da bi bila muzika iz njegovega studia prepoznavna \u017ee po samem zvoku. K temu je seveda precej prispevalo dejstvo, da so  na snemanjih kolegov igrali pogosto isti muskontarji, ki so imeli seveda svojo osebno noto oz. prepoznavnost. Paradoksalno je, da je v Chicagu, ki velja za nekak\u0161no prestolnico modernega povojnega bluesa, bila ta pot tranzicije iz pode\u017eelskega v tipi\u010dno mestni blues najdalj\u0161a, a tudi najradikalnej\u0161a. To je opazno pri precej\u0161njem \u0161tevilu bluesmanov, ki so pri\u0161li iz Memphisa v Chicago. Najizraziteje je morda pri Howlin’ Wolfu<\/em>, ki zveni na posnetkih iz Chicaga povsem druga\u010de kot na svojih prej\u0161njih iz Memphisa, pa tudi povsem druga\u010de od ostalih izpod okrilja zalo\u017ebe Chess<\/em>. \u010ceprav sta oba z njegovim ve\u010dnim rivalom na prestolu sodobnega bluesa Muddyem Watersom pri\u0161la iz juga, je njuna zgodba v marsi\u010dem druga\u010dna.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Z nastankom rock ‘n’rolla se je pove\u010dalo zanimanje tudi za blues. Z razvojem in kulminacijo rocka pa se je stopnjevalo tudi seznanjanje z izvajalci bluesa na evropskih tleh. Posami\u010dnim primerom nastopov ali preselitve v Evropo v 1950 letih so sledila organizirana gostovanja v za\u010detku 1960 let. Dober vpogled v to, koga vse od bluesmanov je bilo takrat mogo\u010de \u0161e sli\u0161ati in kako je zvenel blues takrat, ponudi kolekcija DVD-jev s posnetki iz tistega \u010dasa, ki so nastali v sklopu American Folk Blues Festivala<\/strong> (AFBF). Nem\u0161ka producenta Horst Lippmann<\/em> in Fritz Rau<\/em> (L + R) sta se namre\u010d lotila organizacije koncertov \u2013 res pravih festivalov – pod to blagovno znamko v za\u010detku 1960 let in pripeljala na odre izbranih evropskih (nem\u0161kih) mest ve\u010dino najbolj\u0161ih izvajalcev bluesa tistega \u010dasa. Z vmesno prekinitvijo (med 1972 do za\u010detka 1980 let) sta to po\u010dela vse do sredine 1980 let, ko so se generacije dokon\u010dno zamenjale, starci ve\u010dinoma pomrli, mladci pa se \u0161e u\u010dili in le po\u010dasi stopali v (pre)velike \u010devlje prednikov. \u010ce so \u017eivljenja vzornikov uni\u010devali garanje in pomanjkanje ob nesebi\u010dni pomo\u010di alkohola v vseh mo\u017enih derivatih (moonshining<\/em>), sodobnikom niso prizanesle droge, ki so vztrajno uni\u010devale zdravje in talent mladih predvsem v mestih. Najbolj\u0161i umirajo (pre)mladi, pa \u010de gre za rockerje (Hendrix, Joplin, Morisson\u2026) ali bluesmane (Lonnie Pitchford, Magic Sam, Little Walter pa Earl Hooker \u2026 in nenazadnje sodi v to kategorijo tudi Lurrie Bell s svojo tragi\u010dno zgodbo). Sprenevedavo skrivanje fla\u0161 v papirnate vre\u010dke ni pomagalo, borba z alkoholizmom je bila vnaprej zgubljena, kljub prohibiciji in navkljub postopnemu izbolj\u0161evanju \u017eivljenjskih razmer temnopoltih ljudi. To bedo in hkrati titansko mo\u010d nekaterih, da se zlu uprejo, je uspelo ujeti v kamero ravno ob nastopih nekaterih bluesmanov, najbolj pretresljiv je Son Housov pijanski izpad ob nastopu Howlin’ Wolfa na Newport Folk (in Blues) Festivalu.<\/p>\n\n\n\n

