{"id":30943,"date":"2025-09-11T00:18:00","date_gmt":"2025-09-10T22:18:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30943"},"modified":"2025-09-11T20:37:22","modified_gmt":"2025-09-11T18:37:22","slug":"prestige-records-swing-in-ali-mood","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=30943","title":{"rendered":"Prestige Records : \u00bbSwing\u00ab in\/ali \u00bbMood\u00ab"},"content":{"rendered":"\n

Petdeseta in \u0161estdeseta leta prej\u0161njega stoletja sta na podro\u010dju jazza pomembno zaznamovali glasbeni zalo\u017ebi Prestige Records<\/em><\/a> in Blue Note Records<\/em><\/a>. Pri eni ali drugi sre\u010damo imena vseh velikih iz be-bop ere pa tudi tistih, ki so iskali nekaj novega in druga\u010dnega. V \u010dasu ponovnega navdu\u0161enja nad vinilkami, so postale dostopne skorajda vse pretekle izdaje. Kaj izbrati za za\u010detek, ko se znajdemo pred  mno\u017eico imen izvajalcev in plo\u0161\u010d iz nam neznane dobe in krajev? Kot vstopna to\u010dka in vodnik lahko poslu\u017ei kak\u0161na dobra kompilacija. Za la\u017ejo orientacijo med posnetki z etiketo Prestige<\/em> sem izbral trojni CD, na katerem sta zajeta dva dvojna albuma. Jaz sem imel najprej Giants Of The Blues Tenor Sax<\/a><\/u><\/em>, ki me je navdu\u0161il s kvalitetnim izborom. Tudi nadaljevanje Giants Of The Funk Tenor Sax<\/a><\/u><\/em> ne razo\u010dara niti tak\u0161nega skeptika do kompilacij kot sem jaz.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Leta 1949, ko je producent Bob Weinstock<\/em> ustanovil zalo\u017ebo Prestige Records<\/em>, si kljub ambicioznosti in velikemu finan\u010dnemu vlo\u017eku v ta projekt najbr\u017e ni predstavljal, da bo tako uspel, \u0161e zlasti zaradi takrat \u017ee mo\u010dnih tekmecev in konkurentov na tem podro\u010dju, kot so bili Norman Granz<\/em> in njegove zalo\u017ebe Norgran<\/em><\/a> in Clef<\/em><\/a> pa kasneje Verve<\/em><\/a> in Pablo<\/em><\/a>, Alfred Lion<\/em> in Francis Wolf<\/em> z njuno uveljavljeno zalo\u017ebo Blue Note ter brata Ahmet<\/em> in Nesuhi Ertegun<\/em> iz Atlantic Records<\/em><\/a>. V \u010dasu pojava free jazza na za\u010detku \u0161estdesetih let je vzniknila tudi nova zalo\u017eba Impulse! Records<\/em><\/a>, ki je postala dom in odsko\u010dna deska najobetavnej\u0161im mladim ustvarjalcem. Nekateri od njih so nato sledili njenim biv\u0161im producentom pod okrilje zalo\u017eb CTI Records<\/em><\/a> in Flying Dutchman<\/em><\/a>. To je hkrati pomenilo po\u010dasen zaton primata etabliranih dru\u017eb, ki so do takrat obvladovale trg. Prestige<\/em> se je leta 1971 zna\u0161el pod okriljem zalo\u017ebe Fantasy Records<\/em><\/a>, ta pa je kapitalizirala svojo nalo\u017ebo s ciklostiranjem posnetkov, ki so bili v arhivih, in tako poskrbela za trajno prisotnost ve\u010dine plo\u0161\u010d. Seriji Original Jazz Classics<\/em> in Original Blues Classics<\/em> sta na novem CD nosilcu poskrbeli, da niso \u0161li v pozabo izjemni glasbeniki, ki so ustvarjali v petdesetih in \u0161estdesetih letih.<\/p>\n\n\n\n

