{"id":6272,"date":"2013-02-22T15:19:15","date_gmt":"2013-02-22T14:19:15","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=6272"},"modified":"2013-02-22T15:19:15","modified_gmt":"2013-02-22T14:19:15","slug":"globalizacija-kulturnih-oblik","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=6272","title":{"rendered":"Globalizacija kulturnih oblik*"},"content":{"rendered":"

Moj prispevek ni namenjen temu, da bi sli\u0161ali novo verzijo splo\u0161nega sociolo\u0161kega pogleda na procese globalizacije, pa\u010d pa da bi na konkretnem gradivu preverili u\u010dinke kulturne globalizacije. Pod kulturno globalizacijo razumem en del oziroma aspekt globalizacijskih procesov, in sicer tiste procese, zaradi katerih tisti ljudje, ki imamo dostop do sodobnih komunikacijskih tehnologij (te so zlasti osebni ra\u010dunalnik z internetom, pa tudi televizija, radio, kino, nosilci zvoka, video, periodi\u010dni tisk in knjige, zlasti v svetovnih jezikih), lahko v vse ve\u010dji meri in vse hitreje kjer koli na svetu spremljamo ista ali podobna poro\u010dila, beremo enake ali podobne knjige, revije in \u010dasopise, poslu\u0161amo iste glasbenike ali vsaj isto zvrst glasbe, gledamo iste filme, spremljamo iste nadaljevanke, gledamo iste \u0161portne dogodke.<\/span><\/p>\n

Najprej naj poudarim, da dru\u017ebeni procesi, ki to omogo\u010dajo, potekajo na razli\u010dnih ravneh hkrati, ki jih moramo dobro razlo\u010diti, \u010de ho\u010demo razumeti u\u010dinke teh procesov na ljudi v razli\u010dnih kulturnih okoljih. Osnovna raven je seveda tehni\u010dna: da to, kar komunikacijske in informacijske tehnologije \/= KIT\/ omogo\u010dajo, sploh lahko tro\u0161imo globalno, morajo biti globalni njihovi tehni\u010dni standardi, dostopne pa morajo biti prav tako globalno<\/span>1<\/sup><\/a><\/span><\/sup>. Pogoji standardizacije in dostopnosti pa so seveda ekonomski, politi\u010dni, socialni in kulturni. Implikacija standardov je oligopolna tr\u017ena situacija, za katero stojijo ZDA in druge razvite dr\u017eave ter institucije velekapitala, kakor so Zdru\u017eenje za svetovno trgovino, Svetovna banka, Mednarodni monetarni fond ipd. Dostopnost je stvar infrastrukture, za katero skrbi ali pa ne dr\u017eava, premo\u017enosti potencialnih uporabnikov, pa tudi njihove \u00bbpismenosti\u00ab, kulturnih kompetenc za uporabljanje razli\u010dnih tehnologij. Kjer ni cest in elektrike, nimajo ne samo ra\u010dunalnikov, ampak tudi ne glasbenih stolpov. KIT za poslu\u0161anje posnete glasbe je tam kasetar ali radio na baterije ali na navijanje, dostop do ra\u010dunalnikov pa imajo pismeni dijaki in \u0161tudentje v cybercaf\u00e9jih v mestih. \u010ceprav je ponudba poceni javne rabe interneta v nerazvitih de\u017eelah bistveno bolj raz\u0161irjena, kakor si pri nas nemara predstavljamo (in nam razkrije, da je pri nas ra\u010dunalni\u0161ka pismenost razumljena kot zasebni, ne pa javni in skupni interes), pa vendarle razkriva, da nikakor nima vsakdo kulturnih in socialnih pogojev za uporabljanje. Taki pogoji so zlasti prosti \u010das, bivanje v mestu, pismenost, znanje svetovnega jezika, obvladanje intelektualnih spretnosti in \u0161e najprej posedovanje zavesti o smiselnosti ukvarjanja s tem v \u017eivljenjski situaciji, v kateri \u010dlovek je.<\/span><\/p>\n