Zaradi mo\u010di filmske kamere, da prika\u017ee avtenti\u010dnost koncertnega okolja, ustvarjalca in njegovega nastopa ter stika in odziva ter obna\u0161anja publike, v katerem se muzika odvija, sem se odlo\u010dil tokrat za priporo\u010dilo ogleda video posnetkov. Videti glasbenika igrati v \u017eivo je namre\u010d povsem druga\u010dna izku\u0161nja od tega, \u010de ga sli\u0161i\u0161 le igrati na plo\u0161\u010di. Gre za to, da ga vidi\u0161 v akciji, z vso gestikulacijo, mimiko in interakcijo s \u010dlani benda, s publiko. Gre za ujeti trenutek \u017eivljenja \u010dloveka, kot da bi bil tam z njim, kot da igra tebi. V tem je neprecenljiva vrednost teh posnetkov, \u0161e posebej zato, ker so video in audio posnetki narejeni zelo kvalitetno. \u010ceprav je bilo precej teh (le zvo\u010dnih) posnetkov prej izdano na (vinilnih) plo\u0161\u010dah, pa so video zapisi par desetletij ostali v arhivih nem\u0161ke televizijske postaje SWF (Sud West Funk) do za\u010detka tega tiso\u010dletja, ko so jih na DVD-jih izdali pri Reelin’ In the years<\/em><\/a> in so tako postali dostopni naj\u0161ir\u0161emu krogu ljubiteljev bluesa. Izdanih je bilo pet DVD-jev (s ponesre\u010denim o\u0161tevil\u010denjem posameznih nosilcev \u2013 zato prilagam slike naslovnic za ponazoritev).<\/p>\n\n\n\n

Prvi trije DVD-ji, pod skupnim naslovom The American Folk Blues Festival 1962 \u2013 1966<\/em><\/strong> (oz. tretji od 1962 do 1969) so zagledali lu\u010d sveta leta 2003. Ob tem je pa\u010d treba povedati, da so posnetki do leta 1967 nastali v TV studiu brez publike, v nekem umetno poustvarjenem blues miljeju (imitaciji verande ali lokala, katerega polnijo osebe oz. nastopajo\u010di iz gostovanja) in brez prisotnosti publike. Leta 2007 so izdali \u010detrti DVD z naslovom The American Folk-Blues Festival \/ The British Tours 1963 \u2013 1966<\/a><\/em><\/strong>. Leta 2008 pa je bil iz zapu\u0161\u010dine Lippmanna in Raua izdan \u0161e peti DVD Legends of The American Folk Blues Festivals, Vol. 3<\/em><\/strong>, ki vsebuje tri razli\u010dne video posnetke med 1967 in 1969. Pri izboru nastopajo\u010dih glasbenikov na prvih DVD-jih je treba omeniti izdatno pomo\u010d Willieja Dixona<\/em>, pri slednjem pa tudi Chrisa Strachwitza<\/em>, producenta in lastnika Arhoolie Records<\/em><\/a>.<\/p>\n\n\n\n

In koga lahko vidimo \u00bbin person\u00ab, v \u017eivo ter zakaj videti prav to, \u010deprav to ve\u010dinoma niso niti njihovi prvi, niti zadnji posnetki, a le redki ne sodijo med najbolj\u0161e posnetke teh glasbenikov?<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Na prvem DVD-ju The American Folk Blues Festival 1962 \u2013 1966<\/strong> nastopijo T-Bone Walker<\/em>, (Peter Chapman aka) Memphis Slim<\/em>, tandem Sonny Terry & Brownie McGhee<\/em>, odli\u010dni levoroki (tako kot Albert King pa Hendrix) kitarist Otis Rush<\/em>, meni izredno ljub Lonnie Johnson<\/em> (ki ga Sonny Boy Williamson<\/em> napove, da \u00bbpoje blues z du\u0161o – DU\u0160O!