{"id":30860,"date":"2025-08-01T09:48:25","date_gmt":"2025-08-01T07:48:25","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30860"},"modified":"2025-08-01T10:35:54","modified_gmt":"2025-08-01T08:35:54","slug":"dva-klasicna-koncerta","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30860","title":{"rendered":"Dva klasi\u010dna koncerta"},"content":{"rendered":"\n

Violeta Egorova<\/strong>; Kri\u017eevni\u0161ka cerkev, 16. julij 2025<\/strong><\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Dober mesec \u017ee poteka 73. Festival Ljubljana<\/a> in v tem \u010dasu so se \u017ee zvrstili \u0161tevilni kulturni dogodki leto\u0161njega bogatega in raznolikega programa. Na enem od njih je sredi julija v Kri\u017eevni\u0161ki cerkvi (sicer cerkev Marije Pomo\u010dnice) nastopila izvrstna ruska pianistka Violeta Egorova<\/a><\/em>. Pravo festivalsko vzdu\u0161je je prineslo predvsem \u0161tevil\u010dno in raznoliko mednarodno ob\u010dinstvo, ki je takoreko\u010d do zadnjega stola napolnilo cerkev (po moji grobi oceni lahko sprejme okrog 150\u2013180 sede\u010dih poslu\u0161alcev). Jasno je torej, da Egorova ne do\u017eivlja bojkotov in odpovedi koncertov zaradi ruske agresije na Ukrajino, kot se \u0161e vedno dogaja Gergijevu<\/a> (je pa seveda res, da on izpri\u010dano prijateljuje s Putinom in \u0161e vedno ne \u017eeli obsoditi vojne).<\/p>\n\n\n\n

Violeta Egorova je na Festivalu Ljubljana nastopila \u017ee pred dvema letoma, tedaj kot \u010dlanica klavirskega kvinteta, tokrat pa se je v Ljubljano vrnila s solo recitalom, za katerega je izbrala in pripravila v celoti nem\u0161ki spored. V prvi polovici koncerta smo prisluhnili dvojnemu Beethovnu<\/em>, najprej Variacijam in fugi v Es-duru, <\/em>op. 35, “Eroica”<\/em>. Pianisti\u010dna roka in dotik Egorove sta suverena in rutinirana \u2013 a zato ni\u010d manj vznemirljiva. Umetnica tak\u0161nega kova se pa\u010d v vsakem taktu in trenutku prilagaja poteku, zna\u010daju in zahtevam glasbe \u2013 zdaj je liri\u010dna, zdaj dramati\u010dna; v tem trenutku ognjevita, v naslednjih skrivnostna. Vse to Beethovnova glasba poleg dosledne zbranosti namre\u010d terja od izvajalca in variacije, katerih t\u00e9mo je skladatelj pozneje uporabil v svoji slavni tretji simfoniji, so zazvenele v polnem sijaju razko\u0161ja klavirskega zvoka in v interpretaciji, ki ni poznala niti pomanjkljivosti ne prepu\u0161\u010danja naklju\u010djem.<\/p>\n\n\n\n

Sicer prijetna gotska cerkvica, zdaj \u017ee dolgoletno festivalsko prizori\u0161\u010de za koncerte in ostale dogodke komorne oziroma intimnej\u0161e narave, izvajalcem in publiki \u017eal nudi o\u010ditno neoptimalne akusti\u010dne razmere, saj sta bila klavirski zvok in posledi\u010dno zvo\u010dni vtis (kljub polno\u0161tevilnemu poslu\u0161alstvu, ki je odmeve nekoliko omililo) precej bu\u010de\u010da, razmazana in neartikulirana \u2013 seveda brez kan\u010dka krivde Egorove. No, res pa je tudi, da je imel tu svojo vlogo polo\u017eaj mojega sede\u017ea; na drugih mestih v cerkvi je bil zvok brez dvoma druga\u010den \u2013 u\u0161esu prijetnej\u0161i.<\/p>\n\n\n\n

Znameniti prvi stavek<\/a> ni\u010d manj znamenite Sonate za klavir \u0161t. 14 v cis-molu, <\/em>op. 27, \u0161t. 2, \u00bbV mese\u010dini\u00ab<\/em> je bil v kar hitrem tempu, sicer pa lep in \u010daroben kot le kaj. V lahkotnem drugem, ki ga je Liszt poimenoval “cvet med dvema prepadoma”, smo sli\u0161ali nekaj nepri\u010dakovanih, a zanimivih dinami\u010dnih kontrastov, nato pa je takoreko\u010d attacca<\/em> pre\u0161el v sklepni presto agitato<\/em>. Tu je Egorova viharni\u0161ko razrvanost uzvo\u010dila s pri\u010dakovano virtuoznostjo, a je res soliden vtis prepre\u010dilo prej opisano akusti\u010dno okolje.<\/p>\n\n\n\n

