{"id":6884,"date":"2013-08-20T12:17:13","date_gmt":"2013-08-20T10:17:13","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=6884"},"modified":"2013-08-25T13:43:15","modified_gmt":"2013-08-25T11:43:15","slug":"poslusajmo-filme-nova-knjiga","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=6884","title":{"rendered":"POSLU\u0160AJMO FILME – filmska glasba skozi \u017eanre in druge svetove (1)"},"content":{"rendered":"
\n

Mitja Reichenberg:<\/strong><\/p>\n

<\/strong>POSLU\u0160AJMO FILME – filmska glasba skozi \u017eanre in druge svetove<\/strong>. Zalo\u017eba UMco, Ljubljana 2013, 225 strani.<\/span><\/p>\n

Pred kratkim je iz\u0161la knjiga, ki nadaljuje razmi\u0161ljanja ob poslu\u0161anju filmov. Sestavljena je iz dvanajstih poglavij, v njej pa je pregled in seznam preko 300 filmov iz zgodovine, komentirani pa so filmi obdobja 2010-2012. V tej rubriki bomo objavili nekaj odlomkov poglavij, za nakup se pa lahko obrnete na zalo\u017ebo ali pa knjigo poi\u0161\u010dete v najbli\u017eji knjigarni.<\/em><\/p>\n<\/blockquote>\n

\"\"<\/p>\n

POGLAVJE 2<\/strong><\/p>\n

POSLU\u0160AJMO KNJIGE V FILMIH<\/b><\/p>\n

Recimo, da obstajajo razlogi za to, da ponovno premislimo idejo Heglovega subjekta. Zakaj? Mnogo je bilo \u017ee okoli tega povedano, mnogo ne, vendar naj bo tukaj in sedaj na\u0161a naloga s to mislijo le ta, da posku\u0161amo misliti Heglov subjekt, ali karkoli je \u017ee ta njegove ‘metafizi\u010dna utvara’ kot element, ki lahko pre\u0161ije na eni strani idejo pisane besede (knjige), na drugi strani pa podobo (film). Ker je beseda lahko tudi pripovedovana (jezik, zvok), imamo prav tako na drugi strani zvok, glasbo, govorjeno in sli\u0161ano besedo pripovedi. Kakor to misliti preko Heglovega subjekta?<\/p>\n

Lahko bi tudi tvegali ali pa bili neizmerno radikalni in zapisali, da je pravzaprav ta subjekt davno razkrinkan, da ni prav ni\u010d drugega, kakor nami\u0161ljena, fantazmatska re\u0161itev neke frustracije poznega razsvetljenstva. Knjiga je dandanes vklju\u010dena v vrste tak\u0161nih in druga\u010dnih razprav ter polemik, ki pa so ve\u010dinoma nekak\u0161ne bolj ali manj antropozofije ali antropologizirane dr\u017ee, ki vzpodbujajo burne razprave tistih za<\/i> in onih proti<\/i>. Nih\u010de ne more z zagotovostjo povedati, kaj bo, vendar tudi nih\u010de pred dvesto leti ni mogel povedati, kaj bo danes. Pa vendar so knjige obstale in ostale poleg vseh drugih medijskih oblik, pa naj se \u0161e tako postavlja te in one misli nasproti. Tako je tudi subjekt postal nekak\u0161en amorfni junak, ki se je prebijal skozi zgodovino na najrazli\u010dnej\u0161e na\u010dine. Obstajajo namre\u010d skoraj brez\u0161tevilne interpretacije, ki\/ko pa\u010d v samem Heglu vidijo [vidimo<\/i>] poskuse imaginarne re\u0161itve tako imenovane sodobne odtujitve, \u010de nekoliko apostrofiramo samega Marxa[1]<\/a>. Se pa lahko na tem mestu poigramo tudi s Taylerjevo interpretacijo[2]<\/a>, ki pa za vodilni motiv<\/i>, \u010de se izrazimo nekolikoWagnerjansko, vse svoje razlage Hegla izpelje kot ‘ontolo\u0161ko vizijo’ \u2013 gre namre\u010d po poti delno uspe\u0161nega Heglovega poskusa nekak\u0161ne navidezne sprave subjektivnosti in objektivnosti pod okriljem ‘absolutnega’ subjekta. \u0160e nekaj: zanimiv niz preobrazb Heglovega subjekta najdemo tudi pri Judith Butler in njeni interpretaciji sodobne francoske filozofije[3]<\/a>. Vse to pa na tem mestu nizamo samo z enim razlogom \u2013 ho\u010demo za nekaj trenutkov konceptualno pomisliti, zakaj je lahko (in morda tudi res je) literatura, \u0161e bolje: pravljica, odli\u010dna predloga za filmsko po<\/i>-ustvarjanje.<\/p>\n