Skratka, to, katere kulturne oblike se tro\u0161ijo globalno, je posledica ekonomske ekspanzije \u010disto dolo\u010denih ekonomskih in politi\u010dnih akterjev: ZDA in nekdanjih kolonialnih velesil ter z njimi povezanih razvijajo\u010dih se de\u017eel, medtem ko na podro\u010dju filma in TV \u0161e vedno kraljuje Hollywood in je produkcija ve\u010dine nosilcev plo\u0161\u010d in tiska v svetu koncentrirana v rokah velekapitala, npr. AOL-Warner, skupine, ki obvladuje tako produkcijo glasbe, filmov in TV, kakor tisk (ki pi\u0161e v veliki meri o tistem, kar AOL-Warner proizvaja) in distribucijo filmov ter TV mre\u017ee (ki to predvajajo) in internet (kjer te dobrine kro\u017eijo kot \u00bbinformacije\u00ab)<\/span>2<\/sup><\/a><\/span><\/sup>.<\/span><\/p>\n

Pozornost sociologov, ki jih zanima globalizacija kulture, je bila dolgo v celoti namenjena in je \u0161e danes prete\u017eno namenjena politi\u010dno-ekonomskemu aspektu kulturne globalizacije. Kot veste \u017ee iz predavanja prof. Rizmana<\/span>3<\/sup><\/a><\/span><\/sup>, del dru\u017eboslovcev (bolj ekonomistov in kulturnih propagandistov kakor resnih sociologov) te procese pozdravlja v duhu liberalizma in univerzalizma kot napredek modernizacije in \u0161irjenje skupnih, univerzalno sprejemljivih vrednot. V kriti\u010dni sociologiji, nasprotno, prevladuje pogled, ki je do teh procesov zelo kriti\u010den. Proces tega, da, recimo, se glasbeni okus elite v de\u017eelah tretjega sveta izena\u010di z glasbenim okusom Zahoda (afri\u0161ko me\u0161\u010danstvo poslu\u0161a ameri\u0161ki pop, zlasti \u010drnega), imenujejo <\/span>homogenizacija<\/i><\/span> (ker gre za poenotenje), in ga prete\u017eno odklanjajo, \u010de\u0161 da obsoja na propad lokalne kulture in nadome\u0161\u010da pristne, iz njihovega lastnega izro\u010dila iz\u0161le kulturne vrednote, z uvo\u017eenimi, tujimi. Homogenizacija bi tako pomenila tudi \u0161e uniformiranje, izgubo pristnosti, izkoreninjenje, plitvost itn.<\/span><\/p>\n

Preden se vpra\u0161amo, \u010de je to vedno res, moram \u0161e nekaj pojasniti in vas \u0161e na nekaj opozoriti. Pojasnilo se nana\u0161a na besedno zvezo iz naslova: <\/span>kulturne oblike<\/i><\/span> ali <\/span>kulturne forme<\/i><\/span>. <\/span>4<\/sup><\/a><\/span><\/sup> Pod njimi si predstavljamo neko razmeroma trajno obliko dane kulturne zvrsti v povezavi s \u010dasom in prostorom, v katerem jo proizvajajo in tro\u0161ijo. Za kulturno obliko lahko imamo, denimo, roman, detektivski roman, tragedijo, madrigal, strip, tango, polko, rock\u2026 Skratka, termin ni natan\u010dno zamejen glede na stopnjo splo\u0161nosti in ga je mogo\u010de enako dobro uporabiti za opis popularne ali elitne kulture. Kaj ga lo\u010di od pojma zvrsti ali sloga? Zlasti to, da se nana\u0161a na kulturne pojave v razmerju do dru\u017ebe, kjer se jih producira, reproducira in tro\u0161i, medtem ko je pojem zvrsti \u010disto formalen. Po zvrstnem merilu literarni teoretiki, recimo, govorijo o anti\u010dnem romanu<\/span>5<\/sup><\/a><\/span><\/sup> pred dva tiso\u010d leti ali o japonskem romanu<\/span>6<\/sup><\/a><\/span><\/sup> pred tiso\u010d leti. Dejansko so sorodnosti teh dveh kulturnih oblik z evropskim romanom, ki se je razvil v sedemnajstem stoletju, \u010disto zunanje, in ju imamo za romana samo zato, ker ju sodobniki beremo, kakor smo se v slabih treh stoletjih nau\u010dili brati evropske romane. Kulturne oblike pa razumemo kot dru\u017ebene produkte, ki v zgodovini nastanejo, \u017eivijo, dokler jih ljudje ustvarjajo, raz\u0161irjajo in jih u\u017eivajo, potlej pa jih je konec.<\/span><\/p>\n