Omenili smo \u017ee, da je Egorova tokrat odigrala v celoti nem\u0161ki program, \u010de bi \u017eelela izklju\u010dno Beethovna, pa bi lahko kot drugi del recitala izvedla katero od Lisztovih odli\u010dnih klavirskih transkripcij Beethovnovih simfonij. To se sicer ni zgodilo, smo pa vseeno ostali na “simfoni\u010dnem” pianisti\u010dnem plafonu, tokrat s Simfoni\u010dnimi etudami<\/em>, op. 13 izpod peresa Roberta Schumanna. Nemara bi kdo zastrigel ob pripisovanju simfoni\u010dnih kvalitet klavirju, toda tu bomo prepisali pohvalno in zelo primerno pojasnilo iz festivalske programske knji\u017eice: “V teh [etudah] se ‘simfoni\u010dnost’ razkriva tako v osvoboditvi variacijske forme od konvencij me\u0161\u010danskega salona kot tudi v \u0161irokem naboru raznolikih tekstur, ki jih pianist sopostavlja in kombinira na na\u010din simfoni\u010dnega orkestra.”<\/em> Glasbila z 88 tipkami, prav toliko toni in mo\u017enostjo izvajanja desettonskih akordov pa\u010d ne gre podcenjevati.<\/p>\n\n\n\n

Poslu\u0161ali smo predvsem nepresenetljivo, a vendar zavidljivo gibkost in hvalevredno kontrastiranje v izvedbi, kot in kakor ju predvideva in zahteva izvirno tkivo ne samo Schumannove skladbe, pa\u010d pa \u017ee same forme t\u00e9me z variacijami. \u010ce \u017eeli glasbenik uspe\u0161no poustvariti in upravi\u010diti \u0161e simfoni\u010dni atribut, je izziv seveda toliko ve\u010dji. Violeta Egorova mu je bila kos tehni\u010dno in interpretativno, skladba pa je \u017ee sama po sebi vsekakor dovolj barvita, da upravi\u010di “simfoniko” v naslovu. \u010ce pomislim, se mi pravzaprav zdi nenavadno, da do sedaj \u0161e ni bila v celoti orkestrirana za poln simfoni\u010dni orkester, saj nas je Egorova s svojo izvedbo prepri\u010dala tudi v to, da bi bilo tak\u0161no transkripcijo \u0161e kako zanimivo sli\u0161ati.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

* * *<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Virtuosensemble<\/strong>; Kri\u017eevni\u0161ka cerkev, 22. julija 2025<\/strong><\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Manj kot teden po Violeti Egorovi se je na istem prizori\u0161\u010du (cerkev je bila tudi tokrat napolnjena) predstavil \u0161e italijanski komorni godalni ansambel Virtuosensemble<\/a><\/em>. Ansambel sestavljajo “nekateri najpomembnej\u0161i \u010dlani zasedbe Camerata Strumentale Siciliana<\/a><\/em>, ki jih dru\u017ei globoka strast do komorne glasbe in mo\u010di umetni\u0161kega izra\u017eanja. Iz\u0161olali so se na najuglednej\u0161ih italijanskih ustanovah, kot sta Akademija Chigiana v Sieni in Akademija Walter Stauffer v Cremoni, prav tako pa so zmagovalci \u0161tevilnih dr\u017eavnih ter mednarodnih tekmovanj” (tako programska knji\u017eica Festivala Ljubljana).<\/p>\n\n\n\n

Zanimivo je bilo spremljati, kako je v primerjavi s solisti\u010dnim klavirskim recitalom v Kri\u017eevni\u0161ki cerkvi zazvenela glasba dveh prominentnih baro\u010dnih (torej iz istega obdobja, kot sama cerkev) skladateljev v izvedbi sedem\u010dlanskega godalnega ansambla, \u010dembala in solista na violini. V prvem delu koncerta smo lahko (tik pred za\u010detkom smo bili opozorjeni na spremenjen vrstni red skladb) poslu\u0161ali Vivaldijev Koncert za godala v G-duru<\/em>, RV 151, “Alla rustica”<\/em>, Corellijevo Suito za godala <\/em>in naposled \u0161eVivaldijev Koncert za dve violini v a-molu<\/em>, RV 522. Zvok je bil tokrat bistveno prijaznej\u0161i, lahko bi celo rekli, da blizu idealnega za godalno glasbo. Virtuosensemble je odli\u010dno uigran in zveni plemenito, elegantno, vedro. Gre za komorno muziciranje na zares visoki, izjemni ravni, zato je ime, ki so si ga nadeli \u2013 \u010deprav lahko komu najprej zveni pretenciozno \u2013, kar prav\u0161nje.<\/p>\n\n\n\n