\u00ab<\/em> \/ Blues with a soul!), spoznamo pevko Sippie Wallace<\/em>. Sledijo odli\u010dni nastopi iz leta 1965: John Lee Hooker<\/em> \u2013 kot ga imam najraje, solo, akusti\u010den country blues komad Hobo Blues<\/a><\/em>; izjemni pianist Eddie Boyd<\/em> s svojim \u00bbhit\u00ab komadom Five long years<\/a><\/em> ob subtilni spremljavi Buddy Guya<\/em>; Juniorja Wellsa<\/em> spremlja Otis Rush<\/em>. Smetana Chicago bluesa na enem mestu, ki jo je izbral in (kot njihov asistent organizatorjem) priporo\u010dil basist Willie Dixon, nekak\u0161na du\u0161a in vezivni \u010dlen za glavnino bluesmanov, ki so snemali za brate Chess. Ve\u010dinoma jih spremlja ritem sekcija sestavljena iz basista Jacka Myersa<\/em> in bobnarja Freda Bellowa<\/em>. Big Joe Williams<\/em>, ta arhetipski blues vandravec, s svojo 9-strunsko kitaro doka\u017ee, da se blues v zadnjih treh desetletjih (odkar ga igra) ni prav ni\u010d spremenil. Iz leta 1965 je tudi posnetek izjemnega Freda McDowella<\/em>; ko ga vidi\u0161 in sli\u0161i\u0161 (tokrat v obleki z belo srajco in metulj\u010dkom okoli vratu \u2013 za razliko od podobe iz dokumentarca The Blues Maker<\/a><\/em>, posnetega v doma\u010dem okolju), postane jasno, zakaj ga pri\u0161tevam med svoje najljub\u0161e bluesmene in najbolj\u0161ega slide kitarista sploh. In zakaj je s svojim hipnoti\u010dnim na\u010dinom igranja tako navdu\u0161il Rollinge, ko so ga sli\u0161ali igrati You Got To Move<\/a><\/em>.<\/p>\n\n\n\n

Seznam nastopajo\u010dih na teh turnejah se bere kot \u00bbkdo je kdo\u00ab v bluesu tistega \u010dasa. Basist Willie Dixon se nam predstavi tudi kot kitarist, \u010deprav mene osebno najbolj o\u010dara njegov glas \u2026 in to kak\u0161en glas (v u\u0161esih imam njegov duet s Koko Taylor<\/em> v komadu Insane Asylum<\/a><\/em>). Stari virtuoz na orglicah Sonny Boy Williamson<\/em> je mojster ceremonije in starosta okrog katerega se zvrstijo vsi od nadebudnega kitarista Matta Guitar Murphyja<\/em>, mojega \u00bbnaj\u00ab pianista Otisa Spanna<\/em> pa seveda Muddyja Watersa<\/em>, ki tokrat samo poje \u2026 o urokih kot delu arzenala tistega, po \u010demer je zaslovel. Kak jam za konec! Tonski \u010darodej Eddie Kramer<\/em> je poskrbel, da je zvok odli\u010den, slika pa v ponos nem\u0161kim snemalcem (ki so nastope posneli na filmski trak za predvajanje v polurnih televizijskih predstavitvah na Sud West Funku in Nord West Funku v produkciji Joachima E. Berendta in Horsta Lippmanna). Kot da to ne bi bilo dovolj, je dodan \u0161e posnetek kitarskih ekshibicij Earla Hookerja<\/em> iz leta 1969, le nekaj mesecev pred njegovo smrtjo. Veljal je za enega najbolj\u0161ih kitaristov na sceni, a tudi enega najmanj zanesljivih za razne dogovore, zato ni prav veliko zares dobrih plo\u0161\u010d z njegovim briljantnim igranjem. Mimogrede \u2013 bil je bratranec Johna Leeja Hookerja. Ker smo vsi mi premladi, da bi lahko sami v \u017eivo videli vse te mojstre na delu, lahko re\u010dem le to \u2013 kupite te DVD-je in u\u017eivajte!<\/p>\n\n\n\n

