{"id":31387,"date":"2025-12-04T00:31:00","date_gmt":"2025-12-03T23:31:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=31387"},"modified":"2025-12-01T15:32:29","modified_gmt":"2025-12-01T14:32:29","slug":"etiopija-in-nigerija-jazz-pop","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=31387","title":{"rendered":"Etiopija in Nigerija \u2026 jazz & pop"},"content":{"rendered":"
\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Internet je v Sloveniji prisoten od leta 1991, kar pomeni, da je star toliko kot na\u0161a dr\u017eava in kot je najbr\u017e povpre\u010dna starost bralcev moje kolumne. 35 let se v \u010dasu bliskovitega tehnolo\u0161kega razvoja zdi kar veliko. Mlaj\u0161i od te starosti si te\u017eko predstavljajo, da je \u017eivljenje prej potekalo povsem druga\u010de. Ko se premikam po \u010dasovni premici v preteklost, merim razdalje z desetletjem kot osnovno enoto, sicer bi te\u017eje zaznali pomembne premike in spremembe. Obi\u010dajno se \u0161e vsi dobro spomnimo zadev izpred dvajsetih let, podrobnosti za ve\u010d od tega pa se za\u010denjajo izgubljati v luknjah spomina \u2026 vse do takrat, ko se nekateri soo\u010dijo s podrobnostmi iz otro\u0161tva in mladosti, ne spomnijo pa se ve\u010d zadev, ki so se odvile malo prej in so pravzaprav \u0161ele spomin v nastajanju. Dvajset let je v ogledalu povpre\u010dnega \u017eivljenja videti kot relativno kratek \u010das, zlasti \u010de vklju\u010duje dana\u0161njost, ki je polna hitrih sprememb in stalnega dogajanja. Moje ravnilo za presojo vrednosti muzike pa je zaznamovano s \u0161tevilko 50. Ob tem se mi porajajo \u0161tevilna vpra\u0161anja, zlasti, katere so tiste plo\u0161\u010de, ki jih \u0161e vzame\u0161 v roke in jih poslu\u0161a\u0161 po petdesetih letih, in zakaj? Ter seveda drugo, kaj od tega, kar nastaja danes, bo \u017eelel \u0161e kdo poslu\u0161ati ali celo kupiti \u010dez petdeset let?<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Pred dobrimi petdesetimi leti sem prvikrat sli\u0161al etiopsko in nigerijsko muziko, o kateri bom pisal tokrat. \u0160estdeseta leta prej\u0161njega stoletja so bila doba gibanja neuvr\u0161\u010denih<\/em>, v katero so se od sredine petdesetih za\u010dele povezovati dr\u017eave \u00bbtretjega\u00ab – bolj ali manj revnega in nerazvitega \u2013 sveta, ki so se ve\u010dinoma izvile izpod kolonialnega jarma in ki v \u010dasu hladne vojne niso videle svoje prihodnosti v bipolarno razdeljenih sferah zahoda in vzhoda. To je bila pravzaprav izbira te\u017eje, a bolj\u0161e poti – vsaj tisti \u010das je bilo tako. Med vizionarji na poti k tak\u0161ni bolj\u0161i prihodnosti je bil Tito, saj je bila na\u0161a rajnka skupna dr\u017eava Jugoslavija med ustanovnimi \u010dlanicami tega pomembnega gibanja. Medsebojno sodelovanje in pomo\u010d ni bilo samo gospodarsko in politi\u010dno, temve\u010d je vklju\u010devalo tudi izmenjavo \u0161tudentov. V Ljubljani so \u0161tudirali fantje in dekleta iz razli\u010dnih dr\u017eav \u010drne celine. Med njima je bil tudi mlad par iz Etiopije, ki je stanoval v Akademskem kolegiju, kjer smo se spoznali in ob\u010dasno poslu\u0161ali za moja u\u0161esa nenavadno glasbo iz njune domovine. Nekaj sob naprej so pri Nigerijcih odmevale prve plo\u0161\u010de takrat vzpenjajo\u010de zvezde Fela Kutija<\/em>, mi pa smo poslu\u0161ali Osibiso<\/em> pa Erica Burdna<\/em> z njegovo zasedbo War<\/em>, na\u017eigali prvi dve plati Santane <\/em>in Pink Floyd<\/em>. Zato danes o Etiopiji in Nigeriji v glavni vlogi.<\/p>\n\n\n\n

