{"id":5459,"date":"2012-11-24T19:46:54","date_gmt":"2012-11-24T18:46:54","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=5459"},"modified":"2013-02-12T11:08:49","modified_gmt":"2013-02-12T10:08:49","slug":"5ka-misliti-musko-x","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=5459","title":{"rendered":"5ka – MISLITI MUSKO (X)"},"content":{"rendered":"

z Lenartom Kre\u010di\u010dem<\/span><\/p>\n

\n

V novi 5ki razmi\u0161ljujo\u010de glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzi\u010dnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov \u2013 od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih.<\/em><\/span> Deseti\u010d je gostujo\u010de pero vzel v roke d\u017eezovski saksofonist in skladatelj Lenart Kre\u010di\u010d.<\/em><\/span><\/p>\n

\n

\"\"<\/a>
Foto: Jo\u017ee Po\u017erl<\/figcaption><\/figure>\n

\n

Lenart Kre\u010di\u010d je saksofonist, aran\u017eer, skladatelj in fizik. Svojo glasbeno pot je pri\u010del ob klavirju, vendar ga je v zgodnjih najstni\u0161kih letih zamenjal za saksofon. Kot obetaven tenor saksofonist je po kon\u010dnani srednji glasbeni \u0161oli muziciral po Evropi, leta 2003 pa ga je \u0161tudijska pot zanesla v meko jazza, v New York, kjer je kasneje diplomiral (The New School for Jazz and Contemporary Music) ter magistriral (New York University). \u0160tudiral, nastopal in snemal je s \u0161tevilnimi svetovno znanimi muzi\u010disti kot so John Purcell, Billy Harper, Reggie Workman, Joe Lovano, Chris Potter, John Scofield, Kenny Werner, Gerry Hemingway, Don Friedman, Matthew Garrison, Kenny Davis itd. Pi\u0161e glasbo za zelo raznolike glasbene sestave \u2013 od komornih skupin do big bandov, celo za dokumentarne filme. Leta 2010 je izdal kriti\u0161ko odmeven prvenec <\/span>Chain of Sounds<\/em><\/span>, kjer je sodeloval z basistom Kennyjem Davisom, Chrisom Potterjem in Marcusom Gilmorjem. Leta 2011 se je vrnil v Slovenijo in posnel dve plo\u0161\u010di, ki bosta iz\u0161li v za\u010detku naslednjega leta: <\/span>Almost Blue <\/em><\/span>s Petrom Miheli\u010dem v Sloveniji ter <\/span>Ode To Heroes<\/em><\/span>, ki jo je z d\u017eezovsko vokalistko Thano Alexo in bobnarjem Antoniom Sanchezom posnel v New Yorku.<\/span><\/p>\n

\n

\n

\n

Vsak lahko zakomplicira preprosto stvar. Ustvarjalnost je v tem, da sku\u0161a\u0161 poenostaviti tisto, kar je zakomplicirano. (Charles Mingus)<\/strong><\/em><\/span><\/span><\/p>\n

\n

Mislim, da bi se dandanes mnogo skladateljev moralo zavedati tega citata, vklju\u010dno z mano. Sam se sicer v zadnjem \u010dasu vse bolj zavedam, da kompliciranje v ve\u010dini primerov ne da skladbi tisto, kar naj bi ti glasba dala. Zadnja leta sem dobil ob\u010dutek, da se na glasbeni sceni \u017ee kar tekmuje, koliko znanja bo kak skladatelj pokazal in kako bo stvar zakompliciral, da noben poslu\u0161alec ne bo mogel ugotoviti, kak\u0161en je taktovski na\u010din ali pa kak\u0161ne povezave imajo akordi ali pa kak\u0161ne akorde sploh uporablja. Zdi se, da je kompliciranje in \u0161opirjenje z znanjem v glasbi postalo merilo za kvaliteto. Vendar to zame ni glasba in tudi umetnost ne. Umetnost ni nikoli zgolj stvar intelekta. S tem no\u010dem odvra\u010dati ljudi od tega, da bi bili \u0161tudiozni. Dale\u010d od tega! Vsako znanje je vedno dobrodo\u0161lo in potrebno, saj mora vsak umetnik raziskati svoje podro\u010dje, da sploh ve, kaj po\u010dne. Dandanes obstaja kopica ra\u010dunalni\u0161kih programov, ki naredijo celo skladbe namesto tebe ali pa izpi\u0161ejo kar zaigra\u0161 na klaviaturo, pa to lahko pomeni, da zgolj mlati\u0161 po tipkovnici, da se prika\u017ee nekaj not in potem to proda\u0161 kot veleumetnost. Mislim, da ne potrebujem nikomur posebej razlagati, da to ni umetnost. <\/span><\/p>\n

