{"id":30222,"date":"2025-05-29T00:54:00","date_gmt":"2025-05-28T22:54:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30222"},"modified":"2025-05-29T09:41:05","modified_gmt":"2025-05-29T07:41:05","slug":"ljubljanski-jazz-festival-prej-in-naprej","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30222","title":{"rendered":"Ljubljanski jazz festival – prej in naprej"},"content":{"rendered":"
\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Ljubljanski jazz festival<\/a> je \u017ee precej dolgo \u010dasa le \u0161e eden od mnogih festivalov jazza, svoj\u010das pa je bil eden prvih tovrstnih festivalov v Evropi in ne ravno nepomemben. Organizatorji se ne pozabijo pohvaliti s tem, da gre za enega najstarej\u0161ih festivalov z neprekinjenim sta\u017eem, a je ta v svoji zgodovini do\u017eivljal vzpone in padce. Zanimivo in pou\u010dno je pogledati v \u010das njegovega nastanka in prva desetletja obstoja, da la\u017eje razumemo, zakaj tudi danes ne velja za enega najbolj\u0161ih, za po\u0161teno oceno vrednosti in pomena tega na\u0161ega najstarej\u0161ega festivala pa je treba pogledati \u0161e malo bolj nazaj v zgodovino, da vidimo, kaj ga je omogo\u010dilo in poganjalo ob nastanku (in to je v prvi vrsti entuziazem), ter tudi, kaj ga je zaviralo pri razvoju. Festival se je namre\u010d vseskozi soo\u010dal tako z objektivnimi kot s subjektivnimi te\u017eavami, ki jih je imel s financiranjem in s selektorji, obojih pa nikoli ni uspel v celoti zadovoljivo re\u0161iti. V upanju, da bi kdo od odlo\u010devalcev to prebral in upo\u0161teval pri iskanju dolgoro\u010dnih re\u0161itev za obstoj in kvalitativni napredek same prireditve, se bom temu posvetil v nadaljevanju.<\/p>\n\n\n\n

Med brskanjem za podatki o nastopu kakega tujega jazz glasbenika pri nas v 1950 letih me je presenetilo, da je takrat pri nas nastopil tudi klarinetist Tony Scott<\/em><\/a>, ki se je vedno mo\u010dno spogledoval z eksoti\u010dnimi muzikami in velja za enega pionirjev tovrstnih glasbenih prepletanj. Pri nas, v Ljubljani, je nastopil s triom pianista Horsta Jankowskega<\/em> \u017ee 10. maja 1957, kar je tudi zapisano na CD izdaji z naslovom In Concert<\/em><\/a>. Tudi \u010de bi bil na njem samo komad Blues For Charlie<\/em><\/a>, bi zado\u0161\u010dalo za trajen spomin.<\/p>\n\n\n\n

S povsem navdu\u0161ujo\u010do zgodbo se sre\u010damo na zadnji dan marca 1959 v Ljubljani, ko je \u0161lo vse narobe, kar lahko gre narobe, t. j. ve\u010durna zamuda letala zaradi megle v Zagrebu in tudi nekaj instrumentov se je izgubilo na letali\u0161\u010dih, kon\u010dalo pa se je z nepozabnim dogodkom, ki je osre\u010dil \u0161tiri tiso\u010d ljudi. Ti so potrpe\u017eljivo \u010dakali pod kupolo hale A Gospodarskega razstavi\u0161\u010da na za\u010detek koncerta, napovedanega ob osmih zve\u010der, ko iz Pariza sploh \u0161e ni poletelo letalo z legendarnim Louisom Armstrongom<\/em>. Ko so Satchmo in njegovi fantje naposled le pripotovali \u00bbza \u017eelezno zaveso\u00ab ter dobri dve uri osre\u010devali publiko in sebe, je bilo vse pozabljeno, saj so poskrbeli za nepozabno do\u017eivetje, ki si ga danes te\u017eko predstavljamo, kot tudi, kak\u0161ni veliki in sr\u010dni ljudje so nekateri glasbeniki. Ne poznam sicer repertoarja iz tiste \u00bbpolno\u010dnice\u00ab, a zadovoljen bi zapustil ta svet, \u010de bi mi Satchmo ob odhodu zaigral St. James Infirmary<\/em><\/a>.<\/p>\n\n\n\n

