{"id":31198,"date":"2025-10-23T00:38:00","date_gmt":"2025-10-22T22:38:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=31198"},"modified":"2025-10-20T20:39:25","modified_gmt":"2025-10-20T18:39:25","slug":"ena-in-edina-plosca-bluesa","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=31198","title":{"rendered":"Ena in edina \u2026 plo\u0161\u010da bluesa"},"content":{"rendered":"\n
\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div><\/div><\/div>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Tudi knjige o glasbi so lahko izjemne in navdihujo\u010de, druge pa prava mora za branje in nepotreben balast na knji\u017enih policah. O bluesu sem prebral najbolj\u0161e knjige od ljudi, ki so ga imeli res radi in ki so se tudi sami podali z magnetofonom, fotografskim aparatom in prijaznostjo v bluesovske pokrajine pode\u017eelja in velemest ter so zato ponudile \u010dlove\u0161ko topel vpogled v svet in razumevanje ljudi in okolja, od katerih imamo praviloma najraje le rezultat njihovega dela, t. j. muziko. Med literaturo o glasbi sodijo tudi razni \u00bbvodi\u010di\u00ab, ki kot ka\u017eipoti bralcu (beri: kupcu izdelkov, se pravi plo\u0161\u010d) omogo\u010dijo zgolj orientacijo po bluesovski krajini in ga pripeljejo do bolj ali manj znanih ustvarjalcev. Seveda tudi jaz \u017ee nekaj desetletij segam po All Music Guidu<\/em>, pa Rough Guidu<\/em>, pa \u2026 ameri\u0161kih, evropskih in drugih avtorjev. A na za\u010detku 1980 let vsega tega \u0161e ni bilo, zato smo toliko bolj hlastali za vsako novo knjigo o muziki, ki nas je prevzela. Nekatera dela so po obsegu zelo skromna, druga pa zajetna. Za izhodi\u0161\u010de dana\u0161nje kolumne sem izbral knjigi, ki me spremljata \u017ee dobra \u0161tiri desetletja in pritrjujeta trditvi, da je manj (pravzaprav lahko tudi) ve\u010d.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Vsakemu ljubitelju sodobne glasbe lahko samo toplo priporo\u010dam branje knjig Petra Guralnicka<\/em>, ki je tudi avtor drobcenega vodnika The Listener’s Guide To The Blues<\/em> iz leta 1982. V njem ni ni\u010desar preve\u010d, a je tudi vsega (ve\u010d kot) dovolj za za\u010detek \u2026 pa ne bom napisal, da samo za za\u010detnike. Z leti ugotovi\u0161, da se na mnenje, okus, izbor (med zrnjem in plevami) nekoga lahko zanese\u0161 in Peter Guralnick sodi v krog tistih, ki pri meni nekaj \u0161tejejo. Danes, ko obstaja \u00bbmilijon\u00ab najrazli\u010dnej\u0161ih \u00bbpakiranj\u00ab posnetkov bluesmanov iz preteklosti, je tak priro\u010dnik \u0161e toliko dragocenej\u0161i, da se ne \u00bbizgubi\u0161\u00ab med \u00bbbogato ponudbo\u00ab. Vsi pa\u010d ne morejo (in tudi ne rabijo) poznati vseh skladb vsakega muzikanta iz vsakega leta, sploh \u010de je teh mnogo (kot pri Johnu Leeju Hookerju ali Lightninu Hopkinsu). Guralnick je uporabil selektivni pristop, za razliko od Sheldona Harrisa<\/em>, ki je v svojem monumentalnem delu Blues Who’s Who<\/u><\/em> iz leta 1979 podlegel na\u0161tevanju faktografskega bogastva (in je ravno zato precej manj uporabno za vsakdanjo rabo povpre\u010dnega poznavalca), s katerim je kronal svoje dvajsetletno raziskovanje bluesa. Kak fanati\u010den navdu\u0161enec nad \u010dim mora\u0161 biti, da ustvari\u0161 tako delo, ve najbr\u017e le Stefan Wirz<\/a><\/em><\/strong>, ki je \u017ee nekaj desetletij s svojo spletno stranjo nepogre\u0161ljiv vir vsem tistim, ki \u017eelimo vedeti najve\u010d o vsem, kar je bilo izdano s podro\u010dja bluesa. Na njegovi diskografski strani se naleti tudi na plo\u0161\u010de s posnetki, ki jih drugje ne boste mogli zaslediti. Par takih raritet bom izpostavil v nadaljevanju.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\u0160e posebej zanimivo je naleteti na izvajalca, ki je posnel le eno samo plo\u0161\u010do, ali pa obstaja na magnetofonski trak zabele\u017eenih le par komadov, kar ni bilo dovolj niti za objavo na samostojnem  albumu. Za\u010dne vrtati \u010drv radoznalosti \u2013 zakaj, \u0161e posebej \u010de je slu\u010dajno dober. \u010ce je izdal le eno plo\u0161\u010do namre\u010d \u0161e zdale\u010d ne pomeni, da ni bil dober. Morda so ga le prepozno odkrili in je umrl kmalu za tem zaradi strarosti ali neozdravljive bolezni, morda ga niso mogli ve\u010d izslediti zaradi nenehnih selitev – drifting from town to town<\/em>\u2026 – , ali pa ni imel v malhi \u0161irokega nabora pesmi kot kak Leadbelly ali Mance Lipscomb, oziroma prva plo\u0161\u010da ni \u0161la v tistem \u010dasu dovolj dobro v denar? Razlogov in odgovorov je veliko, a to, da je edina, naj ne bo razlog, da bi tak\u0161no plo\u0161\u010do kar presko\u010dili. Pa si poglejmo par takih primerov. Morda bo komu od vas, kaj ugajalo, \u010de bo iskanje na YouTubu ali Spotifyju etc. obrodilo kaj sadov.