{"id":31512,"date":"2026-01-15T00:00:00","date_gmt":"2026-01-14T23:00:00","guid":{"rendered":"https:\/\/novamuska.org\/?p=31512"},"modified":"2026-01-09T18:00:30","modified_gmt":"2026-01-09T17:00:30","slug":"dragi-yusef-lateef-brother-yusef-gentle-giant","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=31512","title":{"rendered":"Dragi Yusef (Lateef), Brother Yusef\u00a0 \u2013 Gentle Giant"},"content":{"rendered":"
\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Ko je Yusef Lateef<\/a> leta 2013 umrl v starosti 93 let, so pisali, da je od\u0161el vsestranski umetnik, glasbenik, mislec, poet, multiinstrumentalist, eden pionirjev world jazza, intelektualec, poet, skladatelj, mentor, prijatelj – \u010dlovek, ki se ga je prijel vzdevek The Gentle Giant<\/u><\/em>, kot je bil naslov ene njegovih plo\u0161\u010d<\/a> iz za\u010detka sedemdestih in kot je tudi naslov njegove (avto)biografije (izpod peresa Herba Boyda)<\/a> iz leta 2006.<\/p>\n\n\n\n

Je glasbenik, \u010digar ustvarjanju sem aktivno sledil vse od za\u010detka sedemdesetih let prej\u0161njega stoletja naprej \u2013 torej ve\u010d kot 40 let njegovega \u017eivljenja. In \u0161e vedno ostaja v fokusu mojega zanimanja, ker sem z leti spoznal, da je prav ta mo\u017e eden tistih velikanov, ki so pomembno zaznamovali sodobni jazz, in hkrati eden od izbrancev, ki so se me najbolj dotaknili, zato sem mu namenil veliko svoje pozornosti in \u010dasa.<\/p>\n\n\n\n

\u010ceprav je bil Yusef Lateef njihov sodobnik, ga ne uvr\u0161\u010damo med freejazzarje, a je bil za tradicionalna jazzovska u\u0161esa enako \u0161okanten kot, denimo, Ornette Coleman. Si predstavljate osuplost s konca petdesetih let, ko so ljudje pri\u0161li poslu\u0161at jazz, pa med instrumenti njegove  jazzovske zasedbe niso videli in sli\u0161ali saksofona pa kontrabasa, temve\u010d shehnai<\/em> ali argol<\/em>. Oboa in sopran saksofon sta bila vsaj malo bolj doma\u010da, a ljudje so pri\u010dakovali zvok tenor saksa, s katerim je mladi Yusef zaslovel. \u0160e v sedemdesetih letih je zvenelo \u010dudno, ko je kdo nadomestil kontrabas s tubo, kot Sam Rivers ali Arthur Blythe. Za marsikoga je to bilo nekaj novega, nenavadnega, zvenelo je revolucionarno \u2026 a vendarle je to uvedel \u017ee mnogo prej nekdo drug. Yusef Lateef je bil pred \u010dasom, izviren in radikalen, celo od\u0161tekan z uporabo kak\u0161nih kravjih zvoncev, mukanja ali pa tiktakanja budilke na koncertih, a je s tem le popestril in obogatil svojo ustvarjalnost in muzika ni nikoli trpela zaradi takih eksperimentov.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\u010ce bi 9. oktobra 1920 v Tennesseeju rojeni multiinstrumentalist William Emmanuel Huddleston<\/em>, danes znan kot Yusef Lateef, obdr\u017eal svoj prvotni priimek in ime, bi si ga bilo malce te\u017eje zapomniti. Prava zbrka<\/em> med ljubitelji glasbe pa bi bila, \u010de bi obdr\u017eal svoje drugo ime in priimek Bill Evans<\/em>, ki mu ga je namenil o\u010de pet let po rojstvu, preden so se preselili v Detroit. Ne samo, da jazzovski svet danes pozna pod tem imenom pianista<\/a>, ki je sodeloval z Milesom Davisom na njegovi ikoni\u010dni plo\u0161\u010di Kind Of Blue<\/em>, kasneje se je pojavil na jazzovski sceni \u0161e mlaj\u0161i saksofonist<\/a> istega imena, ki ga poznamo iz ene poznej\u0161ih zasedb Milesa Davisa. Navdu\u0161enje nad islamom in prestop v to veroizpoved sta botrovala imenu Yusef Lateef kot tretjemu imenu za tega mo\u017ea, ki ga danes vsi poznamo le \u0161e pod tem imenom. Uporabljati ga je za\u010del konec \u0161tiridesetih let, ko je igral v zasedbi Dizzyja Gillespieja. \u017divljenja nekaterih glasbenikov so bila kratka in burna, Yusef pa je tiho in plodno ustvarjal ve\u010d kot \u0161est desetletij, od prvih audio posnetkov leta 1946\/7 pa do zadnjih nastopov tik pred smrtjo leta 2013.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Pisalo se je leto 1957, ko je na\u0161 junak z njegovo takratno zasedbo dvakrat odpotoval iz doma\u010dega Detroita v New York in tam spomladi in jeseni istega leta posnel celo plejado skladb, ki so nato postopoma iz\u0161le na ve\u010d albumih zalo\u017eb Savoy<\/em>, Verve<\/em> in Prestige<\/em>. Danes so to legendarne prve plo\u0161\u010de, ki so bile dolgo te\u017eko dostopne, ob izidu prvih izdaj pa so vzbudile \u00a0za\u010detno zanimanje in opozorile na talentiranega glasbenika, ki je osupnil z izvirnostjo glasbenih idej in odli\u010dnimi muzikanti ob sebi.\u00a0 Kmalu so ga \u017eeleli imeti vsi v svojih zasedbah, od glasbenih kolegov do gramofonskih zalo\u017eb. Presenetljivo ali pa tudi ne je, da se je na za\u010detku \u0161estdesetih za nekaj let pridru\u017eil zasedbi Cannonballa Adderleya<\/a>, v kateri je takrat igral tudi mladi Joe Zawinull<\/a> in z njimi prepotoval svet in postal znan. Ampak Adderley je bil takrat eden najpopularnej\u0161ih jazzistov in njegov kvartet iz druge polovice \u0161estdesetih ena najpopularnej\u0161ih malih jazzovskih zasedb tistega \u010dasa. A \u010de si sam tako talentiran kot je bil Yusef, potem ne ostane\u0161 dolgo le eden od solistov (predvsem kot flavtist) v zasedbi koga drugega (saksofonista), \u010deprav si tam zvezdnik. Ho\u010de\u0161 udejanjati svoje ideje, svoj zvok, izbirati ljudi po svojem okusu, s podobnimi razmi\u0161ljanji, pogledi, hotenji, \u017eeljami, ki te vedno znova ustvarjalno poganjajo naprej. Ni pa nujno, da so to vedno nova in sve\u017ea, mlada imena. Pogosto so to kolegi iz mladosti, iz prej\u0161njih sodelovanj, s katerimi si se izjemno dobro ujel, funkcioniral kot skupina, dihal kot en organizem. Tak je bil pianist Barry Harris<\/a>, s katerim je Yusef sodeloval v sedemdesetih letih.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\n