Opozorilo pa se nana\u0161a na nekaj, o \u010demer \u017ee vseskozi govorim, pa ste morda prav zato prezrli: na to, da so dela, v katerih prepoznavamo tiste kulturne oblike, ki tvorijo proces kulturne globalizacije, produkti kapitalisti\u010dne kulturne industrije, nasproti katerim je velikanska ve\u010dina ljudi skoraj vedno v polo\u017eaju porabnikov, ki na trgu izbirajo med tistim, kar jim je pa\u010d ponujeno. Skoraj nikoli skoraj nih\u010de izmed nas ni v polo\u017eaju proizvajalca, ustvarjalca tistih kulturnih dobrin, v katerih najbolj u\u017eivamo in jih zato najve\u010d kupujemo in tro\u0161imo. Kulturna produkcija, ki sodi v globalizacijo, je delo profesionalcev, ki med proizvajalci in porabniki vzpostavlja kompleksne, nepregledne, mo\u010dne organizacije produkcije, reprodukcije in distribucije: pri kinu so to mened\u017eerji, avtorske agencije, produkcijske hi\u0161e s studii, mre\u017ea kinodvoran, oglasne agencije, podporni mediji in \u0161e drugi; podobno je v glasbi ali v knji\u017enem in \u010dasopisnem zalo\u017eni\u0161tvu.<\/span><\/p>\n

\u010ceprav je polo\u017eaj tak vsaj \u017ee nekaj rodov, pa se dru\u017eboslovje in humanistika le po\u010dasi privajata temu, da bi ga znala ustrezno analizirati, kaj \u0161ele, da bi ga lahko vsakomur pregledno pojasnili in izpeljali iz tega uporabne politi\u010dne ukrepe v splo\u0161ni blagor. V o\u010di bije, da je produkcija podru\u017ebljena, da mened\u017eerji upravljajo z ustvarjalci, in da profitni motiv izjemno mo\u010dno vpliva na to, kaj je s tr\u017eno ponudbo sploh dostopno ljudem.<\/span><\/p>\n

Zdaj se vra\u010dam naravnost k na\u0161i temi. Ameri\u0161ki sociolog Herbert Schiller je \u017ee pred skoraj 40 leti v ve\u010d knjigah kot kulturni imperializem opisal in obsodil povezavo med zunanjo, voja\u0161ko in kulturno politiko v ZDA po drugi svetovni vojni<\/span>7<\/sup><\/a><\/span><\/sup>: pokazal je, kako sta vojska in vlada dru\u017eno z RTV mre\u017eami vzpostavili v okupirani Evropi mre\u017eo propagandnih radijskih postaj<\/span>8<\/sup><\/a><\/span><\/sup>, kako sta pomagali vzpostaviti Hollywoodu monopol nad svetovno filmsko produkcijo in distribucijo, kako je CIA kontrolirala programe kopice latinskoameri\u0161kih radijev in televizij. No, kritiki globalizacije na podro\u010dju kulturnih oblik v zadnjem desetletju pravzaprav le ponavljajo in raz\u0161irjajo obto\u017ebe o kulturnem imperializmu.<\/span><\/p>\n

Preidimo k bistvu. Dokazljivo je, da ekonomsko-politi\u010dna slika, ki jo opisujejo kritiki kulturnega imperializma, v glavnem dr\u017ei. Dovolj je, da pogledate, kaj lahko gledate v kinu ali na TV, kak\u0161ne tuje knjige lahko kupite v bolj\u0161ih knjigarnah ali prek interneta itn. Posku\u0161al pa bom pokazati nekaj drugega: to, da tro\u0161imo prete\u017eno ameri\u0161ke kulturne produkte, \u0161e <\/span>ne<\/i><\/span> pomeni avtomati\u010dno, da popolnoma sprejemamo ameri\u0161ki na\u010din \u017eivljenja in ameri\u0161ke vrednote. Prav tako ne pomeni nujno, da smo s tem kulturno na izgubi, nasprotno, to nas lahko celo krepi. Zlasti pa tro\u0161enje istih kulturnih produktov povsod po svetu <\/span>nikakor ne pomeni, da jih povsod enako do\u017eivljajo in razumejo<\/i><\/span>. <\/span><\/p>\n