\u0160tudentska izmenjava je bila mo\u017enost za pridobivanje novega znanja, spoznavanje drugih de\u017eel in \u017eivljenja v njih ter vmesna postaja na razvojni poti mladih, ki so bili nadarjeni, a tudi iz dovolj premo\u017enih dru\u017ein, ki so jim (s pomo\u010djo dr\u017eave) to omogo\u010dile. Otroci na\u0161ih intelektualcev, partijskih funkcionarjev, partizanov, zdravnikov in in\u017eenirjev so \u017eeleli \u0161tudirati na uglednih univerzah razvitega zahoda v Londonu, Parizu, na Dunaju in drugje, mladim \u0161tudentom iz ju\u017ene poloble so Sorbono, Harvard, Oxford, UCLA, Yale nadomestile fakultete univerz v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani pa tudi \u0161tevilnih vzhodnoevropskih dr\u017eav.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Afri\u0161ke dr\u017eave imajo raznoliko, a bogato zgodovino, ki so si jo pisale same ali pa so jim jo pisali drugi, kar je bolj ali manj znano, poudarjeno ali podvr\u017eeno pozabi. Vladarje Malija, o katerem sem pisal v prej\u0161nji kolumni<\/a>, bomo na zahodu kmalu pozabili. Niti odli\u010dna plo\u0161\u010da pihalca Chica Freemana<\/a><\/em> z naslovom Kings Of Mali<\/a><\/em> (1978) iz njegovih za\u010detkov pri zalo\u017ebi India Navigation Company<\/em> ni nikoli do\u010dakala ponatisa v digitalni obliki na CD formatu. Etiopski vladarji so sicer ohranjali kolonialno neodvisnost svoje de\u017eele vse do Mussolinijeve agresije v Abesiniji pred za\u010detkom druge svetovne vojne, kasnej\u0161o svobodo pa sta zaznamovali vladavina diktatorja Haile Selassia in voja\u0161ki udari ter napetosti znotraj te velike dr\u017eave, ki \u0161teje 135 milijonov prebivalcev na 1,1 milijona kvadratnih kilometrih povr\u0161ine, v njej pa kohabitira 80 razli\u010dnih etnij in ve\u010d veroizpovedi s prevladujo\u010dim kr\u0161\u010danstvom. Intelektualna in monetarna elita je vedno poskrbela za svoj obstoj ter udoben \u017eivljenjski slog. Sode\u010d po tem, ni mogo\u010de spoznati niti vse raznolikosti, kaj \u0161ele napetosti znotraj kake de\u017eele. Zato ne presene\u010da, da so po svetu razkropljeni etiopski \u0161tudentje poslu\u0161ali zlasti muziko tistega trenutka in tistega okolja, iz katerega so pri\u0161li. Ker je \u0161lo za sinove in h\u010dere politikov, vojakov, trgovcev, zdravnikov in druge elite iz velikih urbanih sredi\u0161\u010d s tipi\u010dnim me\u0161\u010danskim pe\u010datom, sem najprej spoznal Ethiopian Modern Instrumental Hits<\/a><\/em>, kir je bila takrat \u00bbin\u00ab. Na kasetah so imeli posnetke aktualnih zvezdnikov, ki so ve\u010dinoma snemali za AMHA Records<\/a><\/em> in so bili izven meja svoje domovine tako reko\u010d popolna neznanka. Zlata leta te zalo\u017ebe so bila med 1969 in 1978, tako da sem imel izjemno sre\u010do, saj sem lahko sli\u0161al nekatere posnetke prav v \u010dasu, ko so bili izvajalci na vi\u0161ku ustvarjalnosti in slave. Njihove plo\u0161\u010de so kraljevale na lestvicah popularnosti in se vrtele na radijskih valovih te velike afri\u0161ke dr\u017eave. Te\u017eava pa je nastopila, ko sem \u017eelel priti do teh posnetkov, saj se plo\u0161\u010d in kaset v Evropi prakti\u010dno ni dalo dobiti vse do konca 1990 let, ko je na krilih vsesplo\u0161nega navdu\u0161enja nad