{"id":6826,"date":"2013-08-13T00:59:38","date_gmt":"2013-08-12T22:59:38","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=6826"},"modified":"2013-08-13T01:00:38","modified_gmt":"2013-08-12T23:00:38","slug":"sedem-ii-ursula-ramoves-6","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=6826","title":{"rendered":"SEDEM II – Ur\u0161ula Ramove\u0161 (6)"},"content":{"rendered":"
\"\"
Ur\u0161ula Ramove\u0161 in Fantje z Jazbecove grape. foto: Nada \u017dgank<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem \u010dudes, sedem veli\u010dastnih, sedem vpra\u0161anj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov\/-ic, sedem z-godb. \u0160esti\u010d v novi sezoni.<\/i><\/p>\n

 <\/p>\n

Kako zveni, ko se nekdo na son\u010dni dan pelje z biciklom, ko kmet prosi za de\u017e, ko nekdo od\u017eebra zimsko molitev, ko se izpove stari drvar? Kako zveni ruralna avantgarda? Kako zveni, ko se Lou Reed, Tom Waits, Marlene Dietrich in Billie Holiday znajdejo v jezikovnih labirintih poljanskega dialekta? Kako zveni, ko mo\u0161kemu ritmu melodijo vdahne \u017eenska? Zveni prekleto dobro, pravzaprav celo osvobajajo\u010de. Z osvobajanjem zapovedanih jezikovnih, spolnih, kulturnih, \u017eanrskih kod vedno emancipiramo tudi sebe in tiste, ki nam prisluhnejo.<\/p>\n

Ur\u0161ula in Janez Ramove\u0161 sta v dobrem desetletju\u00a0s poezijo in glasbo opolnomo\u010dila in z nami podelila ne le za mnoge anahronisti\u010den, eksoti\u010den, a izjemno speven dialekt Poljanske doline, o katerem se preostali Sloveniji ni kaj dosti sanjalo, ampak tudi izkustveno plat bivanja protagnistov in protagonistk (iz zgodb prek poezije do pesmi), ki so jih izklesale tako poljanska govorica, doma\u010de \u017eganje, trdo kme\u010dko delo, kure in krave, kot rock, punk, v\u010dasih tragi\u010den ali ironi\u010den spet drugi\u010d malone zenovski pogled na bivanje in minevanje.<\/p>\n

Ur\u0161ula je poljanska Rusalka, ki s pomo\u010djo Fantov z Jazbecove grape (Jo\u017ei \u0160alej, Marjan Stani\u0107, Metod Banko, Robert Juki\u010d), svojim intuitivnim ob\u010dutkom za bridkost ali sladkost \u010dustvovanja, estetiko uglasbovanja, pripovedovanja zgodb in na dale\u010d prepoznavnim, zvonkim glasom, Janezovo \u010dudesno poezijo zgnete v do\u017eivljanje sveta, ki je enako skrivnostno kot je doma\u010de, enako dale\u010d kot blizu. S podoma\u010devanjem Janezove poezije in Ur\u0161uline glasbe vsi po malem, vsaj za eno pesem ali dve, postanemo Poljanci. Celo tisti, ki si tega ne upajo povedati na glas.<\/p>\n

Po Sugar Free Baby (samozalo\u017eba\/Zalo\u017eba Sanje, 2000\/2006, z Jo\u017eijem \u0160alejem), Na sun\u010dn dan sm se z beciklam pelu (Zalo\u017eba Sanje, 2003), Staroselskem ciklusu (Cankarjeva zalo\u017eba, 2006 \u2013 CD kot priloga Janezovi istoimenski pesni\u0161ki zbirki) in Angl\u010de\u0161ejnu (Zalo\u017eba Sanje, 2007) danes nosimo Talisman, ki je pred nekaj meseci iz\u0161el pri zalo\u017ebi Celinka.<\/p>\n