\u010ce je Heglovo pojmovanje subjekta vendar ujeto v njegove zgodovinske okvire, pa lahko dandanes razpravljamo o novem subjektum, o subjektu nekak\u0161nega izpraznjenega formata, ki bi pa morda \u0161e najbolj ustrezal njegovi razvpiti trditvi (iz Fenomenologije duha<\/i>), da obstaja bistvena povezava med pojmoma substanca in subjekt, pozablja pa se morda na njegov premi\u0161ljen nadaljevalni manever, ki pa pravi takole: \u2026 po mojem uvidu, ki se mora upravi\u010diti le skozi prikaz sistema samega, je vse odvisno od tega, da se resni\u010dnega ne dojame in izrazi le kot substance, temve\u010d enakor tudi kot subjekt[4]<\/a>.<\/p>\n

Kaj to pravzaprav pomeni? Vsesplo\u0161na, celo obi\u010dajna interpretacija trditve, da je vse nekako odvisno od tega, da se substanco pa\u010d dojame kto subjekt, pa\u010d ne upo\u0161teva dodanega opozorila, da je to mo\u017eno storiti le skozi dolo\u010den prikaz sistema samega. V tem polju diskurza na Heglovo temo subjekta je nujno povega \u0161e, da na primer John Sallis v svoji dokaj skrbni analizi razprave o substanci in subjektu v predgovori k (nem\u0161ki izdaji) Fenomenologije pa\u010d preprosto spregleda to opozorilo. In to v sami \u0161tudiji, ki je posve\u010dena tako reko\u010d samemu konceptu prikaza [orig. Darstellung<\/i>]. Lahko pa zapi\u0161emo, da vendar pri\u010da (privzema) veljavnost heideggerjanskega pristopa do samega Hegla, kot ga je morda kasneje najbolje razvil Werner Marx. Da se ne oddaljimo preve\u010d od samega izvora tega premi\u0161ljevanja je prav, da povemo \u0161e to, da se sodobni izpraznjeni subjekt tako zelo zana\u0161a na predvideno substanco (zgodbo, pripoved) v sami filmski industriji, da se po\u010duti celo nekoliko prikraj\u0161anjega, \u010de ni prav linearna pripovednost tako preprosta, da jo lahko brez ve\u010djih te\u017eav konzumira prav vsakdo, vsakokrat, pod vsakimi pogoji. To pa je pripeljalo do tega, da se vsebinske modele filmov obravnava izklju\u010dno skozi filmsko pripovedno plat, kakor bi \u0161lo za ilustracijo tega, kar lahko v knjigah sicer beremo.<\/p>\n

Kadaj pa se zagledamo v filmsko platno druga\u010de, torej ne preko knjji\u017enih polic in na\u0161e notranje podobe le-tega, kar smo prebrali v tak\u0161ni ali druga\u010dni literatni podobi, kadar postavimo filmski dogodek nad njegovo navidezno liternost, se lahko spoprijateljimo s filmom kor z avditivno umetnostjo, torej z umetnostjo zvo\u010dnih imaginacij. Pri tem moramo vsekakor priznati tudi to, da je glasba pomemben element, ki nas filmsko o\u010dara, hipnotizira in, kar je morda zanjo najpomembneje, nagovori emocije.<\/p>\n