Kako zelo \u017eiva in vitalna je bila jazzovska scena izven polja free jazza in porajajo\u010dega fusiona z jazz rockom, se lahko prepri\u010damo ob poslu\u0161anju posnetkov, ki sem jih izbral za danes. Kot naka\u017ee \u017ee sam naslov, so na tej kompilaciji zbrani le posnetki (nekaterih) tenor saksofonistov, ki so snemali za Prestige<\/em> tekom \u0161estdesetih let, ko je muska postajala tudi vedno bolj funky in ne samo free. Seveda za Weinstocka<\/em> niso snemali le saksofonisti, tako kot je bila tudi muzika razli\u010dna. Ta raznolikost in pestrost je bila izpostavljena tudi s tem, da je zalo\u017eba Prestige<\/em> posnetke svojih glasbenikov izdajala v okviru serij pod razli\u010dnimi etiketami. Swingville<\/em><\/a>, Moodsville<\/em><\/a> in Bluesville<\/em><\/a> so namre\u010d o\u010ditno nakazovale na vsebinske razlike v repertoarju glasbenikov izpod njenega okrilja. Danes je spet dosegljivih ve\u010d deset plo\u0161\u010d, ki so bile izdane pod temi etiketami. Nekateri posnetki na kompilaciji izvirajo iz teh edicij. <\/p>\n\n\n\n

Poimenovanja plo\u0161\u010d so poglavje zase in o njih nima smisla izgubljati besed, ker so pogosto brez vsakega pomena in ga zato res nima smisla iskati. \u00bbCall It Anything,\u00ab je ob neki priliki rekel Miles Davis<\/em>, ko so ga vpra\u0161ali, kako naj poimenujejo skladbo, ki so jo igrali. Tako da bom raje izpostavil le nekaj imen teh velikanov, ki so igrali na tenor saksofon in snemali za Prestige Records<\/em>, ob strani pa bom pustil razpravljanje o tem, ali so igrali blues, funky ali kaj drugega. Pravi muskontar vam bo zaigral karkoli boste \u017eeleli in zato je tudi njihove posnetke najti v obeh serijah, saj so imeli v krvi tako bluesy mood kot prirojen ob\u010dutek za ritem in swinganje (all night long).   <\/p>\n\n\n\n

Buddy Tate<\/em><\/strong><\/a> sodi med tiste saksofoniste, ki jih ozna\u010dujejo z imenom \u00bbTexas tenors\u00ab<\/em>. In kaj bi naj imeli skupnega razen neke geografske dolo\u010denosti in popredal\u010dkanja? Predvsem tak\u0161en odprt in topel zvok, ki se te dotakne zaradi neposrednosti, liri\u010dnosti, brez odve\u010dne izumetni\u010denosti in (piro)tehni\u010dnih akrobacij. A vsega tega ni na plo\u0161\u010di z naslovom Very Saxy<\/em>, kjer je v dru\u017ebi \u0161e treh sicer odli\u010dnih tenor saksofonistov Eddija Lockjawa Davisa, Colemana Hawkinsa in Arnetta Cobba. Paradoks je, da je to ena od plo\u0161\u010d, ki sodi med (bolj) znane za vsakega od teh saksofonistov. Tudi moje prvo sre\u010danje z njim je bilo prek te razvpite plo\u0161\u010de z zvezdni\u0161ko zasedbo, ki pa ne ponudi tiste muzike, ki je blizu moji du\u0161i. Tak\u0161na je na plo\u0161\u010di Midnight Slows<\/em><\/a>\u00ab z \u00bbvery sexy\u00ab pocukranim ovitkom pa na plo\u0161\u010di Buddy Tate Meets Dollar Brand<\/em><\/a> in \u0161tevilnih drugih. Buddy je eden mojih najljub\u0161ih in \u0161e kar i\u0161\u010dem njegove posnetke.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Jimmy Forrest<\/em><\/strong><\/a> <\/em><\/strong>na plo\u0161\u010dah za Prestige<\/em> ve\u010dinoma blesti. Moj napotek za ekonomi\u010den nakup teh posnetkov je, da pose\u017eete po novej\u0161ih izdajah na CD izdajah zalo\u017eb AVID<\/em><\/a> ali Real Gone Music Company<\/em><\/a>. Veliko muzike za malo denarja, tudi zvok je soliden.<\/p>\n\n\n\n

