{"id":30875,"date":"2025-08-14T00:44:00","date_gmt":"2025-08-13T22:44:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30875"},"modified":"2025-08-14T19:02:31","modified_gmt":"2025-08-14T17:02:31","slug":"indija-in-njena-klasicna-glasba","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30875","title":{"rendered":"Indija \u2026 in njena klasi\u010dna glasba"},"content":{"rendered":"
\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Ko nas svilna cesta pripelje na indijski podkontinent, se soo\u010dimo z ve\u010d paradoksi. Eden takih je \u017ee besedna zveza \u00bbindijska klasi\u010dna glasba\u00ab, s katerim poskrbijo za pravo konfuzijo Indijci oziroma tisti, ki muziciranje mojstrov njihove (umetne \u2013 umetni\u0161ke) glasbe imenujejo \u00bbklasi\u010dna glasba\u00ab. Po svoje razumljiva terminolo\u0161ka opredelitev glasbenega ustvarjanja, ki bi naj bilo nekaj vzvi\u0161enega v odnosu na njihovo \u00bbfolk\u00ab glasbo oz. tisto, kar lahko sli\u0161ite na ulici, po vaseh, na pode\u017eelju. Klasi\u010dna glasba se pa\u010d izvaja na koncertnih odrih dvoran in v pala\u010dah maharad\u017e pred kultivirano publiko. Gre za razliko med prirojenim talentom ne\u0161olanih muzi\u010distov kot surovih dragih kamnov in med izvajanji \u0161olanih glasbenikov kot bru\u0161enih diamantov. Oboji sicer nosijo svoj talent zapisan v DNK-ju krvi svojih prednikov, a le pe\u0161\u010dici privilegiranih izbrancev je dano, da svojo glasbeno kultiviranost gradijo skozi dolgoletna \u0161olanja in u\u010denje pri najbolj\u0161ih \u2013 starej\u0161ih virtuozih kot njihovih vzornikih, pedagogih, u\u010diteljih, gurujih.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Ravi Shankar<\/em> in drugi velikani tistega, kar ve\u010dina pozna kot indijsko glasbo, so namre\u010d v \u0161e vedno na kaste razdeljeni indijski dru\u017ebi posve\u010dena skupina vrhunskih umetnikov, ki jih zahodnja\u0161ki iskalci modrosti niso in ne bodo nikoli mogli niti videti niti sli\u0161ati javno nastopati med navadnimi ljudmi, ker tudi njihova glasba nima ni\u010d skupnega s tisto, ki jo je mo\u010d sli\u0161ati na ulicah mest ali po vaseh, ker je po zna\u010daju povsem druga\u010dna in sta si tuji tako kot klasika in jazz \u2013  ali \u0161e bolj. Svileni sariji in s slonoko\u0161\u010denimi ornamenti okra\u0161eni dragoceni instrumenti med svetimi kravami in umazanijo prenaseljenih velemest? Kultura revnih in zaostalih mno\u017eic, ki se o\u010di\u0161\u010dujejo v svetih rekah, je ve\u010d svetlobnih let od sijaja pala\u010d maharad\u017eev in odtujenosti sveti\u0161\u010d. Le v tihoti no\u010di in odsevu plavajo\u010dih lu\u010dk v Varanasiju je redkokdaj sli\u0161ati slaboten odmev plemenite glasbe sarangija in shehnaija izza visokih zidov, ki lo\u010dijo kaste. Utopija in iluzija o iskanju izgubljenega zahodnjaka v blodnjaku vzhodnja\u0161ke mistike med svetimi mo\u017emi in svetimi kravami se razblinita v temi stvarnosti, ki jo razsvetlijo le plavajo\u010de lu\u010dke obrednega \u010da\u0161\u010denja nedosegljivega.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