<\/b>\"\"V kinematografih se je odvrtela velika trilogija, katere literarna predloga so knjige \u0161vedskega pisatelja Stiega Larssona (1954 \u2013 2004). Gre za filme Dekle z zmajskim tatujem <\/i>(The Girl with the Dragon Tatoo, <\/i>2009), Dekle, ki se je igralo z ognjem<\/i> (The Girl who played with Fire<\/i>, 2009) in zadnji del, ki ima naslov Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo <\/i>(The Girl who kicked in the Hornet’s nest, <\/i>2009). \u010ceprav je re\u017eiser prvega dela Niels Arden Oplev, drugega in tretjega pa Daniel Alfredson, je ostal zvest vsem trem filmskim partituram danski skladatelj Jacob Groth (roj. 1949). Svojo filmsko-glasbeno pot je pri\u010del pod taktirko re\u017eiserja S\u00f8rena Kragh-Jacobsena, aktivnega \u010dlana Dogme 95 \u2013 vendar lahko prepoznavamo Grotha sedaj kot skladatelja druga\u010dnega formata. \u010ce je bil v svojih TV serijah (znana Orel: odiseja zlo\u010dina \/ The Eagle: a crime Odyssey,<\/i> 2004-2006) \u0161e nekoliko zadr\u017ean in manj pompozen, pa se je v trilogiji navzel velikega hollywoodskega zvoka in udarnega muziciranja. Res je, da so vsi trije deli kriminalni trilerji, res pa je tudi, da ni potrebno za vsako ceno bobneti. Larsson (in posledi\u010dno filmi) dopu\u0161\u010dajo kar nekaj intime in notranjih svetov, v katere bi Jacob Groth zlahka ve\u010dkrat umestil bolj prijazne tone. Verjetno je najbolj radijskim postajam (in videastom) blizu liri\u010dna skladba\/pesem z naslovom Would Anybody Die For Me <\/i>(besedilo in izvedba Misen Groth Larsen), ki se jo najde (tudi) v filmu Dekle, ki se je igralo z ognjem<\/i> in na soundtracku Dekle z zmajevim tatujem<\/i>. V celotni partituri (posneli so jo baje v \u0161tirih dnevih) najdemo kar nekaj odli\u010dnih mest, ki se bolje ujamejo s sliko, kakor pa da bi delovala samostojno izven filmskega formata: recimo Warning Cry<\/i>, partitura klasi\u010dnega hitchcockovskega momenta, kjer se \u00bbnekdo skriva za zaveso\u00ab, ali pa Dark Mind<\/i>, razpotegnjena melodija v stilu nekdanjih oto\u017enih balad v filmih osemdesetih. Vsekakor je bolj\u0161a For Harriet<\/i>, saj Jacob Groth poka\u017ee tudi nekaj zanimanja za samostojno glasbeno obliko in ji nameni melodi\u010dno bogat in barvit notranji, osrednji del \u2013 posve\u010den iskanju izginule Harriet Vanger. Epizodno uspe\u0161en del partiture se poka\u017ee v delu z naslovom Rape<\/i>, kjer skladatelj v kratkem glasbenem stavku (manj kot dve minuti \u2013 a o\u010ditno dovolj za posilstvo) precej dobro zaokro\u017ei glavno temo \u2013 misteriozno, mra\u010dno in pesimisti\u010dno.
\n<\/b><\/p>\n