Preden preuredimo sobico na\u0161ih predstav o kulturni globalizaciji, moramo nekoliko po\u010distiti po tleh. Predvsem so predstave o tem, da je neka nacionalna kultura, denimo slovenska, pristna v smislu nekak\u0161ne idilike, preden jo napade virus globalizacije, so popolnoma idealizirane. Malo se spomnimo, od kod so pri\u0161le vse tiste ideje, o katerih smo se v \u0161oli u\u010dili, da so na Slovenskem v zadnjih 500 letih predstavljale kulturni napredek, in videli bomo dvoje: nobena ni zrasla na doma\u010dem zelniku, ampak je plod novatorjev, ki so se morali doma ves \u010das in v mnogih primerih z \u017ealostnim koncem bojevati za uveljavitev tega, \u010desar so se nau\u010dili v kulturno in civilizacijsko razvitej\u0161em in bogatej\u0161em svetu: protestantizem, razsvetljenstvo, romantika, realizem, moderna\u2026 Vsi so bili dele\u017eni o\u010ditkov tujstva, izkoreninjenosti, subverzije vrednot in vna\u0161anja pohuj\u0161anja med nedol\u017eno ljudstvo\u2026<\/span><\/p>\n

Bistveno za nas kot sociologe je, da analiziramo, kako se v kulturi uveljavlja novo. Zakaj se sploh mora uveljavljati? Na kratko: seveda zato, ker spremenjenim materialnim razmeram ustrezajo spremenjeni na\u010dini do\u017eivljanja sveta in izra\u017eanja tega do\u017eivljanja, s tem spremenjeni ob\u010dutki pripadnosti (torej identitete), spremenjene vrednote, spremenjeni okusi. Na periferiji \u2013 in Slovenija je periferija \u2013 se novo v glavnem ka\u017ee kot nekaj, kar prihaja od zunaj: tuje, brez korenin, brez sorodnikov. A bistveno je v\u017eiveti se v polo\u017eaj tistih, ki ga sprejemajo: ko se, recimo, v drugi polovici predpreteklega stoletja pojavi slovensko me\u0161\u010danstvo, svojih novih manir in okusa, ustreznih svojemu razrednemu polo\u017eaju in do\u017eivljanju, seveda ne more dobiti od svojih kme\u010dkih ali mlinarskih ali furmanskih star\u0161ev, pa\u010d pa, seveda, od me\u0161\u010danske gospode iz razvitej\u0161ih de\u017eel, s katero je vsaj v be\u017enem stiku: z Dunaja, iz severne Italije, morda \u0161e iz Nem\u010dije ali \u010ce\u0161ke.<\/span><\/p>\n

No, danes je druga\u010de kve\u010djemu to, da kulturni vplivi k nam ne prihajajo ve\u010d s posredni\u0161tvom Trsta ali Dunaja, marve\u010d v veliki meri direktno prek medijev, ki delujejo v Sloveniji. A razlogi za sprejemanje novih kulturnih obrazcev so \u0161e vedno lokalni: nove kulturne potrebe novih rodov in novih dru\u017ebenih skupin, ki jim dana doma\u010da kulturna ponudba ne ustreza, ker ne izra\u017ea njihovih bistvenih te\u017eenj.<\/span><\/p>\n

Za hip se ustavimo pri besedi \u00bblokalno\u00ab. Veste, da je nasprotje \u00bbglobalnemu\u00ab. V teoriji globalizacije se ponavadi ne nana\u0161a na tako ozek okvir kakor v vsakdanji rabi besede, ko nam pomeni \u00bbkrajevno\u00ab, recimo velenjski premog ali trojanske krofe. Pomeni kratko malo tisti prostorski okvir kulturnih form v nekem okolju, ki tam obstaja, ko ga za\u010dnejo ru\u0161iti in v njem \u017eive\u010de kulturne forme spodrivati in\/ali nadome\u0161\u010dati globalne forme. Na podro\u010dju kina je ameri\u0161ka produkcija izrinila evropsko (pred 1945 prevladujo\u010do nem\u0161ko in po 1945 nekaj let sovjetsko); podobno se je po opustitvi socializma zgodilo s TV programi in s ponudbo popularne glasbe, le da se je tu \u0161e bolj zmanj\u0161al dele\u017e slovenske (in jugoslovanske) produkcije.<\/span><\/p>\n