To mno\u017ei\u010dno iskanje modrosti izven sebe v daljni Indiji ima bogato zgodovino, ki sega najmanj v 1960 leta, ko so Beatli obnoreli svet, Georga Harrisona pa indijska muzika in Ravi Shankar. Bil je \u010das razcveta \u00bbflower powerja\u00ab in pop arta ter hipijev, ko so mladi v zavra\u010danju vietnamske vojne in potro\u0161ni\u0161kih vrednot star\u0161ev namesto vojn in mitraljezov raje izbrali cvetje in ljubezen ter nove ideale, ki naj bi jim bili bli\u017eji. Vsi so bili bratje in sestre, \u010drni in beli, bogati in revni, vzhodnjaki in zahodnjaki, mladi in malo manj mladi. Dana\u0161nji svet bi bil mnogo lep\u0161i in prizane\u0161eno bi nam bilo za marsikatero vojno in genocidno iztrebljanje nemo\u010dnih ter trpljenje miljonov, \u010de resni\u010dnost in mo\u010d kapitala ne bi po\u010dasi preobrazila \u017ee takratne generacije, ki je bila nosilka upanja na bolj\u0161o prihodnost. Ljubezen, mir in harmonija so pre\u017eemali tudi masovne rock festivale v Montereyu leta 1967<\/a>, v Woodstocku 1969 in dve leti kasneje na koncertu za Banglade\u0161 (pa tudi leta 1970 na otoku Wight). Na vseh (razen leta 1970) je nastopil tudi slavni indijski sitarist Ravi Shankar. Za ve\u010dino je bil novo ime, a je postal za prenekaterega pravi polbog in ambasador indijske kulture na zahodu. Pa je bilo res tako? Niti ne, ker je Shankar gostoval na Zahodu \u017ee trideset let prej kot plesalec (in godec na ve\u010d instrumentih) v skupini starej\u0161ega brata in je torej bil novo ime le za njih, ne pa oni in Zahod zanj. Za njim je namre\u010d \u017ee bilo nekaj sre\u010danj z zahodno kulturo, s katero se je rad spogledoval in iskal publiko za svoje ustvarjanje. Naj omenim njegovo sodelovanje s slovitim violinistom Yehudi Menuhinom<\/a><\/em> na plo\u0161\u010dah West Meets East<\/em>, sodelovanje z Andrejem Previnom in londonskimi simfoniki<\/em>, s katerimi je leta 1970 izvedel svoje delo Concerto For Sitar & Orchestra<\/a><\/em>. Leta 1967 je prispeval glasbo za film<\/a> Conrada Rooksa<\/em> z naslovom Chappaqua<\/a><\/em>, v katerem se je tudi pojavil. Mimogrede \u2013 del skladbe s tega albuma sem uporabil za prvotni avizo moje oddaje Raz\u0161irjamo obzorja na Radiu \u0160tudent leta 1977. Kot dodatno zanimivost naj navedem, da je prvotno glasbo za ta film ustvaril leta 1965 Ornette Coleman, ki ni bila uporabljena v ta namen, je pa ostala zabele\u017eena na plo\u0161\u010di Chapaqua Suite<\/a><\/em>. Tudi kasneje je Shankar sodeloval z glasbeniki \u00bbzahodnega\u00ab sveta, med njimi s flavtistom Jean-Pierre Rampalom<\/em> pa s Philipom Glassom<\/em>, a \u0161e raje z indijskim mojstrom saroda Ali Akbar Khanom<\/em>. Ta je bil drugo najpomembnej\u0161e ime vzornika med \u010dastilci indijske muzike in bralci Hermanna Hesseja in njegovega Sidharte, Demiana in Stepnega volka, ki so prav tako v 1970 letih postali obvezno \u010dtivo zahodne mladine, ki je \u017ee takrat \u017eelela vse kaj drugega kot tisto, kar jim je ponujal obljubljeni zahod s slepo ulico potro\u0161ni\u0161tva in razvrednotenja vsega plemenitega, tudi umetnosti. Priro\u010dna alternativa so bile \u017eepne izdaje Hesseja v hla\u010dnem \u017eepu ali bisagah in so \u0161li, pravzaprav takrat potovali ve\u010dinoma z vlakom tja pod visoke gore severne Indije, v velemesta in sveta mesta, samostane in grobnice, Taj Mahal in pod Himalajo, v Ka\u0161mir… Tak\u0161na idealizirana kulisa je tudi naslovnica najbolje prodajane plo\u0161\u010de indijske glasbe vseh \u010dasov, ki nosi naslov Call Of The Valley<\/a> <\/em>– tudi ene najbolj\u0161ih in tiste, ki jo lahko brezrezervno priporo\u010dim vsem, ki imajo radi glasbo.