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\u0160e vedno z zanimanjem sledim novim izdajam starih posnetkov v upanju, da bo kdo izdal kaj tak\u0161nega, kar je ostalo do sedaj \u0161e neizdano, pa ima kljub temu neko vrednost, \u010deprav je bilo vse najbolj\u0161e \u017ee zdavnaj izdano (Guralnick je izpostavil izklju\u010dno najbolj\u0161e posnetke). Pred dvema letoma so pri Smithsonian\/Folkwaysu<\/em> brskali po zapu\u0161\u010dini Macka McCormicka<\/em> in na trojnem albumu pod naslovom Playing For The Man At The Door – Field Recordings From The Collection Of Mack McCormick (1958 \u2013 1971)<\/a><\/em> predstavili kup \u0161e neizdanih posnetkov iz njegovega arhiva. Med tistimi, ki izstopajo na njem, je kitarist Black Ace<\/em>, \u010digar edini album<\/a> je bil izdan leta 1960 pri zalo\u017ebi Arhoolie<\/em>. Kompleten arhiv te pomembne bluesovske zalo\u017ebe<\/a> je od leta 2016 prav tako varno spravljen in dobro upravljan pod okriljem in\u0161tituta Smithsonian in njegove glasbene blagovne znamke Folkways Records.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Leta 2023 umrli Chris Strachwitz je dobro poskrbel za glasbeno zapu\u0161\u010dino in kontinuiteto njemu ljube glasbe, ki ji je namenil vse svoje \u017eivljenje. Ob listanju starih katalogov njegove zalo\u017ebe Arhoolie Records vzniknejo imena bluesmanov Black Ace<\/a>, J. C. Burris<\/a><\/em>, K. C. Douglas<\/em>, L. C. Good Rockin’ Robinson<\/em>, pa odli\u010dna Johnie Lewis<\/a><\/em> in Herman E. Johnson<\/em>. Njihov skupni imenovalec je, da je vsak od njih posnel le eno samo plo\u0161\u010do in se z njo vtisnil v zgodovinski spomin. A tudi pri drugih, \u0161e manj\u0161ih in prav tako neodvisnih zalo\u017ebah, se najdejo taki primeri glasbenikov, ki so se zapisali v zgodovino posnetega zvoka le z enim diskografskim izdelkom. Kitarist Dan Pickett<\/a><\/em> je leta 1949 za Gotham Records<\/em> posnel enega najbolj\u0161ih country bluesov po drugi svetovni vojni (na ediciji Flyright Records<\/em> je dodanih \u0161e par komadov prav tako talentiranega Tarheel Slima<\/em>), izjemen pa je bil tudi kitarist Guitar Nubbit<\/em>, ki je med leti 1962 in 1965 naredil \u0161e manj posnetkov, le za eno stran vinilnega albuma, izdanega pri Matchbox Records<\/em>). Cat Iron<\/em> je bil dober akusti\u010dni kitarist, ki ga najdete na Folkways Records. Pri zalo\u017ebi Southland <\/em>so izdali posnetke kitarista Willieja Guya Raineya<\/em>, pri Ahura Mazda Records<\/em> pa Scotta Dunbarja<\/em>. Vsi na\u0161teti so bili odkriti in posneti v \u0161estdesetih in sedemdesetih letih. V osemdeseta pa segajo posnetki Lonnieja Pitchforda<\/a><\/em> in Boyda Riversa<\/a><\/em>, ki sem ju omenil \u017ee v predhodnih kolumnah. Zelo dober kitarist Lottie (Lattie) Murrell<\/em> pa je ostal zapisan le na par posnetkih, ker je bil bolj \u00bbzapisan\u00ab nestanovitnosti in alkoholu.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Poslu\u0161am in razmi\u0161ljam \u2013 17 <\/p>\n","protected":false},"author":89047,"featured_media":31203,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[74],"tags":[],"class_list":["post-31198","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-kolumna"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/31198","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/89047"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=31198"}],"version-history":[{"count":9,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/31198\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":31217,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/31198\/revisions\/31217"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/31203"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=31198"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=31198"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=31198"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}