Sam sem sicer preve\u010d sistemati\u010den \u010dlovek, da bi lahko slu\u017eil za kriterij povpre\u010dnemu gledalcu-poslu\u0161alcu, a mene moti, da niso posnetki razvr\u0161\u010deni kronolo\u0161ko. OK, morda zato zgleda zadeva privla\u010dnej\u0161a, bolj raznolika, morda je to z vidika prodaje vseh izvajalcev \u00bbsmart\u00ab<\/em>, saj sicer kak\u0161nih posnetkov ne bi mogli tako uspe\u0161no prodajati, kot tiste z najbolj razvpitimi imeni. \u010ceprav spremljajo\u010di \u00bbbookleti\u00ab<\/em> s kvalitetnimi teksti to nadoknadijo tako, da ob natan\u010dem sledenju posnetkom in miselnim preskokom v \u010dasu pove\u017ee\u0161 stvari, se bojim, da je malo tak\u0161nih natan\u010dnih sledilcev, ki bi namenili toliko \u010dasa in pozornosti tak\u0161nega pristopa, kot so ga izbrali pri Reelin’ In The Years.<\/p>\n\n\n\n

Drugi DVD iz trilogije The American Folk Blues Festival 1962 \u2013 1966<\/em><\/strong> postre\u017ee z redkim posnetkom enega najbolj produktivnih bluesmanov iz povojnega obdobja Lightnina Hopkinsa<\/em>, ki je moral premagati svoj znani strah pred letenjem, da so ga spravili na to turnejo. Ampak, organizatorji so res naredili vse za to, da so se ti izjemni umetniki po\u010dutili v Evropi (enkrat za spremembo) kot kralji, denimo John Lee Hooker leta 1962 ni mogel verjeti, da hodijo po rde\u010dih preprogah in da so nastanjeni v najbolj\u0161ih hotelih. Prav ganljivo je tudi videti, s kakim medsebojnim spo\u0161tovanjem ti veliki glasbeniki napovedujejo nastope svojih kolegov. Big Joe Williams<\/em> napove, da bo  Willie Dixon<\/em> zapel komad Sittin’ And Cryin’ The Blues<\/a><\/em>, ki ga poznam tudi v drugi izvedbi; najbolj\u0161a je pa verjetno verzija Buddyja Guya<\/em><\/a>, ki je bil \u017ee takrat zakon.<\/p>\n\n\n\n

Ta DVD bi imel \u017ee samo zaradi (leta 1964 narejenih) posnetkov Howlin’ Wolfa<\/em> in njegovega mladega virtuoza na kitari Huberta Sumlina<\/em>. Ta orjak se je z leti prebil na sam tron mojih najljub\u0161ih, \u0161e posebej zato, ker je bil eden izjemno redkih glasbenikov, ki je vedel kaj ho\u010de in – tudi, ter zlasti – kako se tej re\u010di stre\u017ee. Kot \u010dlovek je bil izjemno deloven, organiziran, resen in odgovoren v odnosu do ljudi \u2013 glasbenikov, dru\u017eine, publike. Rad se je pohvalil, da je bil edini (muskontar), ki (z juga) v Chicago ni pri\u0161el reven, temve\u010d (\u017ee) s svojim avtom in prihranki \u2026 zato so ga spo\u0161tovali in se ga nekateri tudi bali, ker je imel pri sebi vedno nabito pi\u0161tolo, \u010de bi se slu\u010dajno kdo hotel z njim \u00bbzajebavat\u00ab ali ga oropat. Za nastop v ameri\u0161kem TV showu Shindig<\/em> so Rolling Stonesi leta 1965 postavili pogoj, da bodo igrali le, \u010de bo nastopil na istem odru tudi Howlin’ Wolf. In je! In \u010de ne prej, so od takrat dalje zanj sli\u0161ali vsi. Ta ponosni \u010dlovek bi \u00bbzabil v zemljo\u00ab  nespo\u0161tljivega TV gostitelja ob tem, kar se je zgodilo Otisu Taylorju pri nas, ko se je TV gostitelj zazrl v njegove