Sem pa z leti ugotovil, kako neverjetne so lahko enostavne skladbe, velikokrat napisane v parih vrsticah. To ne pomeni, da morajo biti konzervativne, so le enostavne. Take skladbe tudi improvizatorju dopu\u0161\u010dajo mnogo ve\u010d izraznega in \u010dustvenega prostora, torej tistega, kar je za glasbo bistveno \u2013 <\/span><\/p>\n

ustva in ljubezen. Neko\u010d sem predvajal svojemu profesorju saksofona neko izjemno ne\u010dustveno in tehni\u010dno glasbo. Njegov odgovor je bil: \u00bbAmpak saj v tej glasbi ni ni\u010d ljubezni. V \u010dem je torej smisel?\u00ab <\/span><\/p>\n

Da povzamem \u2013 kompliciranje in razkazovanje glasbenega znanja nikakor ni merilo ali pogoj za dobro skladbo. Prav tako vsaka otro\u0161ka pesmica ne velja za vi\u0161ek umetnosti. Dobra skladba naj bo napojena s \u010dustvi, naj ima smisel in naj odpira izvajalcem nova obzorja improvizacije, saj bodo tako skladbo \u0161e izbolj\u0161ali in jo hkrati pribli\u017eali poslu\u0161alcem. Kompliciranje zaradi kompliciranja bo zadeve samo spridilo.<\/span><\/p>\n

\n

Svoj in\u0161trument se mora\u0161 dobro nau\u010diti. Vaditi, vaditi in \u0161e enkrat vaditi. In potem ko pride\u0161 na oder, pozabi na vse na\u0161teto in samo pihaj. (Charlie Parker)<\/strong><\/em><\/span><\/span><\/p>\n

\n

Tako je! Vsaka beseda tega citata je to\u010dno tam, kjer mora biti. Ko sem \u0161tudiral fiziko v New Yorku, sem imel profesorja za matematiko, ki je na vsaki uri poudarjal: \u00bbVa\u0161a naloga je, da se u\u010dite in delate! Vse ostalo je zapravljanje \u010dasa! In \u010de ste mislili, da ste \u017ee dovolj naredili, delajte \u0161e bolj!\u00ab S tem nas je predvsem spodbujal k temu, da smo garali in pridno \u0161tudirali, saj je to potreben pogoj za uspeh. Teh stavkov se velikokrat spomnim takrat, ko me popade lenoba. Delovni ljudje so namre\u010d veliko bolj zadovoljni s svojim \u017eivljenjem in tudi drugim so radi v pomo\u010d. <\/span><\/p>\n

V glasbi je ravno tako. Vaditi je potrebno, da \u010dlovek napreduje, i\u0161\u010de in potem ustvarja. Z ustvarjanjem lahko naredi\u0161 nekaj novega. Ko \u010dlovek vadi, naj to po\u010dne disciplinirano in zbrano. Ena ura zbrane vadbe koristi stokrat ve\u010d kot pet ur nezbrane vadbe. V bistvu pet ur nezbrane in neurejene vadbe lahko celo \u0161kodi, saj polni podzavest z nenatan\u010dnim, raztresenim igranjem. Velikokrat sem bil pri\u010da kakim avantgardnim koncertom, kjer so instrumentalisti piskali, skovikali in tolkli po in\u0161trumentih, s \u010dimer so predvsem sku\u0161ali zakriti vse ure nevadenja v preteklosti. Da se ne bomo narobe razumeli \u2013 seveda sem bil tudi na dobrih avantgardnih koncertih, kjer so ljudje res vedeli kaj delajo. <\/span><\/p>\n

Sicer pod vadbo ne \u0161tejem le vadbe in\u0161trumenta, ampak tudi vadbo v skupini z drugimi glasbeniki in poslu\u0161anje glasbe. Govorim o resni\u010dnem poslu\u0161anju in ne o mimobe\u017enem poslu\u0161anju glasbe na radiu, medtem ko bere\u0161 knjigo ali pomiva\u0161 posodo. Vadenje mora biti vedno zbrano, ne glede na vrsto vadbe. <\/span><\/p>\n