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Call Of The Valley nam predstavi tudi nekaj drugih najbolj\u0161ih indijskih glasbenikov, ki so prav tako ponesli slavo svoje de\u017eele po svetu. S to plo\u0161\u010do se je leta 1967 pri\u010delo ve\u010d desetletij dolgo glasbeno sodelovanje mojstra indijskega santurja Shivkumar Sharme<\/em> in mojstra na (indijski flavti) bansuriju Hariprasad Chaurasie<\/a>. Z njima igra Brijbushan Kabra<\/em> na kitaro, ki je bila tisti \u010das precej\u0161na redkost v indijski glasbi. Danes niti ne ve\u010d, tudi po zaslugi Vishwa Mohan Bhatta<\/a><\/em>, ki ga je proslavilo sodelovanje z Ryem Cooderjem, in Debashisha Bhattacharyje<\/em>, ki igra na posebej zanj skonstruirane kitare. Oba smo lahko sli\u0161ali v Ljubljani.<\/p>\n\n\n\n

Sicer pa vsi svetovno znani glasbeniki prihajajo iz severne Indije in jih klasificirajo pod \u00bbhindustani music\u00ab<\/em>. Svet se deli na bogati sever in revni jug na globalni ravni, na razviti sever in zaostali jug Evrope, na industrijski sever Italije in z mafijo prestreljen jug Italije, pa na sever in jug Balkana, severno in tisto \u00bbpravo\u00ab Makedonijo, pa sever in jug Afrike, severno in ju\u017eno Ameriko, pa na (o)srednjo vmes med bipolarno razdeljenimi nasprotji \u2026 zakaj ne bi potem bilo tako tudi v Indiji? Pred kratkim sem sre\u010dal mlada Indijca, ki sta bila presene\u010dena, da vem za Keralo<\/a> in njeno glasbo ter za teritorialno raz\u010dlenitev njihove domovine. Bojim pa se, da vem o tem ve\u010d kot onadva \u2013 tak\u0161ni \u010dasi pa\u010d! A meni je posebej pri srcu severna Indija in njena (zlasti instrumentalna) glasba, ne samo velika zvene\u010da imena, med katerimi ne moremo mimo mojstra na shehnaiju <\/em>(po zvoku oboi podobnem instrumentu) Bismillaha Khana<\/a><\/em>, sarodista Alija Amjada Khana<\/a><\/em>, mojstra godalnega instrumenta sarangi<\/em> Rama Narayana<\/a><\/em> in drugih. Ker jih je preve\u010d za na\u0161tevati, sem izpostavil le nekatere najbolj znane.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

Nekaj zanimivosti, ki ne sodijo med vsem ljudem znano. Jugalbandi<\/u><\/em> je beseda za duet, ki je pogosta oblika sodelovanja med indijskimi glasbeniki. V jazzu se pri duetih pogosto sre\u010damo z  izrazom \u00bbbattle\u00ab med saksofonisti \u00bbstare \u0161ole\u00ab od 1940 do za\u010detka 1960 let prej\u0161njega stoletja. Oni so v glavnem tekmovali v tehni\u010dni briljanci in dokazovanju, kdo zna hitreje in bolj natan\u010dno igrati, kdo bo koga premagal \u2013 skratka: kdo je bolj\u0161i. V indijski glasbeni tradiciji pa ta interakcija (najpogosteje) ni vezana na zna\u010dilno tekmovalni zna\u010daj izlo\u010danja \u00bbslab\u0161ega\u00ab v \u00bbborbi\u00ab in bitki na izlo\u010danje, temve\u010d je bolj izraz medsebojnega spo\u0161tovanja dveh enakovrednih mojstrov brez pretenzije po nadvladi ali \u00bbzmagi\u00ab. Pogosto pa je to prikaz nepretrganega izro\u010dila in dose\u017eene stopnje vrhunske ve\u0161\u010dine obvladovanja instrumenta med star\u0161em in naslednikom v krvni verigi. Obstajajo znane dinastije vrhunskih glasbenih umetnikov, ki so prisotne \u017ee stoletja.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\n