Tudi legendarni The Modern Jazz Quartet<\/em><\/a> je nastopilv Ljubljani. Posnetek tega koncerta, ki se je zgodil 27. maja 1960, je bil izdan pod naslovom Dedicated To Connie<\/em><\/a> na Atlantic Records, \u010dlani kvarteta pa so ga sami ocenjevali za enega svojih najbolj\u0161ih nastopov sploh. Sam sicer ne mislim tako in v sam vrh postavljam njihov dvojni album The Last Concert<\/em><\/a>. K temu je prav gotovo veliko pripomoglo vzdu\u0161je in publika, ki je bila pri nas res hvale\u017ena in navdu\u0161ujo\u010da. Morda je posledica tega, da v letih po drugi svetovni vojni ni bilo ravno na pretek izjemnih dogodkov in smo bili posledi\u010dno toliko bolj vzhi\u010deni. A vendarle: navkljub neza\u017eelenosti s strani vladajo\u010de nomenklature (ali morda prav zato toliko bolj), se je jazz pri nas igral in tudi poslu\u0161ali so ga, od \u010dasa do \u010dasa so ljudje lahko kupili kak\u0161no originalno jazz plo\u0161\u010do kar v Ljubljani. Ugotovimo torej lahko, da so nekateri tuji jazzisti \u017ee nastopili pri nas \u0161e pred prvim jugoslovanskim jazz festivalom<\/em> na Bledu med 15. in 18. septembrom 1960, ki je bil sprva namenjen predstavitvi tovrstne glasbene ustvarjalnosti na doma\u010dih tleh.<\/p>\n\n\n\n

Tu si je na mestu postaviti vpra\u0161anje : \u00bbKdo pa so (bili) ti mladi fantje\u00ab \u2026, ki so takrat korakali v novi \u010das in so imeli radi jazz, ga igrali in zaznamovali obdobje nastanka in za\u010detnih let (dana\u0161njega ljubljanskega) jazz festivala. Iz Ribnice je na vrancu glasbene nadarjenosti prijezdil mlad partizan Bojan Adami\u010d<\/em><\/a>, a je bil petelin, ki je prezgodaj zakikirikal in so ga na \u00bbprevzgojo\u00ab poslali v Albanijo, da bi se tam malo \u00bbohladil\u00ab. A seveda se ni, svoj glasbeni talent in veselje do \u017eivljenja je kmalu pripeljal nazaj v domovino. Ljubil je \u017eivljenje, glasbo in \u0161portne avtomobile, podpiral mlade upe in zaupal tudi vase. Ne bom na\u0161teval vseh, a v spomin se prikradejo imena Aleksander Skale<\/em>, Jure Robe\u017enik<\/em>, Mojmir Sepe<\/em>, Ati Sos<\/em>, Urban Koder<\/em>, Jo\u017ee Priv\u0161ek<\/em>\u2026 Vsi so bili na tak ali druga\u010den na\u010din povezani z osrednjim radijskim plesnim orkestrom, ki je imel na repertoarju tudi nekaj jazzovskih skladb. Take orkestre so imele takrat vse osrednje radijske postaje po jugoslovanskih republi\u0161kih prestolnicah in \u0161e kje. Festival se je pokazal kot prikladna prilo\u017enost za njihovo nastopanje in prikaz ustvarjalnosti, saj so v njih igrali talentirani instrumentalisti. V svojem repertoarju niso imeli le aran\u017emajev jazzovskih skladb tujih avtorjev, ampak tudi dela doma\u010dih skladateljev, in v obojih so nadarjeni posamezniki dobili prilo\u017enost za predstavitev kot solisti.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Bro\u0161ura 30 let festivala jazza<\/em> postre\u017ee z zelo natan\u010dnim popisom vseh nastopajo\u010dih in opisom prelomnih dogodkov v \u017eivljenju te prireditve. A \u0161e bolj kot izpostavljanje kvantitativnih statisti\u010dnih podatkov (vtis je, da so se organizatorjem ti zdeli pomembnej\u0161i kot vsebina oz. kvaliteta nastopajo\u010dih) naka\u017ee te\u017eave te prireditve od samega za\u010detka dalje, ki se jih da strniti v nekaj klju\u010dnih ugotovitev, ki ves \u010das hromijo to prireditev.<\/p>\n\n\n\n