Pri in\u0161trumentih je pa\u010d tako \u2013 \u010de ne napreduje\u0161, nazaduje\u0161. Zato je resni\u010dno pomembno kako \u010dlovek vadi. Vendar vadba ni vse. Treba je tudi \u017eiveti \u017eivljenje in \u017eiveti glasbo \u2013 jo raziskovati, dihati, \u010dutiti itd. Potem pa pride\u0161 na oder, pozabi\u0161 vse vaje in se preda\u0161 trenutku. Tudi za to je potrebna vaja in kdor zna to najbolje, je zame najbolj\u0161i improvizator.<\/span><\/p>\n

\n

Jazz je neprekinjeno pulziranje zdaj\u0161njega trenutka. (Pat Martino)<\/strong><\/em><\/span><\/span><\/p>\n

\n

Ta citat je v bistvu zaklju\u010dek prej\u0161njega. Namre\u010d, bistveno za vsakega improvizatorja je to, da je na odru spontan. Naj bodo vaje, ki jih je delal, \u0161e tako intelektualno zahtevne, na odru za to ni \u010dasa. Zavest improvizatorja mora biti vklopljena le toliko, da se zaveda sebe, da se ne izgubi v skladbi in da sli\u0161i, kaj se okrog njega dogaja. Ostalo je stvar srca. Ideje naj bodo na odru zaigrane iz srca in v tistem trenutku. To je bistvo improvizacije, kar pa ni majhen zalogaj. Danes je namre\u010d na voljo toliko informacij, da improvizator ne ve ve\u010d, \u010desa bi se lotil. \u010ce se improvizator med vadbo polni s preve\u010d informacijami, kasneje ne more jasno odigrati, kar \u017eeli, poleg tega pa tudi nenehno razmi\u0161lja, kaj bi zaigral, saj ima na voljo ogromno mo\u017enosti. Improvizacija tako lahko postane sad intelekta in predhodno na\u0161tudiranih fraz, kar pa ni ve\u010d prava improvizacija. Poleg tega glasba izgubi \u010dustveni naboj, ker ne izhaja ve\u010d iz srca, pa\u010d pa iz intelekta. <\/span><\/p>\n

Pomembno je, da improvizator tudi pri izbiri vaj sledi svojemu ob\u010dutku, vadi zadeve, ki so mu v\u0161e\u010d in jih zvadi do potankosti. Na odru bo potem igral toliko bolje, saj bodo te ideje \u2013 ali pa njihova kombinacija \u2013 privrele na povr\u0161je spontano in resni\u010dno zazvenele. Tak\u0161no, intuitivno igranje daje vsakemu improvizatorju svojstven stil. Svoj stil si lahko ustvari tudi umetno, tako da se \u010disto razumsko odlo\u010di za dolo\u010den na\u010din igranja, vendar to potem ni pristno. Vsak improvizator mora slediti tistemu, kar mu je zares v\u0161e\u010d in kar zares \u010duti, stil se bo namre\u010d na podlagi tega izoblikoval sam. Ker je danes veliko vrst glasbe, mora delati selekcijo tega, kar bo vadil. \u017divimo namre\u010d premalo \u010dasa, da bi zvadili vse, kar obstaja.<\/span><\/p>\n

Vsaka improvizacija pa mora biti stvar trenutka. To sicer ne pomeni, da zaigra\u0161 \u010disto vse, kar ti pade na pamet, saj se v\u010dasih naenkrat zvrsti ve\u010d fraz naenkrat in nekatere \u010duti\u0161 bolj kot druge, tako da je treba tudi med temi vedno izbrati tisto, ki ti je v danem trenutku najljub\u0161a. To zna pa najbolje narediti intuicija.<\/span><\/p>\n

\n

Ideja je pomembnej\u0161a od na\u010dina, v katerem sku\u0161a\u0161 igrati. (Ornette Coleman)<\/strong><\/em><\/span><\/span><\/span><\/p>\n

\n

Ta citat podpira moj zgoraj omenjeni odstavek o tem, kako se na\u010din (stil) igranja ustvari sam. Vsak improvizator mora namre\u010d slediti svojemu srcu, ne intelektu. Intelekt je v tem primeru le orodje, ki ti pomaga doumeti, kaj je tisto, kar ti je tako v\u0161e\u010d. Zakaj ti je to v\u0161e\u010d, v ve\u010dini primerov ne moremo izvedeti. Dejstvo je, da ti je pa\u010d v\u0161e\u010d. To pa potem glasbeniku daje nov navdih, nove ideje. Inspiracija lahko pride samo od stvari, ki so ti v\u0161e\u010d. Idejam, ki so rezultat negativnih izku\u0161enj, bi raje rekel \u00bbkonstruktivna provokacija\u00ab. <\/span><\/p>\n