Vendar pa obseg, vsebina in pomen tega okvira niso enaki na vseh podro\u010djih kulture. Popularna godba je v Sloveniji za\u010dela igrati bistveno vlogo pri opredeljevanju generacijske identitete mladih \u0161ele v drugi polovici 60-ih, z Beatlesi oziroma \u00bbbeat glasbo\u00ab, medtem ko se je ta prelom, recimo, v ZDA ali Britaniji zgodil vsaj desetletje prej, z rock’n’rollom in Elvisom Presleyjem. Urbani mladini moje \u2013 baby-boom \u2013 generacije so bili polke in val\u010dki Avsenikov in Slakov tuji, prav tako kot komorna kultura komemoracij, ki so govorile o kme\u010dki in tla\u010danski preteklosti ali nenehno spominjanje na NOB, ko pa so na\u0161i star\u0161i, ve\u010dinoma doma s kmetov, u\u017eivali v potro\u0161ni\u0161tvu prvi\u010d dose\u017eenega udobja elektri\u010dnih \u0161tedilnikov, pralnih strojev, avtov, lastnih stanovanj in hi\u0161. Globalna kulturna forma \u2013 \u00bbbeat\u00ab \u2013 je torej zapolnila neko praznino. Glasba je mnogoli\u010dna: petje in igranje, poslu\u0161anje, ples, \u010dutnost in kontemplacija. Glasbene kulture sredi 60-ih v Sloveniji so se med seboj ostro lo\u010dile tudi po namembnosti: \u0161tudent je, recimo, hodil v filharmonijo in opero, poslu\u0161al oddaje Aleksandra Skaleta o jazzu na Radiu Ljubljana, a hodil z dekletom plesat klasi\u010dne plese v Festivalno dvorano, medtem ko je na zabavah v gostilni ali na izletu prepeval ponarodele pesmi, in podobno, plus Avseniki in Slaki, je bilo, \u010de je konec tedna \u0161el domov na de\u017eelo.<\/span><\/p>\n

Britanski rock z the Beatles, z dolgimi lasmi in potem Mary Quant z mini krili za dekleta, vse to skupaj je bilo \u00bbcelostni produkt\u00ab. Ni \u0161lo le za novo zvrst glasbe, pa\u010d pa za nov, agresivnej\u0161i na\u010din vedenja na odru, za poudarjeno telesnost igranja in do\u017eivljanja, ki se je izra\u017eala v frizuri, obleki, vedenju, odnosu do drugega spola.<\/span>9<\/sup><\/a><\/span><\/sup> Noben od elementov te nove celote sam ni bil \u00bbna voljo\u00ab v \u00bblokalni\u00ab kulturi. To pa je pomenilo, da je za to generacijo <\/span>identifikacija z docela tujim bila klju\u010d do lastne identitete<\/i><\/span>. In \u010de to ni \u00bbpristno\u00ab, le kaj je potem pristnost?<\/span><\/p>\n

Rad pa bi vas popeljal dalje. Znano je, da se je rock uveljavil kot subkultura mladih in da je ob njem zrasla kar \u00bbkontrakultura\u00ab. Kar je manj jasno, je, ali pomeni lokalno sprejetje take subkulture, npr. v Sloveniji, kratko malo prevzetje dane kulturne forme? Ali pomeni prevzeta kulturna forma tistim, ki so jo prevzeli v Sloveniji, prav isto kot tistim, ki so jo izumili in razvili v ZDA ali Britaniji? Bistveno se mi zdi pokazati, da odgovor <\/span>ni nedvoumen da<\/i><\/span>; deloma da in deloma ne; v\u010dasih (v nekaterih obdobjih, pri nekaterih ljudeh, pri nekaterih formah) bolj, drugi\u010d manj, tretji\u010d odlo\u010dno ne.<\/span><\/p>\n

Pokazati se da, da je \u00bbbeat kulturo\u00ab mno\u017ei\u010dno sprejela generacija, ki se je v \u0161oli u\u010dila angle\u0161ko, hodila v srednje \u0161ole in jih kon\u010dala v \u010dasih relativnega liberalizma, prosperitete in odprtosti SFRJ na Zahod na prehodu iz 60-ih v 70-ta leta. Ta skupina je bila o\u017eja kot v ZDA ali Britaniji, a kulturno vplivna. Prva generacija \u00bbbeat\u00ab glasbenikov pri nas je, recimo, igrala komade svojih najljub\u0161ih ansamblov, ki so jih sli\u0161ali na radiu ali na plo\u0161\u010dah, in so jih posku\u0161ali natan\u010dno enako kot njihovi idoli igrati na plesih ali koncertih slovenskim poslu\u0161alkam in poslu\u0161alcem. Posnemanje je bilo <\/span>substitucija<\/i><\/span> za izvirnike, ki jih nismo mogli sli\u0161ati v \u017eivo. Ko pa so izvajalci dobili samozavest in za\u010deli izdajati plo\u0161\u010de, so za\u010deli sami tudi komponirati. Proti sredini 70-ih, z Bijelim Dugmetom, je rock sprejela ve\u010dina srednje\u0161olske mladine v SFRJ in v obdobju ekonomske krize, zapiranja navznoter in kostenenja dru\u017ebenopoliti\u010dne zgradbe je jugo rock odli\u010dno uspeval z lastnimi skupinami, vsejugoslovansko snemalno industrijo, lastnimi plo\u0161\u010dami in skladbami, kjer je bil jugoslovanski trg kot tak substitut za svetovnega. Proti koncu 70-ih, ko se je v Sloveniji in Istri razvil punk, drugod pa ne, je jugo trg, hkrati s federacijo, za\u010del razpadati. Razvile so se lokalne scene. Punk je od vsega za\u010detka nastopal z lastnimi komadi, ki so bili angloameri\u0161kemu punku zvesti samo po <\/span>strukturi ob\u010dutenja<\/i><\/span>, ki jo izra\u017eali. Druga\u010de kot v Angliji, kjer je bil punk v ekonomski krizi z visoko nezaposlenostjo mladih dokaj jasno izraz mladine, ki je izhajala iz delavskega razreda, je bil punk pri nas spet izraz srednje\u0161olske mladine v razmerah, ko je ni pestila nevarnost brezposelnosti, pa\u010d pa izguba dru\u017ebenih perspektiv, izguba simbolne prihodnosti socialisti\u010dne Jugoslavije.<\/span><\/p>\n