Te\u017eave s financiranjem prireditve so organizatorji sku\u0161ali salomonsko re\u0161evati tako, da so neselektivno sku\u0161ali ugoditi vsem, ne da bi omejili (vsakoletni) nastop na koncertnem podiju tistim, ki niso imeli pokazati ni\u010d novega. Ker je bilo zato doma\u010dih, jugoslovanskih, nastopajo\u010dih preve\u010d in ker ti niso \u017eeleli konkurence tujih nastopajo\u010dih, je ime festivala Jugoslovanski jazz festival resni\u010dno odsevalo dejansko stanje. Programsko sta festival vodila kot selektorja Aleksander Skale<\/em> in Mladen Mazur<\/em>, ki jima sicer ne gre odrekati zagnanosti, a se jima lahko o\u010dita, da razen svojega okusa oziroma ozkega pogleda na to, kaj jazz je, nista zagotovila zastopanosti \u0161ir\u0161e palete okusov. \u0160e ve\u010d, skozi vsa 1960 leta, ki jih je temeljito pretresel in zaznamoval t. i. novi \/ avantgardni \/ free jazz (ali kakorkoli ga \u017ee ho\u010dete poimenovati), v Ljubljani ni nastopil nih\u010de od free jazzarjev, a tudi noben od redkih res dobrih \u0161e delujo\u010dih tujih big bandov, denimo Don Ellis ali Gil Evans. A da je absurd \u0161e ve\u010dji, na ljubljanskem odru tudi skoraj ni bilo nikogar od najbolj\u0161ih iz stare garde jazzistov, \u010deprav so bili \u0161e na vi\u0161ku svojih mo\u010di – o njih, t. i. \u00abGiants of the blues and funk tenor saksofon\u00ab<\/em> (npr. Coleman Hawkins, Ben Webster \u2026) bom napisal ve\u010d v eni prihodnjih kolumen.<\/p>\n\n\n\n

Sredi 1970 let je zato pri\u0161lo dejansko do generacijskega konflikta med novimi programskimi vodji in staro gardo, ki je obvladovala festival do takrat. Ta je kulminiral s protestom in odpovedjo sodelovanja Priv\u0161kovega big banda zaradi nasprotovanja novima selektorjema, ki sta \u017eelela festival aktualizirati. Skratka, na eni strani kr\u010devito oklepanje starega in nasprotovanje spremembam in novemu, na drugi pa radikalno izklju\u010devanje vsega starega. Spremljevalec in dodatni generator tak\u0161nega nezdravega vzdu\u0161ja na Slovenskem je nepotizem, ki ga lahko zasledimo tudi na osrednjem radiu in televiziji in ne samo v gospodarstvu. V glasbenih redakcijah se je zagotavljalo slu\u017ebe popevkarjem in instrumentalistom iz orkestra, napovedovalci in napovedovalke pa so \u00bbrojevali\u00ab  in zagotavljali svoje naslednike na teh delovnih mestih, novinarji pa slu\u017ebe partnerjem in ostalim sorodnikom, prijateljem in znancem obeh spolov itd. Zato pa imamo tako, kot imamo \u2026 zaprti krogi in izklju\u010devanje vseh drugih. To nas kot dru\u017ebo du\u0161i in siroma\u0161i; tujina pa pri nas \u0161olane, nadarjene, razgledane, s \u0161irokim znanjem oboro\u017eene mlade z veseljem vklju\u010di in anga\u017eira ter jim omogo\u010di perspektivo, za katero jih oropata slovenska zavist in doma\u010dijskost. Najmlaj\u0161i so danes obsojeni na prekariat, medtem ko drugi ostajajo nedotakljivi in nezamenljivi \u2013 ter kot taki najve\u010dja ovira napredku in spremembam. \u017dalosten finale tranzicijskih upanj po korenitih spremembah na bolje.<\/p>\n\n\n\n

