<\/b>Diana<\/i> (Diana<\/i>, re\u017eija Oliver Hirschbiegel, glasba Keefus (Green) Ciancia in David Holmes, 2013)<\/p>\n
<\/p>\n
V\u010dasih je zelo dale\u010d od legende do mita, vendar \u2013 tam, kjer je volja, je o\u010ditno vse mo\u017eno. Mitologija se rojeva skupaj s tistim, kar \u017eelijo ljudje verjeti, verjamejo pa tisto, kar jim mediji pripovedujejo. To je izrekel \u017ee slavni dr\u017eavljan Kane v istoimenskem filmu (Orson Welles, 1941), ko ga je \u017eena povpra\u0161ala o javnem mnenju in zagotovo se do danes na tem podro\u010dju ni prav ni\u010d spremenilo, razen tega, da se je oblikovanje in ustvarjanje resni\u010dnosti sveta preko razli\u010dnih medijev samo \u0161e poglobilo: vendar tako \u010dipkasto natan\u010dno, da ve\u010d ne lo\u010dimo enega in drugega sveta \u2013 sveta ustvarjenih resnic in sveta lastnih misli, izku\u0161enj in razuma. In tako je film o mitolo\u0161kem bitju samo \u0161e dodatno potrjevanje medijske mo\u017enosti kreiranja sveta.<\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2013\/10\/Diana_3-150x150.jpg\")
Diana Spencer, dejansko lady D., kakor so jo ljubkovalno imenovali, je vsekakor postala legenda in mitolo\u0161ka nimfa \u2013 delno \u0161e preden je tragi\u010dno preminula v avtomobilski nesre\u010di, predvsem pa takoj za tem. Njena ljubezenska zgodba je pot od vsakdanjega dekleta do princese, od slu\u017ebe do poroke s princem (Charlesom); je zgodba pepelke in trnjul\u010dice, zgodba mnogih deklet, ki so ujete v pravlji\u010dni svet vitezov, gradov, zmajev in ljubezni za vse ve\u010dne \u010dase. Ta film samo potrjuje vse povedano \u2013 z vsemi atributi, ki so mu na razpolago. Vklju\u010dno z glasbo, seveda.<\/p>\n
Tokratna Diana (Naomi Wats) je tudi zvo\u010dno in glasbeno ustvarjena tako, da ji preprosto moramo verjeti. Skladatelja Keefus Ciancia in David Holmes nas nenehno glasbeno prepri\u010dujeta, da je nekaj posebnega, s \u0161irokim zamahom hollywoodskega orkestra pa pripovedujeta zgodbo o za\u010darani kralji\u010dni, ki se nekega dne prebudi. Vendar ne zato, da bi bila od\u010darana, kakor bi pravljici pripadalo, temve\u010d zato, ker je ljubezen tista, ki jo najbolj i\u0161\u010de, \u017eeli, potrebuje in \u2013 nima. Ob\u010dudovana od milijonov, vendar globoko osamljena, neutrudno dobra in skrivnostna. Skok \u010dez kraljevski plot, ki ji uspe z dr. Hasnatom Khanom (Neveen Andreas) je v glasbeno-filmskem \u017eargonu pospremljen s kar nekaj razli\u010dnimi motivi. Seveda je na za\u010detku tipi\u010den melodramatski element, sre\u010danje s pogledom, besedo in dovtipi, ki pa melodi\u010dno preraste v majhno glasbeno izku\u0161njo, s katero Ciancia in Holmes pleteta svojo glasbeno mre\u017eo dalje. Niti paparazzi ne dobijo tako silovitega glasbenega poudarka, da bi v njihovem sitnem nadlegovanju zaznali odsotnost zvo\u010dnih elementov Diane in Hasnata. Da niti ne govorimo o epizodni vlogi Dodija Al-Fayeda (Cas Anvar), ki pa, kakor vemo, dokon\u010da celotno legendo. \u010ce smo uvodoma rekli, da je glasba predvidljiva, potem lahko re\u010demo, da je prav tako predvidljiva prav zaradi tega, ker je zgodba predvidljiva. In ker govori tako filmska podoba kakor glasbena plat o isti zadevi, o isti pravljici, o isti te\u017eavi. Tudi Dianina glavna melodi\u010dna tema, imenovana Eternal Flame<\/i>, se razprostre dejansko v fragmentih preko celotnega filma, kakor bi razprostrli velik pla\u0161\u010d, pod katerega se skrije gorje, la\u017ei, prevare in samota.<\/p>\n
Morda se \u0161e kdo spomni filma, ki je oral pot zgodbe te legende, njegov naslov je bila Diana: resni\u010dna zgodba<\/i> (Diana: Her True Story<\/i>, Kevin Connor, 1993), v katerem je princeso upodobila Serena Scott Thomas, glasbo pa je napisal Ken Thorne. Gre sicer za televizijski film, ki ni imel velikega ob\u010dinstva zatemnjenih kinodvoran, a je imel to nesre\u010do, da je nastal \u0161tiri leta preden se je Diana tragi\u010dno ponesre\u010dila. Do sem vse lepo in prav \u2013 toda \u017ee leta 2007 je nastal televizijski film Morilec princese Diane<\/i> (The Murder of Princess Diana<\/i>, John Strickland), Diano je igrala Nathalie Brocker, z glasbo pa je film dopolnila Nina Humphreys; \u00a0ob njem pa \u0161e istega leta Diana: zadnji dnevi princese<\/i> (Diana: Last Days of a Princess<\/i>, Richard Dale), v katerem je Diano igrala Genevieve O’Relly, glasbo pa je napisal Larry Hall. Oba filma sta skovala velikanske dobi\u010dke, ker sta bila ob pravem \u010dasu na pravem mestu in merila v pravega \u010dloveka z imenom Dodi Al-Fayed. Ne Diana. Njo se je varovalo za mit.<\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2013\/10\/Diana_4-150x150.jpg\")