glasbami sveta vzniknilo zanimanje tudi za to spregledano produkcijo. Leta 1997 je francoska zalo\u017eba Buda Musique<\/a><\/em> zaznala tr\u017eno prilo\u017enost s ponudbo posnetkov iz arhivov zalo\u017eb AMHA Records<\/em>, Kaifa Records<\/a><\/em> in Philips Ethiopia Records<\/a><\/em>, iz zlate dobe etiopske glasbe iz prete\u017eno prve polovice 1970 let, dopolnjenih z novimi, saj so nekateri glasbeniki vstali iz pozabe in do\u017eiveli novo kariero. V ta sklop sodi tudi odli\u010den nastop dveh etiopskih legend, pevcev Mahmouda Ahmeda<\/a><\/em> in Alemayehu Esheteja<\/a><\/em> ob spremljavi Baudume’s Band<\/a>a<\/em> na odru ljubljanskih Kri\u017eank 20. maja 2010.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Etiopski singli in albumi iz arhivov dru\u017eb AMHA, Kaifa in Philips Ethiopia so bili pri francoski zalo\u017ebi Buda Musique izdani v okviru kolekcije s skupnim naslovom Ethiopiques<\/a><\/em>. V okviru te serije je bilo dosedaj izdanih 30 CD-jev, na katerih je zbrano prakti\u010dno vse, kar je nastalo v Etiopiji od 1960 do 1970 let. Izvajalcev je \u010disto preve\u010d, da bi jih na\u0161tevali. Danes je vse dostopno na preto\u010dnih platformah<\/a> in si je mo\u017eno za poku\u0161ino zavrteti nekaj plo\u0161\u010d, da bi za\u010dutili ta groove<\/em> in specifi\u010den melos posameznih izvajalcev od ruralno zvene\u010dih do urbanih etio-jazz bandov, ki so takrat nastopali po barih in plesnih dvoranah. A naj vas to ne zavede, saj nikakor ne gre za cenene pocukrane muzikante. Mulatu Astatke<\/a><\/em> in Getachew Mekurya<\/a><\/u><\/em> sta povsem \u010distokrvna jazzarja, Mulatu je pravzaprav \u0161ele od leta 2000 naprej, torej \u017ee v visoki starosti (rojen leta 1943), do\u017eivel svojo svetovno slavo, da ga \u010dastijo kot o\u010deta t. i. Ethio-jazza. \u010ce \u017ee vztrajno nagovarjam in opogumljam vsakogar, naj si sam poi\u0161\u010de in izbere svojega najljub\u0161ega izvajalca in njegovo plo\u0161\u010do (ne oziraje se na to, kaj si misli ter kaj bo na to, t. j. tvoj okus, rekel kdo drug), bom to seveda storil prvi jaz. \u00a0<\/p>\n\n\n\n

V moj izbor najljub\u0161ih etiopskih glasbenikov sodi saksofonist Getachew Mekurya<\/u><\/em>, ki ga lahko sli\u0161imo na CD-ju Negus Of Ethiopian Sax<\/a><\/u><\/em>, ki je Volume 14<\/em> dragocene serije Ethiopiques<\/em>. Tudi on je igral \u0161e v pozni starosti (ni pa snemal za Buda Musique, saj ni hotel niti sli\u0161ati za lastnika te zalo\u017ebe in producenta Francisa Falceta<\/em>, ker etiopskim glasbenikom ni padlo v \u017eep ni\u010d od avtorskih pravic za njihovo glasbo oziroma stare posnetke!) in ostajal odprt za sodelovanje z mladimi glasbeniki, ne glede na zvrst muske, ki so jo igrali, recimo, s punkerji The EX<\/a>.<\/p>\n\n\n\n

Ne vem, \u010de bi se ravno zaljubil v etiopsko nuno Emahoy Tsegue-Maryam Guebrou<\/u><\/em>, a definitivno me je povsem o\u010darala kot glasbenica. Njena pianisti\u010dna eleganca in rahlo\u010dutnost sta napolnili dvorane samostana, kjer je na\u0161la mir in stik z inspiratornim prapo\u010delom. Prava milina in minimalisti\u010dno razko\u0161je niansiranja ob\u010dutij, kot ga danes le \u0161e redko sre\u010damo. Njena piano-solo plo\u0161\u010da je bila izdana kot Volume 21<\/a><\/u><\/em> serije Ethiopiques<\/em>, gre pa za kompilacijo samih instrumentalov (vokalno ni ravno tako mo\u010dna).<\/p>\n\n\n\n

\n