***<\/p>\n

ENA Glasbeno sladokusno ob\u010dinstvo te pozna kot pevko, tisti, ki \u017eivijo v Poljanski dolini, pa tudi kot u\u010diteljico. Ne vem zakaj imam ob\u010dutek, da ta poklica oziroma poslanstvi nista (povsem) izklju\u010dujo\u010di. Koliko u\u010diteljice\/pedagoginje je v tvoji pevki in koliko pevke v tvoji u\u010diteljici\/pedagoginji?<\/b><\/p>\n

UR\u0160ULA RAMOVE\u0160 1 \u010ce izklju\u010dim tisto floskulo, da bolj kot si osebno razgledan, ve\u010d lahko da\u0161 tudi svojim u\u010dencem, potem se dogaja naslednje, kot sem v\u010dasih \u017ee omenila: na odru no\u010dem in res trmasto no\u010dem biti zoprna u\u010diteljica (moram napisati zoprna, a v na\u0161emu poklicu moramo biti zoprni, da vbijemo neko znanje v glavo petindvajsetim u\u010dencem), no\u010dem izobra\u017eevati publike z besedo. Konec koncev bi zaradi svojega poklica lahko pol koncerta razlagala pomen poljanskin besed. Prav zaradi tega znanja vem, da je umetnost nekaj drugega. Da umetnost ni izobra\u017eevanje, da je to nevidna sila, ki jo mora\u0161 podati s skrajnim ob\u010dutkom, da nevidno dose\u017ee nevidno v ljudeh, ne pa da z neprestanim blebetanjem vse uni\u010di\u0161. Ne maram pretiranega govorjenja, a v mojem poklicu je to neizogibno.<\/p>\n

In obratno. Moji u\u010denci jeseni dobro vedo, da jih bo u\u010dila pevka. Po nekaj neuspelih poskusih na za\u010detku leta v smislu: \u00bbA boste eno zapeli?\u00ab, kmalu ugotovijo, da jih u\u010di \u010disto obi\u010dajna u\u010diteljica. Da jih u\u010di vse predmete, ne samo glasbo. Je pa res, da pri glasbi zelo rada in zelo na glas in zelo visoko poje. Tako te\u017eko jim dopovem, ko pojem skupaj z njimi, da to ni vi\u0161je, da je samo mo\u010dnej\u0161i in bolj zvene\u010d glas, da naj kar koraj\u017eno pojejo z menoj.<\/p>\n

Da, uspeva mi lo\u010devati prosveto (ki je neskon\u010dno oddaljena od umetnosti) in umetnost, golo umetnost, ki jo kot divjo silo ob\u010dutim samo na odru. V ponos si \u0161tejem, da se mi ji vedno znova uspe prepustiti, da me pograbi, \u010detudi kdaj pridem na oder naravnost iz razreda, iz hrupa osnovne \u0161ole.<\/p>\n

DVE Velikokrat vaju z Janezom spra\u0161ujejo o vajinem mirnem bivanju v ruralni idili Poljanske doline, ki se sopostavlja nevrozi ljubljanskega tempa. Ljubljana je v makro pogledu svetovnih prestolnic samo malce ve\u010dja vas. Med vajinim domovanjem in prestolnico je nekaj deset kilometrov zra\u010dne razdalje. V\u010dasih imam ob\u010dutek, da ho\u010dejo ljudje verjeti mitu, da nekje blizu, a hkrati dale\u010d od ponorelega slovenskega urbanega sveta obstajajo naravno razsvetljeni in civilizacijsko neopore\u010dni posamezniki, ki so sposobni \u0161e \u010desa drugega, kot raztegovanja meha in klanja pujsov. Kot da je \u017eivljenje in umetni\u0161ko ustvarjanje izven mestnega okolja neka kurioziteta, odklon od pravil. Vaju ta percepcija zabava, jezi, poni\u017euje, jo sku\u0161ata odcepti od sebe in svojega dela? Kako vaju sprejema doma\u010da okolica?<\/b><\/p>\n