Morda se vam zdi, da ne govorim o naslovni temi. Pa vendar po\u010dnem prav to! Na konkretnem primeru sem vam pokazal, da <\/span>na\u010deloma<\/i><\/span> kulturna forma v okolju, kjer je prevzeta, <\/span>ne pomeni istega kakor tam, kjer je bila proizvedena<\/i><\/span>. Vzemimo elito doma\u010de \u010drne bur\u017eoazije v Nairobiju v Keniji, ki poslu\u0161a skoraj izklju\u010dno ameri\u0161ki \u010drnski pop. S tem seveda izra\u017ea pretenzijo, da bi bila enaka \u010drnski eliti v ZDA, a predvsem se posku\u0161a s tem razlo\u010diti od drugih slojev doma, v Nairobiju. Rekli bi lahko, da zares verjame v globalizacijo. Igranje tujih komadov z \u017eeljo, zveneti enako izvirniku, ravno razkriva nedostopnost vzornikov \u2013 \u010de bi jih namre\u010d brez te\u017eav lahko videli in sli\u0161ali igrati, kadar bi hoteli, to ne bi spodbujalo \u017eelje po stoprocentnem kopiranju, pa\u010d pa izvirni kreaciji, ki bi se ume\u0161\u010dala v prepoznavno isto kulturno formo. Prav to pa je lo\u010devalo ravnanje beat glasbenikov v Sloveniji nekako v letih 1965-1968 od glasbenikov istega sloga v Britaniji ali ZDA. In paradoksno je prav politi\u010dno motivirana slaba dostopnost izvirnikov spro\u017eila nastanek jugoslovanske pop scene, v kateri je bilo tako v 70-ih let \u017ee popolnoma samoumevno, da bendi nastopijo na sceni z lastnimi komadi. Ko nastopi punk, po\u010dne prav tako.<\/span><\/p>\n

\/\/poslu\u0161anje: tradicionalna ameri\u0161ka pesem <\/span>See See Rider<\/i><\/span> v izvedbi Kameleonov in nato v izvedbi the Animals; <\/span>Pretty Vacant<\/i><\/span> od Sex Pistols in potem <\/span>Lepi in prazni<\/i><\/span> Pankrti\/\/<\/span><\/p>\n

Zdaj je \u010das, da sklenem. Teoretiki popularne glasbe so pokazali, da lokalno prevzetje globalnega popularno-glasbenega stila praviloma pripelje do oblik z lokalnimi primesmi. Dobimo \u00bbhibride\u00ab, zato temu re\u010dejo <\/span>hibridizacija<\/i><\/span>. To bi bile prepoznavno lokalne variante rocka, npr. Bijelo Dugme ali bosanski \u00bbnovi primitivizem\u00ab Elvis Kurtovi\u0107a ali Zabranjenega pu\u0161enja. Taka bi bila slovenska popevka klasi\u010dnega obdobja, ki je italijansko kancono, francoski \u0161anson in jazzovske ali rockovske oblike podoma\u010devala. V obdobju <\/span>world music<\/i><\/span> se nekatere etno glasbe uspe\u0161no izva\u017eajo. Izjemoma se globalizirajo (ve\u010dinoma \u017eal le s posredovanjem velekapitala in torej pod kontrolo monopolistov) lokalne popularno-glasbene razli\u010dice. Za to gibanje od lokalnega h globalnemu in obratno zato nekateri uporabljajo termin, ki pove\u017ee globalizacijo in lokalizacijo v <\/span>glokalizacijo<\/i><\/span>.<\/span><\/p>\n