Zato je bilo v Ljubljani v 1970 letih mnogo bolj pomembno prizori\u0161\u010de aktualnega koncertnega dogajanja v dvorani kina Union kot pa na odru Kri\u017eank oziroma jazz festivala, ki ni ve\u010d sledil najbolj\u0161emu, kar se je ustvarjalo v tistem trenutku. Povabiti Sama Riversa<\/em><\/a> <\/em>(1979 in 1991) ali Ornetta Colemana<\/em><\/a> (2004) v Ljubljano desetletje ali ve\u010d pozneje, pa\u010d ni ve\u010d isto kot takrat, ko sta zaorala ledino s svojo inovativnostjo. Nekateri pa itak ne hodijo na koncerte zaradi muzike, temve\u010d bolj zaradi dru\u017eenja in pijuckanja v preddverju poletnih Kri\u017eank \u2026 Tako, da je bilo za vsakogar nekaj malega, ni\u010d pa za tiste, ki bi takrat \u017eeleli v Ljubljani sli\u0161ati Pharoaha Sandersa<\/em><\/a>, ki nas je sicer v pozni starosti leta 2008 navdu\u0161il v Kri\u017eankah, ali Alberta Aylerja<\/em><\/a>, Noaha Howarda<\/em><\/a> ali Mariona Browna<\/em><\/a>. V okviru jazz festivala smo vendarle lahko sli\u0161ali precej dobre muzike, pravim le, da bi jo lahko \u0161e precej ve\u010d. Tudi tista pravljica o \u017eelezni zavesi ni kriva za vse, saj so najtrdovratnej\u0161e meje in omejitve tiste v glavah ljudi, ki nimajo poguma in niso za njihovo premikanje pripravljeni ogroziti svojega lagodnega \u017eivljenja.<\/p>\n\n\n\n

Od leta 1962 dalje bele\u017eimo redne \u2013 bolj ali manj pogoste \u2013 nastope tujih jazz glasbenikov na na\u0161ih odrih. Albert Mangelsdorff<\/em>, Klaus Doldinger<\/em>, Hans Koller<\/em> pa Poljaki in Mad\u017eari (Alad\u00e1r Pege<\/em>), Svend Asmussen<\/em>, The Modern Jazz Quartet<\/em>, Buck Clayton<\/em>, Randy Brecker<\/em>, Wolfgang Dauner<\/em> pa Mal Waldron<\/em> so nastopili na Bledu. Najbr\u017e je Mal Waldron \u017ee takrat sli\u0161al Sepetovo spevno Zemlja ple\u0161e<\/em>, da je \u00bbpar\u00ab taktov kmalu sli\u0161ati tudi v njegovi izvedbi Jamaica Libre<\/em><\/a>. \u010ce mi je \u017eal za kateri njegov nastop, je to tisti s triom leta 1966, ker njegovi kasnej\u0161i v druga\u010dnem kontekstu niso prikazali vse pianisti\u010dne briljance in zlasti subtilnosti mojega najljub\u0161ega \u010darodeja na 88 tipkah.<\/p>\n\n\n\n