UR\u0160ULA RAMOVE\u0160 2 Ta zra\u010dna razdalja je in ni velika. V mojem \u017eivljenju je vsekakor \u0161lo za velik proces, od tam, ko je bila ta razdalja neskon\u010dna; do danes, ko se mi zdi resni\u010dno kratka, ni\u010dna. \u017divljenje v teh hribih sem za\u010dela pri dvajsetih in iskreno povedano se mi je zdelo, da sem se preselila na konec sveta. Pa je bilo Ljubljane enako dale\u010d kot danes. Ni bila kriva dejanska razdalja, pa\u010d pa svetlobna leta razlike v moji glavi\u00a0 (seveda tudi v Janezovi, a to je bil njegov rojstni kraj) in v glavah tukaj\u0161njih ljudi. Kmetov v pravem pomenu besede. Ljudi, ki jim je bila ena in edina misel pravo\u010dasno nakrmiti \u017eivino, pravo\u010dasno pokositi travo, posejati polje. Samo to in ni\u010d drugega. Zavoljo tega so si nekateri kme\u010dki sinovi vzeli \u017eivljenje.<\/p>\n

Tudi sama se sedaj zelo zavedam, da je vse prej\u0161nje na\u0161teto treba izvr\u0161iti pravo\u010dasno. Zemljo in vse \u017eivo povezano\u00a0 z njo sem neizmerno vzljubila, a ni samo hrana, kar nam zemlja daje. Po letih vztrajanja \u2013 ne vztrajanja \u017eiveti na zemlji, pa\u010d pa vztrajanja \u017eiveti na zemlji in ustvarjati po svoje, nama je to okolje poklonilo najve\u010d, kar si \u010dlovek lahko za\u017eeli. Uprla sva se vsem predsodkom in za\u017eivla svoje in samosvoje \u017eivljenje, ki pa ne izklju\u010duje ni\u010desar avtohtonega. Z vztrajanjem pri svojem po\u010detju, hkrati pa vklju\u010devanju v naravne cikle, se je \u017eivljenje umirilo, hrepenenje po nedosegljivem je za\u010delo bledeti, v samoti in ti\u0161ini se je iz\u010distil\u00a0 smisel najinega bivanja, vse se je za\u010delo odvijati v pravo smer samo od sebe. \u010ce pomislim za nazaj je bilo to neko breme, ki ga vali\u0161, potiska\u0161 s te\u017eavo, nato pa se zaradi svoje te\u017ee za\u010dne samo kotaliti.<\/p>\n

Kar se ti\u010de vklju\u010denosti v okolje, pa ne komunicirava pretirano s sokrajani, toliko kot je potrebno, na njim v\u0161e\u010den na\u010din, nikoli se z njimi ne zapletava v pogovor o najinem bistvu, redko kdo kaj vpra\u0161a o najinem ustvarjanju. Na tak na\u010din se tukaj da pre\u017eiveti.<\/p>\n

\"\"<\/a>
Janez & Ur\u0161ula Ramove\u0161. foto: Borut Krajnc<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

TRI Poljanski dialekt je z Janezovimi umetelnimi poetskimi pejsa\u017ei bitja in \u017eitja lokalnega \u010dloveka postal ena od govoric sodobne slovenske poezije. \u017de res, da te govorice ve\u010dina ne razume, ko pa se oglasi skozi tebe, pa dobivajo zgodbe druga\u010dno pripovedno mo\u010d, naenkrat jih razumejo tudi tisti, ki jim je poljan\u0161\u010dina nemara celo bolj eksoti\u010dna od ru\u0161\u010dine. Se takrat, ko uglasbuje\u0161 poezijo, po\u010duti\u0161 kot medij, prevajalka enega jezika, \u010dasa, kulturnega in bivanjskega koda v drugega? Kako poteka ta proces? Prebere\u0161 pesem in takoj sli\u0161i\u0161 melodijo ali traja nekaj \u010dasa, da se metrika, ritmika in dikcija besedil ule\u017ee in \u0161ele nato prikli\u010de glasbo?<\/b><\/p>\n