No, moj namen pa je bil pokazati (z zgledom Kameleonov nasproti Animals), da tudi \u010distega zvo\u010dnega posnemanja vzornikov ne smemo reducirati na njegov videz, ampak se moramo vpra\u0161ati po vzrokih in posledicah: \u017ee dejstvo posnemanja ka\u017ee, da so razlogi eksistence kulturne forme v de\u017eeli posnemanja druga\u010dni kot v okolju izvirnika. Kak\u0161ni so v de\u017eeli izvirnika, bi videli \u0161ele z analizo tega, nasproti katerim formam in iz katerih se je nova oblika razvila. Kak\u0161ni so v de\u017eeli posnemanja, vidimo z analizo lokalne kulturne scene.<\/span><\/p>\n

Zdaj pa \u0161e zadnji miselni napor. Posku\u0161ajmo ta nauk posplo\u0161iti. Storimo to v dveh smereh. Najprej moramo ugotoviti, da to, da imamo v dveh razli\u010dnih okoljih opraviti z isto kulturno obliko, nikakor ne zagotavlja, da imamo opraviti z istim kulturnim pojavom. Razlogi za popularnost neke TV serije pri nas so lahko popolnoma druga\u010dni kakor v ZDA.<\/span><\/p>\n

Drugi\u010d pa to pomeni, da razumevanje pomena, ki ga ima neka globalna kulturna oblika v okolju, ki jo je uvozilo, <\/span>ni ni\u010d, kar bi se dalo izpeljati iz ekonomsko-politi\u010dnih motivov uvoza in izvoza te forme<\/i><\/span>. Razlog za to je tako preprost, da ga ve\u010dina akademikov, ki mislijo, da nam grozi izumrtje, ne bo nikoli opazila. Filme gledamo, glasbo poslu\u0161amo neposredno, s telesi, s \u010dustvi, s pametjo, odzivamo se tako, da to, \u010de moremo, vklju\u010dimo vase glede na lastne socialne in kulturne potrebe.<\/span>10<\/sup><\/a><\/span><\/sup> V tem smislu je potro\u0161nja kulture vedno \u00bbdirektna\u00ab. To pa pomeni, da tisti, ki jo prodajajo, <\/span>ne morejo zares kontrolirati pomena, ki ga bo globalna forma dobila v vsakem posebnem lokalnem okolju<\/i><\/span>.<\/span><\/p>\n

Posplo\u0161imo to do konca. \u010ce pa je tako, pa tudi hipoteti\u010dna navidezna homogenizacija celotnega sveta z, denimo, eno samo prevladujo\u010do glasbeno obliko, ne bi mogla pomeniti, da bi jo povsod enako do\u017eivljali. Prav zato pa, ker v razli\u010dnih okoljih podoma\u010dujemo globalne forme na razli\u010dne na\u010dine, iz njih \u017ee vnaprej in sproti, pa \u010detudi se tega sploh ne zavedamo, proizvajamo razli\u010dice, ki se bodo morda med seboj spet lo\u010dile. Stvari bodo bolj zanimive od tistega, kar navadno obetajo preroki globalizacije in njeni nasprotniki.<\/span><\/p>\n

*<\/a> Sinopsis predavanja v seminarju Oddelka za sociologijo FF za srednje\u0161olske u\u010ditelje 23.11.2002. Po dobrih 10 letih ga nalagam na splet kot dopolnilo knjigi svojih esejev o popularni godbi, napisanih v preteklih 30 letih, ki bo\/je pravkar iz\u0161la: Jo\u017ee Vogrinc, Popularna godba. Eseji ob poslu\u0161anju<\/i>, Subkulturni azil (zbirka Frontier), Maribor, 2012. Pri\u010dujo\u010de besedilo sem samo jezikovno pregledal in dodal nekaj nujnih pojasnil, ozna\u010denih z letnico 2013 v oklepaju. (2013)<\/p>\n

1<\/a> Globalno seveda ne pomeni \u201cpovsod\u201d, ampak \u201ckjer koli so izpolnjeni pogoji za to, v kateri koli de\u017eeli\u201d. Zato je \u201cglobalno\u201d zelo neenakomerno navzo\u010de ne le v svetu nasploh, ampak \u0161e zlasti znotraj posameznih de\u017eel. Neenakost dostopa se nam najo\u010ditneje ka\u017ee kot socialna neenakost v velemestih razvitega sveta, medtem ko se drugod ka\u017ee kot prepad med mestom in de\u017eelo, sredi\u0161\u010dem in obrobjem ipd.<\/p>\n