\u0160e posebej zanimiv je bil Corelli \u2013 \u010deprav manj znan in na na\u0161ih odrih redko izvajan, je imel kot skladatelj in violinist zelo pomembno vlogo pri razvoju glasbenih oblik sonate in koncerta; bil je klju\u010dna figura obdobja srednjega baroka in suita je privla\u010dna predvsem zaradi dejstva, da gre pravzaprav za “kompilacijo” posameznih stavkov iz razli\u010dnih skladateljevih violinskih sonat; v suito jih je, kot nas je pou\u010dil tudi koncertni list, zbral Ettore Pinelli. Pomislil sem, da je bila odlo\u010ditev v sicer “all-Vivaldi” koncert vklju\u010diti \u2013 pravzaprav bolj navre\u010di \u2013 \u0161e enega 7-minutnega Corellija, ki tako ni pri\u0161el do pravega izraza, \u0161e toliko bolj, ker ni \u0161lo za njegovo v celoti avtorsko skladbo, ampak pravzaprav za aran\u017ema. Glede na omenjeno skladateljevo prominenco sem dobil vtis nekak\u0161ne mimobe\u017enosti, da ne re\u010dem omalova\u017eevanosti. No, takoj zatem je Vivaldijev Koncert za dve violini v a-molu ponudil prvo solisti\u010dno predstavo (Glauco Bertagnin<\/em> in Enzo Ligresti<\/em>); poslu\u0161anje je bilo v u\u017eitek, tako da je bila (le 10-minutna \u2013 koncert te dol\u017eine bi bolj veljal za concertino) skladba kar prekratka.<\/p>\n\n\n\n

Vivaldijev cikel violinskih koncertov \u0160tirje letni \u010dasi<\/em>, njegovo najbolj znano delo in dejansko tudi en najbolj znanih, priljubljenih, izvajanih in snemanih biserov klasi\u010dne glasbe od baroka dalje, tudi \u0161e po natanko 300 letih od nastanka zveni ravno tako sve\u017ee, kot takrat, ko so bili skomponirani in prvi\u010d predstavljeni ob\u010dinstvu. Za osve\u017eitev spomina \u2013 sestavljajo jih slede\u010da dela, vsa s po tremi stavki (hitro \u2013 po\u010dasi \u2013 hitro):<\/p>\n\n\n\n

Koncert za violino v E-duru<\/em>, RV 269, “Pomlad”<\/em><\/p>\n\n\n\n

Koncert za violino v g-molu<\/em>, RV 315, “Poletje”<\/em><\/p>\n\n\n\n

Koncert za violino v F-duru<\/em>, RV 293, “Jesen”<\/em><\/p>\n\n\n\n

Koncert za violino v f-molu<\/em>, RV 297, “Zima”<\/em><\/p>\n\n\n\n

C\u00e9lo leto se tako izvajalcem in poslu\u0161alcem obrne v zgolj 40 minutah, kolikor traja povpre\u010dna izvedba cikla, Virtuosensemble pa je tokrat v vseh \u0161tirih koncertih spremljal solista Enza Ligrestija; poleg solista ima ve\u010dkrat pomembno vlogo tudi prvi violinist spremljevalne zasedbe (tokrat Glauco Bertagnin). (U)glasbeni \u0160tirje letni \u010dasi so tako poznani in poslu\u0161ani, da jih ne bomo posebej predstavljali, gotovo pa lahko omenimo primer ali dva najzgodnej\u0161ih pojavov tonskega slikanja v glasbi, kot sta (poletna) nevihta<\/a> (tehnika spu\u0161\u010dajo\u010dih se kromati\u010dnih postopov godal v (zelo) hitrem tempu, ki jo je pozneje do popolnosti razvil R. Strauss v svoji Alpski simfoniji) in zimsko vzdu\u0161je (“lesketanje” sne\u017eink in ledenih kristalov).<\/p>\n\n\n\n

Tokratna izvedba, \u010deprav intonan\u010dno ne v celoti brezhibna, je bila v celoti prepri\u010dljiva, o\u010darljiva, dosledna in do\u017eiveta \u2013 velja tako za ansambel, kot tudi za solista, ki ni skoparil s kar nekaj dodatnimi okraski in karizmo violinske igre. Omenjamo \u0161e, da glasbeniki Vivaldijevemu evergreenu sicer niso bili zvesti v tehni\u010dnem smislu uporabe periodnih godal ali vsaj baro\u010dnih lokov, toda isto lahko re\u010demo tudi za veliko ve\u010dino ostalih sodobnih izvajalcev, pa tudi izvedba zaradi tega ni bila za ni\u010d prikraj\u0161ana. Virtuosensemble je (razen v redkih trenutkih) zares virtuozen ansambel \u2013 nomen est omen \u2013, zato si \u017eelimo, da bi pri nas nastopili \u0161e kdaj, bodisi na FL ali ob kateri drugi prilo\u017enosti; prav\u0161nji kandidati bi bili denimo za srebrni abonma Cankarjevega doma. \u0160e pripomba: \u010dembalista veliko ve\u010dino ve\u010dera nismo sli\u0161ali (dovolj).<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

na 73. Festivalu Ljubljana<\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":30863,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-30860","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/30860","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=30860"}],"version-history":[{"count":8,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/30860\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":30873,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/30860\/revisions\/30873"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/30863"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=30860"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=30860"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=30860"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}