UR\u0160ULA RAMOVE\u0160 3 Vse poteka popolnoma logi\u010dno. Berem Janezove pesmi, najraje \u017ee natisnjene v knjigi (\u010detudi mu jih jaz pretipkavam). Nekatere takoj izberem, v\u010dasih sem tudi malo iskala, kaj bi bilo primerno. Takoj izklju\u010dim tiste pretirano krute, z zelo krutimi izrazi. V nekaterih za\u010dutim ve\u010d \u017eenskega principa, te me gotovo vle\u010dejo. Nato pesem ve\u010dkrat preberem. Za\u010dne se ogla\u0161ati melodija. Vedno zelo preprosta, dodam preprost refren. Ponovim celoto, ve\u010dkrat jo ponovim. Posnamem. Potem pa vsa nesamozavestna zapojem Janezu, nato Jo\u017eiju. Na tak na\u010din je nastalo \u017ee kak\u0161nih 50 pesmi. Ponosna sem nanje, ker so nastale iz \u010diste nuje, iskreno, skoraj brez popravkov, spreminjanja. Ponosna, ker mi Jo\u017ei \u0160alej, ki ga neizmerno cenim, nikoli ni spreminjal melodij in mi vedno vlival samozavest, da je dobro, kar po\u010dnem. Brez njega bi verjetno \u017ee prenehala, kajti vedenje, da nisem izobra\u017eena komponistka, me je vedno vleklo nazaj. Toliko o glasbi.<\/p>\n

O jeziku nikoli ne premi\u0161ljujem, samo o vsebini. Te pesmi so mi tako blizu, da se sploh ne spra\u0161ujem, ali jih bo kdo razumel. Podajam jih s popolnim zaupanjem, ravno na tak na\u010din kot se razgali zelo (preve\u010d) zaupljiv \u010dlovek, ki je presene\u010den, \u010de je nerazumljen. Tako se tudi nam zgodi (k sre\u010di vedno redkeje), da ljudje pridejo vpra\u0161at, kaj pa ta in ta beseda pomeni. Ali ne podajamo te poezije z dvema in\u0161trumentoma \u2013 z besedo in glasbo?!<\/p>\n

V\u010dasih razmi\u0161ljam, da na\u0161o glasbo lahko razume \u0161irok krog ljudi: najla\u017eje je priti do nje, \u010de si preto\u010den, odprt \u010dlovek, ki ob poslu\u0161anju za\u010duti mravljince, solze v o\u010deh. Temu ni treba ni\u010d spra\u0161evati. Pa seveda visoko razgledani ljudje (v zadnjem letu sva jih z Janezom veliko spoznala \u2013 prav v zvezi z njegovo poezijo), ki pa se v Janezove poglabljajo neverjetno \u0161tudiozno in jih v resnici popolnoma prav razumejo). Niso pa te pesmi za obrtni\u0161ko-trgovsko-prosvetno srenjo.<\/p>\n

\u0160TIRI S Fanti iz Jazbecove grape ste razvili zelo poseben slog, v katerem resonirajo zvo\u010dne estetike \u0161ansona, zborovskega (na trenutke celo cerkvenega) in ljudskega petja, jazza, rocka, improviziranih muzik. Kako se lotevate aran\u017emajev? Kako Janez spremlja ta proces transformacij njegovih pesmi? Upo\u0161teva\u0161 oziroma upo\u0161tevate njegove predloge, komentarje?<\/b><\/p>\n

UR\u0160ULA RAMOVE\u0160 4 Najprej moram povedati, da Janez, ko mu enkrat pesem odvzamem, nima ve\u010d velikega vpliva na nadaljnji potek. V\u010dasih mu celo pose\u017eem v kak\u0161en verz in izlo\u010dim besedo, zlog. Uspe mi ga prepri\u010dati, da je to res potrebno za na\u0161e petje. Enkrat samkrat sva imela te\u017eave. Ni hotel zred\u010diti teksta pri skladbi Cajt. Jaz se nisem mogla vme\u0161avati, a po dalj\u0161em razmisleku in ve\u010dkratnem poslu\u0161anju melodije, je to sam naredil. Kako se pa mi lotevamo aran\u017emajev? Najprej se postavijo na\u0161i trije vokali. Potem Jo\u017ei po ob\u010dutku doda klavir ali harmoniko. Vse skupaj se potem \u0161e spreminja tudi na odru. Tolkala in kontrabas so dodani spontano, z vedenjem, da velikokrat ne bodo izvajani. Meni se zdi vse skupaj zelo enostavno, ker se tudi ni\u010d ne vme\u0161avam. Zaupam.<\/p>\n

