{"id":5315,"date":"2012-11-05T08:00:47","date_gmt":"2012-11-05T07:00:47","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=5315"},"modified":"2013-02-12T11:08:49","modified_gmt":"2013-02-12T10:08:49","slug":"5ka-misliti-musko-viii","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=5315","title":{"rendered":"5ka – MISLITI MUSKO (VIII)"},"content":{"rendered":"

s Simonom Kardumom<\/p>\n

\"\"<\/a>
Foto: Danica Petrovi\u010d<\/figcaption><\/figure>\n

V novi 5ki razmi\u0161ljujo\u010de glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzi\u010dnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov \u2013 od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Osmi\u010d po vrsti muziko misli Simon Kardum \u2013 kulturni kritik, publicist in direktor Centra urbane kulture Kino \u0160i\u0161ka.<\/em><\/span><\/span><\/p>\n

Simon Kardum je strateg kulturnih politik, kritik, publicist in producent, sicer pa pozoren poslu\u0161alec z nekaj poustvarjalnimi glasbenimi izku\u0161njami, kot pravi sam (ni\u017eja glasbena \u0161ola, prepevanje v mo\u0161kih zborovskih zasedbah). \u010ceprav je v za\u010detku deloval kot dramaturg pri predstavah sodobnih odrskih umetnosti (Gledali\u0161\u010de Helios, Abadon), umetni\u0161ki vodja festivalov (festival Exodos 1994-1994) in celo kot predavatelj na Gledali\u0161ki in lutkovni \u0161oli, se je v medijskem prostoru zadnjih dvajsetih let uveljavil kot eden najprodornej\u0161ih kritikov in publicistov s podro\u010dja umetnosti, kulture in kulturne politike. Drobovje slednje je pobli\u017ee spoznaval tudi kot uslu\u017ebenec ministrstva za kulturo v letih 1997\u20132005 (v vlogah svetovalca ministra za uprizoritvene umetnosti, vodje Oddelka za umetnost in sektorja za kulturno-umetni\u0161ke programe, v. d. generalnega direktorja Direktorata za umetnost ter sekretarja Nacionalnega sveta za kulturo). Zaradi nestrinjanja s kulturno politiko Jan\u0161eve vlade je 2005 odpovedal delovno razmerje, postal samostojni novinar ter kasneje programski vodja kulturnega doma v Cerknici. Od leta 2008 direktoruje v Centru urbane kulture Kino \u0160i\u0161ka v Ljubljani. <\/span><\/span><\/p>\n

Vsako osupljivo delo vsebuje subverzivni element, ki je pogosto izvrsten. Subverzivnost postane neprijetna le, ko se manifestira v politi\u010dni ali dru\u017ebeni aktivnosti. (Leonad Cohen)<\/strong><\/em><\/span><\/span><\/p>\n

Leonard, ta pogro\u0161ni in tema\u010dni pesnik z ve\u010dnim klobukom melanholije na glavi, ima le deloma prav. Res je \u2013 napaka v umetni\u0161kem ali, \u010de ho\u010dete, v ustvarjalnem delu je lahko namerna in na\u010drtovana, v tem smislu je konstitutivna. Lahko je to zamolk, lahko kr\u0161itev ritma ali metruma, lahko celo ena sam velika subverzija, ki izpri\u010duje na\u010delno se\u017eiganje in ru\u0161enje umetni\u0161kosti. Za revolucioniranje umetni\u0161kih form gre. Toda, ali ni v dru\u017ebeni stvarnosti enako? Ali ni prav namerna ali nenamerna napaka tista, ki lahko subvertira realnost? Ali niso (najbolj o\u010ditno prav v 20. stoletju) umetni\u0161ke formacije, vklju\u010dno z glasbenimi, prehitevale \u010das, zanikovale prostorske omejitve, se sploh niso spra\u0161evale o politi\u010dnem ali dru\u017ebenem anga\u017emaju, a hkrati revolucionirale dru\u017ebeno tkivo? Cohenova misel je v tem delu prekratka, ima pa v ne\u010dem absolutno prav. Ustvarjalec, ki se je v svoji prera\u010dunljivosti in udobnosti prepustil politi\u010dnemu diktatu in celo postal sledilec ter zastavono\u0161a avtoritarnih politi\u010dnih konceptov; glasbenik, ki se je predstavljal le kot glasnik obubo\u017eanega in raz\u017ealjenega ljudstva zaradi lastnih koristi; umetnik, ki si ji nadel vlogo anga\u017eiranega umetnika kar tako, zaradi lep\u0161ega \u2013 vsak od na\u0161tetih je izgubil svoje lastno poslanstvo, ne da bi ga sploh okusil.<\/span><\/span><\/p>\n