Od leta 1967 dalje so nastopajo\u010de gostili na odru (takrat nove) Hale Tivoli, ki je za glasbene dogodke seveda neprimerno prizori\u0161\u010de, a Ljubljana ni imela primernej\u0161e dvorane za tovrstne koncerte do desetletje in pol kasneje zgrajenega Cankarjevega doma. \u0160portna dvorana je bila spremenjena v koncertni oder, na katerem so nastopili violinist Jean Luc Ponty<\/em>, The Golden Gate Quartet<\/em>, Phil Woods<\/em>, Benny Bailey<\/em> (z Malom Waldronom<\/em> na klavirju), Johnny Griffin<\/em>, Lee Konitz<\/em>, celo dva blues pianista, Memphis Slim<\/em> leta 1968 in leto pozneje Eddie Boyd<\/em>, Art Farmer<\/em>, Maynard Fergusson<\/em>. Saksofonist Nat Davis<\/em><\/a> je bil solist z beograjskim big bandom, pri\u0161li so tudi prvi Japonci s pevko Kimiko Kasai<\/em>. Naslednje leto 1970, ko se festival preseli v krasen ambient za take dogodke, na oder letnega gledali\u0161\u010da Kri\u017eanke, sledi Sadao Watanabe<\/em>, da tako lahko spoznamo nekaj (premalo) japonskih ustvarjalcev jazza.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Znana imena svetovnega jazza so postajala stalnica na na\u0161ih koncertnih odrih zlasti po selitvi jazz festivala z Bleda na podij ljubljanskih Kri\u017eank. Sprva bolj \u00bbpo kapljicah\u00ab, \u010de so na\u0161i big bandi (bolj kot le za lastno promocijo in bolj\u0161i rating) povabili medse kakega znanega tujega jazzista, ki je nastopil v eni ali dveh skladbah kot solist. A to pa\u010d ni bilo ni\u010d za nikogar, le orkester je dodal eno ime ve\u010d na listo nastopajo\u010dih z njimi. Nimam namena na\u0161tevati vseh, a ne morem mimo nekaj res izjemnih nastopov tujih mojstrov pri nas. Med nastopi, ki so se odvili \u0161e preden sem za\u010del na za\u010detku 1970 let redno obiskovati jazzovske koncerte, moram omeniti vsaj dva, tri. Ob\u017ealovanja vredno je, da posnetki teh nastopov z redkimi izjemami niso dostopni na plo\u0161\u010dah. Ena tak\u0161nih je Live At The Festival<\/em>, plo\u0161\u010da s slabo definiranim naslovom (ker v naslovu na CD-ju sploh ni navedeno, da je posneta v Ljubljani!), ki jo je izdala nem\u0161ka zalo\u017eba ENJA Records<\/em><\/a> in ki si zaslu\u017ei omembo zaradi izjemnega posnetka The Creators<\/em> kvinteta Bobbyja Hutchersona in Harolda Landa<\/em><\/a> iz leta 1970. Tako dobro niso igrali na nobeni od svojih plo\u0161\u010d iz tistega obdobja, pa sem vse preposlu\u0161al. Na isti plo\u0161\u010di izstopa tudi duet basista Arilda Andersona<\/em> in pevke Karin Krog<\/em><\/a>, ki sta nam leta 1973 nakazala pestro skandinavsko jazzovsko sceno. Na odru ljubljanskih Kri\u017eank je leta 1971 v dru\u017ebi izjemnega saksofonista Budda Johnsona<\/em> nastopil tudi odli\u010den saksofonist Hal Singer<\/em><\/a>, za katerega verjetno ve\u010dina \u0161e sli\u0161ala ni. Res \u0161koda, da jih nisem mogel videti in sli\u0161ati v \u017eivo, sem pa zato marsikoga drugega – nekateri so (vsaj mene) navdu\u0161ili, drugi pa \u017eal razo\u010darali.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\n