PET Tom Waits, katerega Cajt\/Time tako imenitno za\u017eivi v poljan\u0161\u010dini, je v nekem intervjuju povedal: \u00bbMoja teorija je, da morajo biti pesmi anatomsko pravilne. Morajo vsebovati kaj o vremenu, o kakem mestu in o hrani \u2013 \u010de slu\u010dajno postane\u0161 la\u010den\u00ab. Kaj mora po tvojem mnenju vsebovati dobra poezija, da lahko postane dobra pesem, dober komad? Da ne ostane\u0161 la\u010den. <\/b>Kako za\u010duti\u0161, katera (Janezova) pesem je prava zate, za tvoj glas, Jo\u017eijev klavir, Marjanove perkusivne eksapade, Metodov \u017eametni vokal? Pri katerih pesniki\/pesnicah, pevci\/pevkah pa se \u0161e napaja tvoja domi\u0161ljija, tvoj glas, tvoja estetika?<\/b><\/p>\n

UR\u0160ULA RAMOVE\u0160 5 \u00a0Zame so vse Janezove pesmi zelo \u00bbnasitne\u00ab. Preprosto obo\u017eujem njegovo poezijo, razumem jo na popolnoma konkreten na\u010din ali popolnoma simbolno. Tiste pesmi, ki jih spravimo v melodije, pa se me vedno znova dotikajo \u0161e globlje. Tak\u0161na je na primer tudi pesem Samosejc, ki smo jo gotovo zapeli \u017ee ve\u010d stokrat, se \u0161e vedno ni izpela. \u0160e vedno me mravljin\u010di, \u0161e vedno se mi zdi, da bi jo moralo sli\u0161ati in razumeti \u0161e ve\u010d ljudi \u2013 pa ne, da bi bila vsebinsko te\u017eka za razumeti. Izjemno preprosta je in zato tako tola\u017eilna. Vsaki\u010d, ko jo pojem, si mislim, vidite, vsem se nam to dogaja, a je vredno \u017eiveti \u2013 za pasam ta svetla pi\u0161tola, okol vratu sviljen rde\u010d \u0161al<\/i> \u2013 vedno se lahko na koncu oprime\u0161 nekih banalnosti in pre\u017eivi\u0161. Vzame\u0161 tisto, kar ti je na dosegu roke in naredi\u0161 \u010dude\u017e. To je tudi sicer moj \u017eivljenjski princip.<\/p>\n

Nimam vzornic. Jasno, da mo\u010dno cenim dobre pevke. Vedno pa me bolj kot njihov vokal, zanima njihovo \u017eivljenje. Verjamem namre\u010d, da je vse povezano. Skupaj z \u017eivljenjem se umetni\u0161ki dar pove\u017ee v iskrenost. Ne maram blefiranja v umetnosti. Verjetno sama nikoli ne bi tako pela, \u010de ne bi tako \u017eivela. Pevski glas, ki mi je bil dan, je moje \u017eivljenjsko orodje, je moja noga, roka, moram ga uporabljati na ta na\u010din, zato da pre\u017eivim.<\/p>\n

\"\"<\/a>
foto: Tihomir Pinter<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