Skladatelji in glasbeniki so vedno stradali in ker je ta dr\u017eava sentimentalna, naj se ta tradicija nadaljuje. (Sir Thomas Beecham)<\/strong><\/em><\/span><\/span><\/p>\n

Ne vem natan\u010dno ob kak\u0161ni priliki se je na temo nujno la\u010dnega skladatelja in glasbenika oglasil gospod z zvene\u010dim nazivom. Njegovo cini\u010dno sporo\u010dilo ni povsem jasno tudi zaradi pomanjkljivega konteksta. Je pa jasna njegova to\u010dka izjavljanja. Beecham je bil pa\u010d bogatun in kot se za angle\u0161ko tradicijo spodobi tudi rojen kot bogatun. Potrebno pa je priznati, da mu ni manjkalo talenta. Bil je tudi zaslu\u017eni organizator in ustanovitelj marsikatere pomembne glasbene ustanove. A najedanje, pa \u010deprav iskrivo in morebiti dobrohotno (pa dobro ljudje bo\u017eji, katera dr\u017eava pa je bila, je ali bo sentimentalna!), govori le o temeljnem nesporazumu med ustvarjalnostjo in delovanjem dr\u017eave. Prva temelji na svobodnem duhu in umu ter temeljnem dvomu. Druga s pravnimi okviri svobodo na\u010deloma dopu\u0161\u010da, a je bolj kot za dvome dovzetna za normative in ukaze. Ustvarjalec kot zagovornik svobode je potemtakem nasprotnik dr\u017eave (s katerimkoli ideolo\u0161kim predznakom \u017ee). Nekak\u0161en ve\u010dni opore\u010dnik. Tisti, ki na koncu nastrada. In strada. O tem odnosu zna v sodobnem \u010dasu kaj ve\u010d \u010divkniti \u017diga Turk, slovenski minister, pristojen za kulturo, sicer pa minister za vse \u017eivo (in mrtvo). Poenostavljeno ga povzemam: umetnost naj v teh te\u017ekih \u010dasih razvedri ljudstvo. Pravi umetnik (pod \u010drto – zajedavec), naj ljudstvo razveseljuje zastonj. Brez pla\u010dila, a dobrovoljno.<\/span><\/span><\/p>\n

Vojska brez kulture je neumna vojska in neumna vojska ne more premagati sovra\u017enika. (Mao Cetung)<\/strong><\/em><\/span><\/span><\/p>\n

Eh, ta na\u0161 Mao, ta ga pa rad pihne! Kulturna revolucija, je hotel povedati in jo tudi uresni\u010dil. Ali po znanem polpreteklem reklu po slovensko: kultura in prosveta, to na\u0161a bo osveta! Ali: kulturo v vsako slovensko vas! \u0160e prej pa tovarno. Pa vendar so – ne glede na enoumne, tudi stra\u0161ljive u\u010dinke \u2013 kulturo in izobrazbo izvozniki revolucije od Cetunga, do Tita in Castra, pribli\u017eali navadnim, obi\u010dajnim ljudem. Zgradili so \u0161ole, kulturne domove in centre, glasbene \u0161ole, knji\u017enice, gledali\u0161\u010da in raznovrstne to\u010dke ustvarjalnega duha. Brez tovrstne infrastrukture in finan\u010dne podpore ljubiteljski kulturi tudi profesionalne kulture na na\u0161ih tleh ne bi bilo. Kult osebnosti in nagnusni spremljajo\u010di rituali gor ali dol. Kultura \u0161e vedno obstaja, pa \u010deprav ka\u017ee, da prav dolgo ne bo ve\u010d tako. Namre\u010d, \u010de se vrnem k trditvi najve\u010djega Kitajca ever<\/em>, ki je znal tudi pesniti: nekultiviran vojak je pa\u010d neumen in ne zmore zmagovati. Lik in delo Rudolfa Maistra mu dajeta prav. Rde\u010di Kajuh in beli Balanti\u010d, oba slovenska pesnika in borca, \u017ee malo manj. Ali, kot bi modro porekel najve\u010dji sin slovenskega naroda ever<\/em>, Ivan Janez Jan\u0161a: dr\u017eavljanska vojna \u0161e kar traja. In traja. In tudi mi \u010dakamo \u2026 na njegov pesni\u0161ki prvenec.<\/span><\/span><\/p>\n