Kar se ti\u010de edinstvenosti (unikatnosti) stila, mora biti tudi ta plod \u010dustev in srca. Glasba, kot tudi vse ostale oblike umetnosti, morajo biti prvinske in naravne. Stila se ne da ustvariti na silo. Poznam celo glasbenike, ki imajo zelo nekvaliteten ton na svojem in\u0161trumentu, z namenom, da jim bo to dalo edinstvenost in prepoznavnost. Edinstvenost morda, prepoznavnost celo tudi, ampak to samo po sebi ni pogoj za kvaliteto. Ton mora biti najprej dober, kvaliteten, zvene\u010d, poln, potem se lahko pogovarjamo o edinstvenosti. To je podobno kot pri zgoraj opisanih \u00bbavantgardnih glasbenikih\u00ab, ki skrivajo svoje neznanje za piskanjem in izvajanjem raznoraznih \u00bbnaprednih\u00ab tehnik na in\u0161trumentih, medtem ko osnovnih tehnik ne obvladajo. Vsak in\u0161trument je narejen z namenom, da se ga igra na nek pravilen na\u010din, zato se in\u0161trumentov tudi u\u010dimo igrati. Tako so narejeni in temu je prilagojena tudi njihova akustika. Druge na\u010dine se da potem uporabljati na primer kot efekt, vendar je treba najprej znati igrati tako, kot dolo\u010da in\u0161trument. Tako je tudi pri edinstvenosti in prepoznavnosti. Bodite prepoznavni zaradi svoje kvalitete, ne zaradi svojih slabosti.<\/span><\/p>\n

Vsekakor je pa treba slediti svojim idejam, v katere verjame\u0161 in ki so ti pri srcu. Tako lahko ustvari\u0161 svoj na\u010din, ne da bi se tega sploh zavedal.<\/span><\/p>\n

\n

Na \u017eivce mi gre, kadar sku\u0161ajo ljudje analizirati jazz kot intelektualni teorem. To ni jazz! Jazz je ob\u010dutje. (Bill Evans) <\/strong><\/em><\/span><\/span><\/p>\n

\n

\u0160e en citat, s katerim bi se te\u017eko bolj strinjal. \u010ceprav se je verjetno Bill Evans skliceval predvsem na glasbene analitike, ki so v njegovi glasbi iskali predvsem teoreti\u010dne zanimivosti, velja to tudi za nekatere glasbenike. V za\u010detku sem govoril o tem, kako dandanes skladatelji komplicirajo zadeve, da bi s tem zagotovili kvaliteto skladbe, \u010de\u0161: \u00bbToliko znanja in teorije ima, ve\u010dina niti ne ve, kaj vse je tu notri, torej mora biti kvalitetno\u00ab! Sicer obstaja mo\u017enost, da je to lahko dobra glasba, vendar izklju\u010dno zaradi intelektualnega prispevka to vsekakor ne more biti. Glasba je ob\u010dutje. To mora biti vodilo vsakega, ki dela glasbo. Tudi elektronska ali kakr\u0161na koli druga vrsta glasbe je lahko \u010dustvena. Izvor sploh ni pomemben, pomembno je, da jo poslu\u0161alec za\u010duti. <\/span><\/p>\n

Tako sem tudi mnenja, da mora biti glasba predvsem za ljudi, ne zgolj za majhen krog glasbenikov ali celo sama sebi v namen. S tem ne mislim, da bi morali pisati komercialno glasbo, katere namen je predvsem denar, ampak da je glasba iskren izraz vsakega skladatelja posebej, hkrati pa dovolj enostavna, da jo marsikdo lahko <\/span>\u010dustveno<\/strong><\/span><\/span> dojame. Za \u010dustveno dojemanje pa ni potrebno znanje. \u010custva so prvinska, zato jih ni potrebno razlagati. Naredite glasbo, da jo bodo ljudje \u010dutili, ne razumeli. Kdor \u010duti, ve. Vedeti je mnogo ve\u010d kot razumeti.\u00a0<\/span><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

z Lenartom Kre\u010di\u010dem…<\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":5461,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[40,8],"tags":[],"class_list":["post-5459","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-5ka","category-intervjuji"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/5459","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=5459"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/5459\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":5908,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/5459\/revisions\/5908"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/5461"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=5459"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=5459"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=5459"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}