<\/b>\"\"<\/p>\n

V filmih Dekle, ki se je igralo z ognjem<\/i> in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo<\/i> pa se Jacob Groth oprime dokaj enovitega materiala. Njegova filmska partitura postane bistveno bolj rapsodi\u010dna (recimo glavna \u00bbmilenijum\u00ab tema), nakar se zelo hitro osredoto\u010di na precej wagnerjanski model: filmski lik postane tudi \u00bbglasbeni\u00ab lik \u2013 tema Blomqvist<\/i>, recimo. Gre za odprto, simfoni\u010dno obarvan del, ki ima kar nekaj razli\u010dnih glasbenih razvojev v samem filmu. Tudi Running Out Of Time<\/i> se lahko pona\u0161a z dobro ritmi\u010dno-melodi\u010dno komponento, ki daje filmu na razli\u010dnih mestih zalet in polet. Orkestracija je sicer ve\u010dkrat pri\u010dakovana, vsekakor pa se v delu Fire<\/i> razpre in omogo\u010di sliki, da si oddahne. Jacob Groth se recimo v delu Abuse<\/i> popolnoma umakne v sodobno harmonsko plastenje in iz filmskega platna potegne ob\u010dutek tesnobnosti in pri\u010dakovanja, skratka tega, kar tak\u0161en triler zahteva \u2013 v tem primeru se seveda glasba spoji s sliko in predstavlja skoraj nedeljivo celoto, kar se \u0161e posebej v zadnjem delu trilogije poudari. Tudi More Secrets<\/i> je tipi\u010dna partitura slikovnega formata, vendar manj konkretna in predvidljiva. Return of Salander<\/i> se pona\u0161a z naravnost klasicisti\u010dnim tonom in \u0161irino, kar pa daje Grothu tisto potrebno potrditev filmskega komponista, ki zna filmu dodati glasbeno poanto in ne le zvesto spremljavo dogajanja ali celo podvajanja \u2013 in tako Lisbeth pripelje nazaj.<\/p>\n

\"\"Tak\u0161na partitura, kot jo je naredil Jacob Groth, je vsekakor pomembna za razumevanje in poslu\u0161anje filmskih vsebin, saj nam daje mo\u017enost slu\u0161nega pogleda v \u017eanr in hkrati v sodobne tokove filmske glasbene kompozicije. Trilogija je opazna tudi s strani glasbenega opusa, na na\u0161a platna pa prihaja prav v zanimivem \u010dasu, ko se mnogi spra\u0161ujejo o prepletanju vsega tega, kar Larsson sicer ponuja kot literarno fikcijo. Ali pa\u010d? Jacob Groth se je zagotovo z veseljem podpisal pod to \u00bbmilenijsko\u00ab sporo\u010dilo.<\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n