Kar me pri glasbi bega in stimulira je dejstvo, da lahko ve\u010dina ljudi skozi glasbo do\u017eivlja intenzivno zadovoljstvo, \u010deprav o njej v tehni\u010dnem smislu vedo malo ali skoraj ni\u010d. (Simon Frith)<\/strong><\/em><\/span><\/span><\/p>\n

Moj veliki kriti\u0161ki in esejisti\u010dni soimenjak ima v celoti prav. \u010ce se namre\u010d preselimo v polje percepcije, je dejstvo le to, kako smo primalno ugla\u0161eni z zvo\u010dno vibracijo, ki prihaja do na\u0161ih u\u0161esnih kanalov. Seveda to pomeni tudi, da imamo na razpolago \u010dutila in predvsem, da smo ob poslu\u0161anju \u0161e vedno otro\u0161ko radovedni. Kar je seveda te\u017eko. Multiplikacija in entropija zvo\u010dne mase v sodobnem \u010dasu je stra\u0161ljiva po svojem obsegu in dnevno vseprisotnostjo. Zato begavost. Izbiranje in odbiranje resnicoljubne, v vsakem primeru milozvo\u010dne (pa \u010deprav gre za proizvodnjo hrupa), glasbe, je odvisna od izbire. Ta je lahko intuitivna, lahko pa tudi priu\u010dena in nau\u010dena. V prvem primeru smo odvisni od trenutnega razpolo\u017eenja ali pripadnosti (in tvegamo manj), v drugem primeru smo odvisni od preobte\u017eenih razumskih informacij (in tvegamo ve\u010d). V vsakem primeru pa estetski u\u017eitek in u\u010dinek nista odvisna od \u017eanra. Sam sicer raje kot v doma\u010dem kotu poslu\u0161am glasbo v \u017eivo. Zanima me nekaj ve\u010d. Dogodek. Podobno, kot na primer v gledali\u0161\u010du. Sicer pa, kar je Frith zapisal za slabo glasbo, velja tudi za vsako drugo ustvarjalno formo. Slab ustvarjalni akt prepoznate po neizvirnosti, slabem okusu in neumnosti.<\/span><\/span><\/p>\n

Ko pride\u0161 na vrh, ne pozabi poslati dvigala po naslednjega. (Stan Kenton)<\/strong><\/em><\/span><\/span><\/p>\n

Kentonov izrek se mi zdi res univerzalen. Govori o tem, kako je ravnal sam v svojem pestrem glasbenem \u017eivljenju \u2013 kot pianist, kot vodja mnogih bendov, kot izumitelj progresivnega jazza in kot tisti, ki je vseskozi iskal nove izzive zase in predvsem za druge. I\u0161\u010do\u010d talente tudi takrat, ko je pri\u0161el na vrh. Prav v tej predanosti in poklicanosti imamo \u00bblubi Slovenci\u00ab velikanske te\u017eave. Dvigalo se z vrha neboti\u010dnika ne spusti v ni\u017eje nadstropje, kaj \u0161ele v pritli\u010dje. Normalno, ker ga upravljalec no\u010de spustiti ni\u017ee. Ker se zaveda, da ga bo morda kdo nadomestil in bo pa\u010d ostal brez stol\u010dka-dru\u017ebene vloge-ugleda. Pa\u010d, ne bo ve\u010d car, od zgodovine pa se ne da \u017eiveti. Mit nenadomestljivosti je grobar inovativnosti, drznosti in ustvarjalnosti. Pa tako preprosto je, le na svoj ego in patolo\u0161ki narcizem je potrebno pozabiti in odpreti vrata. In opraviti \u010dastno in veselja polno primopredajo s pogumnimi in tistimi, ki (\u0161e) verjamejo. Pravo\u010dasno. Ko imamo vse in ne ko smo na dnu ali \u017ee zaudarjamo po plesni. V Sloveniji smo trenutno na psu. Se opravi\u010dujem vsem psom tega sveta. Smo v mrli\u0161ki ve\u017eici.\u00a0<\/span><\/span><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

s Simonom Kardumom…<\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":5318,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[40,8],"tags":[],"class_list":["post-5315","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-5ka","category-intervjuji"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/5315","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=5315"}],"version-history":[{"count":6,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/5315\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":5914,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/5315\/revisions\/5914"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/5318"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=5315"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=5315"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=5315"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}