Coleman Hawkins<\/em><\/strong> je bil velik gospod in zelo spo\u0161tovan glasbenik, ki mu upravi\u010deno pripisujejo najve\u010d zaslug, da je sredi tridesetih let prej\u0161nega stoletja odlo\u010dilno pripomogel k uveljavitvi tenor saksofona v jazzu. Vzornik mnogim, tudi Sonnyju Rollinsu<\/em>, a o\u010ditno le po perfekciji igranja in obvladovanju tehnike, ne pa tudi ob\u010dutenja. Soul Blues<\/em><\/a> s plo\u0161\u010de Soul<\/em><\/a> ponudi dober vpogled v senzibiliteto Colemana Hawkinsa. Eden najve\u010djih in meni najljub\u0161ih, zato ga bom \u0161e ve\u010dkrat omenil.<\/p>\n\n\n\n

Al Sears<\/em><\/strong><\/a> in Hal Singer<\/em><\/strong><\/a> sta imeni, ki jih ne pozna prav vsak, zlasti ne Ala Searsa, \u010deprav je bil kratek \u010das tudi v orkestru Dukea Ellingtona. Tudi \u010de je kdo vsko\u010dil le kot (kratkoro\u010dna) zamenjava za katerega njegovih znanih \u010dlanov, ki je zapustil Dukeov orkester v upanju na uspe\u0161no samostojno kariero, je moral biti prekleto dober, saj je bil mojster zadovoljen le z najbolj\u0161im od najbolj\u0161ih. In Al Sears je bil dober saksofonist, le \u0161koda, da ne obstaja ve\u010d njegovih posnetkov. Je pa ve\u010d snemal Hal Singer, a tudi po zaslugi ve\u010dje prilagodljivosti in \u017eanrske pestrosti, saj ga sre\u010damo na posnetkih z za\u010detkov rock ‘n’ roll ere v petdesetih, kot tudi na rhythm & blues ter soulovsko obarvanih iz poznej\u0161ih let. Vredno iskanja.  <\/p>\n\n\n\n

Arnett Cobb<\/em><\/strong><\/a> zablesti zlasti v baladah in tak\u0161nih posnetkov je v obdobju, ko je snemal za Prestige<\/em> in to kar precej. Posvetil sem se mu relativno pozno, a zato toliko bolj zavzeto. Navdu\u0161il je tudi v pozni starosti, ko je bil \u017ee na berglah, kar ga ni odvrnilo od nastopanja in snemanj. Nepozaben je tudi na video youtube posnetku Tenor Sax Battle<\/em> \u2013 North See Jazz Festival, The Hague, Holland \u2013 12.7.1979<\/em><\/a>, ko je bil na North Sea Jazz Festivalu<\/em> na istem odru z drugimi velikimi tenor saksofonisti Budom Johnsonom<\/em>, Buddyem Tateom<\/em>, Dexterjem Gordonom<\/em> in Illinoisom Jacquetom<\/em>.  <\/p>\n\n\n\n

Diskografije posameznih zalo\u017eb in glasbenikov so zanimiv vir prou\u010devanja za tiste, ki bi radi bolje (s)poznali glasbo, glasbenike in producente ter razumeli zakonitosti in protislovja funkcioniranja glasbenega biznisa. Nenazadnje je to tudi preizpra\u0161evanje samega sebe, zakaj so mi nekateri umetniki bli\u017ee kot drugi, zakaj me nekatere plo\u0161\u010de navdu\u0161ijo, druge pa se me ne dotaknejo, zakaj se ne prepoznam v njih?<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Illinois Jacquet<\/em><\/strong><\/a> je bil vedno veliko ime med saksofonisti. Eden od tistih iz Texasa, ki je \u017ee kot najstnik zablestel v orkestru Lionela Hamptona<\/em>, ko je leta 1942 zaigral svoj znameniti solo v komadu Flying home<\/em><\/a> in se izstrelil med zvezde. Ta solo \u0161tejejo nekateri za prvi saksofonski solo rhythm & bluesa. Ve\u010dkrat se je zahvalil tistemu zgoraj za ta nepozabni solo, ki mu je prinesel slavo. V odli\u010dnem dokumentarnem filmu o njem Texas Tenor: The Illinois Jacquet Story<\/em><\/a> iz leta 1991 postane jasno, da je biti resen glasbeni umetnik naporen poklic, poln odpovedovanja, u\u010denja in vaj, za to ne zado\u0161\u010data le talent in splet okoli\u0161\u010din.<\/p>\n\n\n\n