\u0160EST Ko smo \u017ee pri Waitsu – na novi plo\u0161\u010di Talisman je tudi precej popoljan\u0161\u010denih evergreenov, kot so Lili Marlen<\/i>, Falling in Love Again\/Pol te pa srje\u010dam spjet <\/i>(obe je pela Marlene Dietrich), Reedova Popovn dan\/Perfect Day<\/i>, I\u2019ll Be Seeing You\/Vidu te bom<\/i> \u2013 prepoznou (pela jo je tudi Billie Holiday). Sama sicer pogre\u0161am \u0161e Ain\u2019t No Sunshine\/Ni ve\u010d sunca vse je v tom<\/i>, ki jo \u017ee nekaj \u010dasa izvajate na koncertih. Omenjene posvojene Poljanke zvenijo tako, kot da bi tam \u017ee od nekdaj obstajale. Kdo jih je zbiral in zbral? Kako je pravzaprav nastajal Talisman? Druga\u010de od ostalih plo\u0161\u010d? Medil se je kar nekaj \u010dasa, kajne? \u010ce se ne motim, je na tej plo\u0161\u010di prvi\u010d sodeloval tudi jazz basist Robert Juki\u010d.<\/b><\/p>\n

UR\u0160ULA RAMOVE\u0160 6 Prav v teh dneh, po izidu plo\u0161\u010de, ki kar ni in ni mogla na plan, pa je zdaj tako lepo sprejeta, razmi\u0161ljam, kako to, da so se ravno te pesmi zna\u0161le v mojem \u017eivljenju. Zelo sem se poistovetila z njimi, pa niti za eno nisem sama dala predloga. Vse sta izbrala Janez in Jo\u017ei.<\/p>\n

Pesmi smo prepevali zadnjih pet let. Vedno bolj so ti\u0161\u010dale v smislu, da smo \u010dutili, da so pripravljene za snemanje \u2013 vokalno in in\u0161trumentalno. Pa je potem od snemanja do izdaje trajalo \u0161e skoraj leto dni. Velko breme se mi je odvalilo s to izdajo. Zdaj lahko nadaljujem.<\/p>\n

Na plo\u0161\u010di je prvi\u010d sodeloval Robert Juki\u010d in to z znatnim prispevkom. Edini je nasnemaval \u0161e druge in\u0161trumente, pripeljal basista Goran Krmaca, da je nasnel tubo za dve pesmi. Sam je tudi napisal in\u0161trumentalni del na pesem Kdaj pa kdaj. Njegov prispevek je velik in plo\u0161\u010da ima prav zaradi njega bogatej\u0161o zvo\u010dno podobo.<\/p>\n

SEDEM Slikarji slikajo na platno, glasbeniki pa slikajo na ti\u0161ino, sem nekje prebrala. Kako pomembna je ti\u0161na v tvojem \u017eivljenju, ustvarjanju glasbe, petju? Kako se ti\u0161ina in glasba v tebi pogovarjata, sodelujeta, morda kdaj celo borita za svoj prostor? Kako velik problem ti predstavlja zvo\u010dno onesna\u017eevanje?<\/b><\/p>\n

UR\u0160ULA RAMOVE\u0160 7 Slikarji slikajo ti\u0161ino, tudi sama slikam. Ti\u0161ina je moje pravo okolje. \u017divim tu gori obdana z gozdom. Velikokrat se sprehajam sama s psom po gozdu. Mnogo uhojenih stezic poznam. Doma ne poslu\u0161am glasbe, hrupno zvo\u010dno okolje pa je v mojem avtu. Pa seveda v \u0161oli. Najve\u010d novih pesmi sem ustvarila v avgustu, \u010de mi je le v juliju uspelo biti dovolj tiho, dovolj prebrati, mogo\u010de kaj naslikati. Upam, da bo tudi letos po dalj\u0161em \u010dasu tako. Nekaj se pripravlja.<\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Poljanska Rusalka o sebi, Janezovi poeziji, muziki, jeziku, zemlji, svojem poklicu in \u0161e marsi\u010dem.<\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":6827,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[8,39],"tags":[],"class_list":["post-6826","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-intervjuji","category-sedem"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6826","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=6826"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6826\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":6832,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6826\/revisions\/6832"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/6827"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=6826"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=6826"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=6826"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}