bele \u0161portne nogavice in izustil, da nosijo pri nas take \u00bbBosanci\u00ab. Te nekulturne opazke  – in ne duhovi\u010denja! – nikakor ne morem pozabiti. Gre namre\u010d za ljudi, gre za umetnike, gre za spo\u0161tovanje, gre za vpra\u0161anje kulture in vzgoje. Za cel \u017eur pa so na odru v studiu leta 1964 poskrbeli vsi nastopajo\u010di leta 1965 : John Lee Hooker, Shakey Horton, J.B. Lenoir, Doctor Ross, Buddy Guy, Jimmy Lee in Fred Bellow. Za name\u010dek je na tem DVD-ju dodan \u0161e izjemni Magic Sam (Sam McGhee)<\/em>, ki igra na kitaro Earla Hookerja. Kak talent in kak\u0161na \u0161koda, da je tudi on prav kmalu potem umrl. Sredi 1950 let so se namre\u010d v Chicagu pojavili trije mladi izjemni elektri\u010dni kitaristi, med katerimi se nisi mogel odlo\u010diti, kateri je bolj nadarjen. Magic Sam, Otis Rush in Buddy Guy \u2026 le \u0161e Buddy je tu!<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Kaj izstopa na tretjem DVD-ju The American Folk Blues Festival 1962 \u2013 1969<\/em><\/strong>? Napa\u010dno vpra\u0161anje! \u010ce \u0161e nisem rekel, za tiste, ki ne poznajo prav dobro malo starej\u0161e muske, so posnetki na teh DVD-jih idealna prilo\u017enost za sre\u010danje z najbolj\u0161imi iz prej\u0161njih generacij, ki so bili na sceni v 1960 letih. Na \u017ealost nikoli prese\u017eeno in hvalabogu odli\u010dno dokumentirano. Te\u017ekokategornica Big Mama Thornton<\/em> navdu\u0161i z izvedbo svojega hita Hound Dog<\/a><\/em>. Istega leta 1965 je navdu\u0161il mladi Buddy Guy<\/em>. Najve\u010dji \u0161e \u017eive\u010di bluesman je bil takrat, v 1960 letih, na vi\u0161ku, njegova kitarska briljanca in izvirnost sta bili navdih najbolj\u0161im sodobnikom. \u010ceprav ga je v tistih letih mladi Hendrix z odprtimi usti poslu\u0161al tik pod odrom in se u\u010dil od ob\u010dudovanega in na vseh mogo\u010dih snemanjih za\u017eelenega genija, sta ga brata Chess dolga leta zatirala in anga\u017eirala le za prilo\u017enostno spremljavo drugim njihovim imenom. Sledili so le redki singli in tudi njegov prvi album je bil sestavljen iz njih. Ko je reven kot cerkvena mi\u0161 desetletje prej pri\u0161el iz rodne Louisiane, ga je v Chicagu vzel pod svojo perut Muddy, a to ni pomagalo kaj dosti ve\u010d od tega, da vsaj la\u010den ni bil ve\u010d in da je imel vedno kje za prespati. Toliko o opevanih bratih Chess in zatiranju, namesto doslednemu spodbujanju talentiranih glasbenikov. Zakaj hudi\u010da se mora \u010dlovek iz prvovrstnega bluesmana preleviti v nekoga, ki se vedno bolj spogleduje z rockom, da postane svetovno slaven? Buddyja imam strahovito rad, a ob\u017ealujem, da so postali njegovi nastopi vedno kraj\u0161i in vedno bolj le ekshibicija njegove tehni\u010dne briljance, ko je kot za \u0161alo pokazal, da je on lahko v isti osebi Hooker, Hendrix ali Clapton \u2013 zaigral je lahko kogar koli, v\u010dasih se je celo zdelo, da skoraj  bolje od originala samega. Postal je (zaslu\u017eeno) superzvezdnik in na teh posnetkih je videti in sli\u0161ati zakaj.<\/p>\n\n\n\n

\n