In ko poslu\u0161amo tokrat, kaj sta ponudila Ciancia in Holmes, kar ne moremo verjeti: lahko bi rekli, da je nastala prava kombinacija vseh glasbenih emocij, ki smo jih v zadnjih dvajsetih letih na temo Diane \u017ee sli\u0161ali. \u010ce re\u010demo, da je leta 1993 Thorne naredil partituro, kjer je Diani ponudil sve\u017eo glasbo, polno njene mladosti in dopadljivosti, potem je prav ta njen duh po to\u010dno dvajsetih letih postal v glasbi Ciancia-Holmes duu skoraj karikatura, saj ne sodi v objekt, kateremu se pripisujejo \u017ee skoraj miti\u010dne poteze. Kasnej\u0161a televizijska filma iz leta 2007 pa zgodbo vsekakor obrneta naokrog: sedaj je Diana velika \u017ertev prevar, sumni\u010denj in grdobij, posebno zato, ker je Al-Fayed nekako ‘druga\u010den’ od tega, kar bi morala princesa imeti ob sebi. Res je, da gre za ljubezen, toda ljubezen na britanskem dvoru ni vedno ljubezen, ki si jo \u010dlovek \u017eeli. Mati kraljica, veliko \u017eezlo velike Britanije, je neizprosna, saj le tako lahko vlada. Sre\u010da je namenjena drugim, bi rekli \u2013 tako sta glasbo izpisala Nina Humphrey in skoraj hkrati Larry Hall. Lahko bi jo ozna\u010dili za melodramati\u010dno, mestoma celo pretirano beethovnovsko, toda ponovno: duo Ciancia-Holmes je povzel tudi to noto in jo prestavil v svojo partituro zadnjega Dianinega epa. Ob tem pa se Ciancia-Holmes z njo spogledujeta prav v trenutkih princesine ljubezenske avanture in si izposojata malodane morriconejevsko orkestracijo, s katero prikli\u010demo takoj na plano vse dobre duhove.<\/p>\n
Njun ‘ve\u010dni plamen’, torej karizmati\u010dni glasbeni fil rouge<\/i>, ni ni\u010d drugega kot nadaljevalna lamentacija nad plamen\u010dkom, ki ga je leta 1997 na Dianinem pogrebu zanetil Elton John, ko je prepesnil (le kako ni imel poguma napisati kaj novega) svojo Goodbye Norma Jean<\/i>, prastaro jokav\u0161\u010dino za Marilyn Monroe iz leta 1973, v tedanjo\/sedanjo pop-limonado Candle in the Wind<\/i>. Ob tem pa si ne moremo pomagati, da bi ob Eternal Flame<\/i> ne pomislili na plamen\u010dek Eltonove sve\u010de, s tem pa pravzaprav na originalno balado iz leta 1989, ki so jo na svoj album Everything<\/i> odtisnile \u010dlanice ameri\u0161ke skupine The Bangels<\/i> (znane predvsem po pesmih Walk Like an Egyptian<\/i>, Manic Monday<\/i> pa Hazy Shade of Winter<\/i>). Kdo je kopiral od koga?<\/p>\n
No, kakorkoli \u2013 posre\u010dena je tudi uporaba glasbenega songa Salvation<\/i>, ki ga izvaja Gabrielle Aplin in na katerega klavirsko igro sta se ponovno naslonila Ciancia&Holmes. In ga preigravata kot moto filma. Res je, da je uporabljen najve\u010dkrat kot teaser<\/i> za film Diana, ampak morda pa je prav to toliko slab\u0161e za samo filmsko glasbo, ki v duetu Ciancia-Holmes ne najde pravega odgovora na to, kaj sploh glasba v tem filmu \u017eeli. Kaj je njena vloga?<\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2013\/10\/Diana_1-150x150.jpg\")
<\/p>\n
<\/p>\n
<\/p>\n
Morda pa bi bila Diana \u017ee sama dovolj, prav tako, kakor je bila dovolj, da je ustvarila tako dramati\u010dne pogoje, zaradi katerih je njeno ime sinonim za mnoge pravlji\u010dne junakinje, hkrati pa mitolo\u0161ki duh, ki se (\u0161e vedno) plazi po britanskem dvoru.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Legendarni duh se vra\u010da, mit je o\u017eivel. Toda za kak\u0161no ceno?<\/p>\n","protected":false},"author":6,"featured_media":7319,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[81],"tags":[],"class_list":["post-7318","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-poslusajmo-filme"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/7318","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/6"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=7318"}],"version-history":[{"count":7,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/7318\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":7331,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/7318\/revisions\/7331"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/7319"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=7318"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=7318"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=7318"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}