2<\/a> V desetih letih je monopolizacija \u0161e veliko bolj napredovala. Zajela je svetovni splet, v avdiovizualni pop kulturi pa se je monopol s produkcije novega docela preusmeril v rentni\u0161ko izkori\u0161\u010danje \u017ee desetletja olastninjenega ustvarjanja. Gl. zbornik Glasba in avtorska pravica<\/i> (ur. S. Frith in L. Marshall), Studia humanitatis, Ljubljana, 2013, in spremni pogovor (I\u010do Vidmar in Jo\u017ee Vogrinc), zlasti opombi na str. 304. (2013)<\/p>\n

3<\/a> Predaval je v istem seminarju za srednje\u0161olske u\u010ditelje. Med slovenskimi sociologi najdlje in najbolj sistemati\u010dno raziskuje globalizacijo. Gl.: Rudi Rizman, Globalizacija in avtonomija. Prispevki za sociologijo globalizacije<\/i>, Filozofska fakulteta UL, Ljubljana, 2008. (2013)<\/p>\n

4<\/a> Ta pojem (v izvirniku cultural form<\/i>) je vpeljal britanski literarni teoretik in sociolog kulture Raymond Williams. Pojasnjen je v dalj\u0161em spisu \u201cKultura\u201d v njegovi knjigi Navadna kultura<\/i>, Studia humanitatis, Ljubljana, 1997.<\/p>\n

5<\/a> Npr. Heliodorove Etiopske zgodbe<\/i> v gr\u0161\u010dini ali Petronijev Satirikon<\/i> v latin\u0161\u010dini.<\/p>\n

6<\/a> Genji monogatari<\/i>, Zgodba o Genjiju<\/i> dvorjanke Murasaki \u0160ikibu je bila v sloven\u0161\u010dino prevedena iz tretje roke, z neprepoznavnim naslovom Princ in dvorne gospe<\/i>.<\/p>\n

7<\/a> Njegova najbolj znana knjiga je Mass Communications and American Empire<\/i> iz 1969.<\/p>\n

8<\/a> To sta American Forces Network \/AFN\/<\/i> in Radio Free Europe<\/i>, prva namenjena ameri\u0161kim vojakom v Evropi, druga ljudem onkraj \u017eelezne zavese \u2013 obe sta mo\u010dno vplivali tudi na okus (zlasti v popularni glasbi) ljudi tam, od koder sta oddajali.<\/p>\n

9<\/a> Za srednje\u0161olce v manj\u0161ih mestih je to pomenilo boj za pravico do manj obvezno urejenega videza (dolgi lasje, mini krila, kavbojke, odklanjanje kravat, okrasje pri fantih), boj zoper horo legalis in za svobodnej\u0161e spolno \u017eivljenje (poljubljanje na cesti ali v lokalu npr.).<\/p>\n

10<\/a> Tega nikakor ne razumimo kot zanikanje dru\u017ebenih procesov, katerih rezultat je odzivanje v konkretni situaciji, ki je do\u017eivljeno<\/i> kot neposredno. Ta dolo\u010denost je v odzivu potla\u010dena, odziv pa premesti in predela pomen tistega, s \u010dimer se ukvarja. S tega aspekta je bistveno, da ni zvedljiv na poprej\u0161nje namene in pomene. Sam odziv je predmet kasnej\u0161ih (re)interpretaciji in z njimi ideolo\u0161kih prisvajanj akterjev in drugih zainteresiranih. Najpogosteje akterji svoj odziv posku\u0161ajo legitimirati, medtem ko naklonjeni ali nenaklonjeni zunanji opazovalci in drugi zainteresirani pojav posku\u0161ajo reducirati na \u017ee znano, ga uvrstiti v dano klasifikacijo. Moje predavanje je bilo reakcija predvsem na te druge. (2013)<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Sinopsis predavanja v seminarju Oddelka za sociologijo FF za srednje\u0161olske u\u010ditelje 23.11.2002…<\/p>\n","protected":false},"author":14,"featured_media":6273,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[9],"tags":[],"class_list":["post-6272","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-eseji"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6272","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/14"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=6272"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6272\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":6275,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6272\/revisions\/6275"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/6273"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=6272"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=6272"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=6272"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}