{"id":5679,"date":"2013-01-05T21:43:57","date_gmt":"2013-01-05T20:43:57","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=5679"},"modified":"2013-02-12T11:08:49","modified_gmt":"2013-02-12T10:08:49","slug":"plosca-deftones-koi-ni-yokan-reprise-2012","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=5679","title":{"rendered":"PLO\u0160\u010cA: Deftones \u2013 Koi Ni Yokan (Reprise, 2012)"},"content":{"rendered":"

\"deftoneskoinoyokancover\"<\/a><\/p>\n

Naslediti uspeh prej\u0161nje plo\u0161\u010de je verjetno eden najte\u017ejih izzivov, s katerim se kadarkoli lahko soo\u010dijo uveljavljeni glasbeniki. Kalifornijski alternativni metalci Deftones so bili postavljeni pred tako nalogo po zelo uspe\u0161nem, med kritiki uveljavljenem Diamond Eyes<\/i> izpred dveh let. Na njem so \u017ertvovali nekaj eklekti\u010dnosti in raznolikosti z albuma Saturday Night Wrist,<\/i> izdanega leta 2006 ter s tem pridobili bolj sovisno zaokro\u017eeno celoto z jasnej\u0161im konceptom ter mo\u010dnej\u0161imi, med seboj enakovrednej\u0161imi posameznimi pesmimi.<\/p>\n

Na leto\u0161njem sedmem studijskem podvigu Koi No Yokan<\/i> pa so se o\u010ditno odrekli nekaj te enakovrednosti ter tako pri\u0161li do nekaterih zelo mo\u010dnih pesmi, kot so Leathers<\/i>, Tempest<\/i> in Rosemary<\/i>, ki so jih tudi sami promocijsko izpostavili, a s tem nekako podrli ravnovesje celotnega albuma. Zaradi takega izstopanja vse skupaj posledi\u010dno deluje bolj kot zbirka neizdanih pesmi kot kaj drugega. Na trenutke namre\u010d dobimo ob\u010dutek, da bi stvar bolje delovala brez dolo\u010denih \u0161ibkej\u0161ih \u010dlenov, ki bi jih med poslu\u0161anjem ve\u010dinoma najraje presko\u010dili.<\/p>\n

Album se za\u010dne z dokaj osnovnim, a u\u010dinkovitim riffom, ki se ga \u0161e zlasti ob ve\u010dkratnem poslu\u0161anju lahko kaj kmalu naveli\u010damo, kot tudi veliko drugih pretirano ponavljajo\u010dih refrenov in prehodov na njem. Kopi\u010denje tovrstnih, ne preve\u010d osupljivih kitarskih fraz, ob katerih niti ne zaznamo, da je kitarist Stephen Carpenter presedlal na osem-strunske kitare, vsake toliko prekinejo ambientalni prehodi ter uvodi, ki zlasti kadar je prisotno takrat zasanjano petje \u0161e vedno odli\u010dnega China Morena, spominjajo na kak\u0161en shoegaze ali celo trip hop, kar pa sicer ni ni\u010d novega v njihovem dokaj eksperimentalnem repertoarju. Na ta na\u010din album nekako zadiha ter izpostavi raznolikost, ki odlikuje Deftones in jim \u017ee od samega za\u010detka pomaga pri ustvarjanju zanimivih izdelkov. To je po Diamond Eyes<\/i> njihova druga plo\u0161\u010da brez zelo vplivnega in pomembnega basista Chi Chenga, ki se je \u0161ele letos delno prebudil iz kome, v kateri je bil zaradi prometne nesre\u010de od leta 2008. Nadome\u0161\u010da ga Sergio Vega, ki je imel tokrat ve\u010d besede pri dejanskem pisanju pesmi in tako ni le nadome\u0161\u010dal, temve\u010d tudi prispeval svoj podpis. Skozi cel album so seveda prisotni Morenovi v\u010dasih abstraktni, drugi\u010d skrivnostni teksti. Interpretira jih v svojem zna\u010dilnem, na trenutke shizofreni\u010dnem slogu, s \u010dimer pretirano ponavljanje besedila naredi znosno. Vseeno pa Deftones skupaj ustvarijo zelo nalezljive groove in hitro zapomnljive refrene ter posledi\u010dno nekaj dokaj zabavnih pesmi.<\/p>\n

Celotna stvar na trenutke torej deluje kot zbirka nekaterih odli\u010dnih ter drugih malo \u0161ibkej\u0161ih komadov, ki kot album nima zadostne mo\u010di in se mora za uspeh bolj zana\u0161ati na single. Koi No Yokan<\/i> je sicer prejel dobre ocene kritikov, toda verjetno bo vseeno padel v zelo dolgo senco prej\u0161njih uspehov, kar pa nikakor ne pomeni, da ni vreden va\u0161ega \u010dasa. Kljub vsemu gre namre\u010d za nadpovpre\u010den podvig ene najbolj\u0161ih skupin na podro\u010dju alternativnega metala, ki se kljub vsem oviram na cesti nimajo namena ustaviti.<\/p>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Novi stari Deftones…<\/p>\n","protected":false},"author":88889,"featured_media":5681,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[6,4],"tags":[],"class_list":["post-5679","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-plosce","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/5679","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/88889"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=5679"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/5679\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":5891,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/5679\/revisions\/5891"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/5681"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=5679"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=5679"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=5679"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}