Gene Ammons<\/em><\/strong><\/a> je na tej kompilaciji uvr\u0161\u010den v del \u00bbfunky\u00ab tenor saksofonistov. Morda je \u017eivel bolj funky, a njegovo \u017eivljenje gotovo ni bilo niti malo \u00bbfun\u00ab, ko je zaradi te\u017eav z mamili pre\u017eivel \u0161tiri leta zaprt v kaznilnici. Pogosto se vpra\u0161am, za kaj vse smo zaradi tega prikraj\u0161ani tudi mi, ljubitelji glasbe, ki ga cenimo in ob\u010dudujemo njegovo igranje. Njegova plo\u0161\u010da Boss Tenor<\/em><\/a> ne bi mogla imeti bolj\u0161ega naslova, saj je u\u017eival slavo zaradi izjemno ob\u010dutenega igranja. Kot sin znanega boogie woogie pianista Alberta Ammonsa<\/em> je \u017eiv dokaz, da jabolko pa\u010d ne pade dale\u010d od drevesa.<\/p>\n\n\n\n

Sonny Stitt<\/em><\/strong><\/a> <\/em><\/strong>je pogosto igral z Genom Ammonsom<\/em> v kontekstu takrat popularnih duetov \u2013 svojskih jazzovskih \u00bbjugalbandijev\u00ab ali tekmovanj dveh odli\u010dnih saksofonistov. Ne vem, kje vse ti\u010dijo razlogi, da nekateri odli\u010dni saksofonisti ne u\u017eivajo ve\u010dje slave. Stitt je \u017ee tak, pa Seldon Powell<\/a><\/em> tudi. King Curtis<\/a> <\/em>in Oliver Nelson<\/a><\/em> sta bila oba izjemno dobra saksofonista, s \u0161tevilnimi plo\u0161\u010dami za Prestige<\/em>, a sta bolj znana iz sodelovanj z drugimi glasbeniki ali pa po svojih drugih vlogah (skladatelj, aran\u017eer ipd.).<\/p>\n\n\n\n

Eddie \u00bbLockjaw\u00ab Davis<\/a><\/em> in Stanley Turrentine<\/a><\/em> sta na tej kompilaciji prikazana v najbolj\u0161i lu\u010di, \u010deprav ne delim tako enotnega mnenja o muziki na vseh njunih plo\u0161\u010dah. Gotovo pa bodo za marsikoga prava odkritja spodaj navedeni \u00bbfunky\u00ab tenor saksofonisti. Konec \u0161estdesetih let je opazen trend odmika od dotedanjega formata in sestave jazzovske zasedbe v smislu \u0161tevila nastopajo\u010dih, kot tudi pribli\u017eevanja bolj polnemu, so\u010dnemu in ritmi\u010dno pestrej\u0161emu soul jazzu. Zvok je bolj poln, \u017eivahen, vesel, glasba bolj dinami\u010dna, izraziteje podprta z elektri\u010dnimi orglami, kitarami in trobentami. Glavni protagonisti tega trenda, ki so zaklju\u010dili zvezdno \u2013 presti\u017eno – obdobje zalo\u017ebe Prestige<\/em> pred izgubo samostojnosti, so bili Willis Jackson<\/a><\/em>, Rusty Bryant<\/a><\/em> in Houston Person<\/a><\/em>. Pravi carji, polni energije in \u017eivljenja, glasba pa popolnoma druga\u010dna od takrat mainstreamovskega free jazza, da o evropski anemi\u010dnosti ne govorimo.<\/p>\n\n\n\n

Nikoli v \u017eivljenju nisem bil prista\u0161 kompilacij, ampak to lahko le najtopleje priporo\u010dam vsakemu, ki ima rad dobro muziko in je pripravljen \u0161iroko odpreti srce in duha novemu, neznanemu, iskrenemu in neposrednemu. Na trojnem CD-ju ni enega slabega komada. Kdaj ste si nazadnje zavrteli tako plo\u0161\u010do?<\/p>\n\n\n\n

\n