—–\u00a0<\/b><\/p>\n

\"\"Ko pogledamo filma Rde\u010da kapica <\/i>(Red Riding Hood, <\/i>Catherine Hardwicke, 2011) po pripovedki Jacoba in Wilhelma Grimma ter film Obred<\/i> (The Rite<\/i>, Michael H\u00e5fstr\u00f6m, 2011), bi lahko po filmsko-glasbeni plati celo zapisali, da gre skoraj za en film, ki ima pa\u010d dva razli\u010dna naslova in pogleda. Magi\u010dnost, grozljivost, satanizem, vampirizem, okultizem, eksorcizem, volkodlaki, pravlji\u010dnost in cerkev. Vse to so skupne to\u010dke, ki so bile \u017ee mnogokrat (bolj ali manj uspe\u0161no) preigrane na filmskem platnu, tokratno ponudbo pa vendar zdru\u017euje filmski skladatelj, ki je obema naslovoma vdihnil svojo glasbo: Alex Heffes. Morda se ga \u0161e spomnimo kot komponista pri filmu Zadnji \u0161kotski kralj<\/i> (The Last King of Scotland<\/i>, Kevin McDonald, 2006) ali pa Dr\u017eavni\u0161ke igre<\/i> (State of Play, Kevin McDonald, 2009). V obeh omenjenih filmih je bil prera\u010dunljivo dramati\u010den in sistemati\u010den, sedaj pa smo lahko zaslutili tudi njegovo glasbeno temno plat. Surovo in misti\u010dno.\u00a0V to serijo premi\u0161ljevanj bi sodil tudi film Duhovnik<\/i> (Priest<\/i>, Scott Charles Stewart, 2011), za katerega je filmsko partituro podpisal Christopher Young, mojster okultnega zvoka, pa morda prav zaradi tega vreden posebne obravnave. Na trenutke se nam zdi, da je Alex Heffes kdaj pa kad po\u0161kilil preko pulta v partiture starih mojstrov grozljivk in psiho-dram (Bernard Herrmann, Hans Zimmer, Ennion Morricone, John Carpenter \u2026) in jim dodal nekaj svoje mrakobnosti in pulza. Sicer pa \u2013 ali je sploh \u0161e mo\u017eno izumiti nekaj povsem novega in sve\u017eega in se pri tem ne dotakniti predvidljivega, stereotipnega in kultnega zvoka? Te\u017eko. Film Rde\u010da kapica<\/i> je, glasbeno gledano, nastala v navezi Alex Heffes-Brian Reitzell. Slednji predvsem kot aran\u017eer, orkestrator in so-skladatelj, kar morda pomeni prav tisti drugi pridih, druga\u010dno noto od sicer pri\u010dakovane. Sicer pa gre, pripovedno gledano, za nekak\u0161en dekadentni koktajl med idejo filma Vas ob gozdu<\/i> in nedavnimi (o)kultnimi vampirskimi pravljicami. Partitura Rde\u010de kapice<\/i> ima nekaj zanimivih idej: prva se skriva v delu Kids<\/i>, ki preko oddaljenega zvon\u010dkljanja in utripanja ka\u017ee prav na prikrito grozljivost pravlji\u010dnosti, ki se ji pridru\u017eijo temne sile neznanega. V nadaljevanju se zgodi glasbena enigma imenovana Dead Sister<\/i>, zna\u010dilna mra\u010dna in tema\u010dna partitura, polna \u017ee sli\u0161anih prijemov. Vendar filmsko dobro postavljena. \u0160e bolje oblikovana je Wolf Attack suite<\/i>, ki prepri\u010da tudi s svojo dol\u017eino in kompaktno instrumentacijo. Filmska partitura v tem primeru ni le opisovanje stanja podob na filmskem platnu, temve\u010d se umika v svet sodobne popularne glasbe (tolkala) in ponudi mo\u017enost videnja filma kot spota, v katerem sledimo dogajanjem in ne zgodbi. Barvita orkestracija se najbolj izri\u0161e v delu Finale<\/i>, kjer sicer pride do nekaj glasbenega povzemanja v filmu \u017ee sli\u0161anega materiala, pa vendar smiselno prepletenega in na novo imenovanega. Med zanimivej\u0161imi, pravlji\u010dno in misti\u010dno obarvanimi partiturnimi deli je tudi Grandma’s House<\/i>, ki morda \u0161e najbolj spominja na oddaljeno otro\u0161ko varianto Rde\u010de kapice.\u00a0V sami zgodovini filmske glasbe je bilo podobnih partitur \u017ee kar precej, zato bi te\u017eko zapisali, da je tokrat Heffes resni\u010dno odsko\u010dil od pri\u010dakovanega. Seveda ni. A je zato naredil nekaj pomembnih glasbenih idej, ki preko novih studijskih in zvo\u010dno-in\u0161trumentalnih mo\u017enosti pripeljejo v tovrstno \u017eanrsko filmsko glasbo dodatno esenco: sodobnost.<\/p>\n

Razumljivo pa je tudi, da bi brez velikih skladateljev preteklosti ne bilo tega, kar lahko z glasbenim u\u017eitkom spremljamo ob filmskem platnu danes.<\/p>\n

\n
\n
\n

[1]<\/a> Prim<\/i>. Marx, Karl: The economic and Philosophic Maniscripts of 1844<\/i>. International Sallis, New York 1964, repr. 1977.<\/p>\n<\/div>\n

\n

[2]<\/a> Prim<\/i>. Taylor, Charles: Hegel<\/i>. Cambridge University Press, Cambridge 1975.<\/p>\n<\/div>\n

\n

[3]<\/a> Prim<\/i>. Butler, Judith: Subjects od Desire: Hegelian reflections in twentieth century France<\/i>. Columbia University Press, New York 1987.<\/p>\n<\/div>\n

\n

[4]<\/a> Hegel, Georg Wilhelm Friedrich: Fenomenologija duha<\/i>. Dru\u0161tvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana 1998, str. 22-23.<\/p>\n

 <\/p>\n<\/div>\n<\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Nova knjiga Mitje Reichenberga<\/p>\n","protected":false},"author":6,"featured_media":6901,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[81],"tags":[],"class_list":["post-6884","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-poslusajmo-filme"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6884","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/6"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=6884"}],"version-history":[{"count":18,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6884\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":7043,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/6884\/revisions\/7043"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/6901"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=6884"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=6884"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=6884"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}