http:\/\/trus-trus.bandcamp.com<\/a>)<\/p>\nOdra\u0161\u010dala je v Beogradu, preko no\u010di pa se je odlo\u010dila zapustiti rodno mesto in se preselila v Sarajevo, kje je dokon\u010dala \u0161tudij igre. Za popolni restart v svojem \u017eivljenju se je odlo\u010dila \u0161e ko se pred leti preselila v Ljubljano, kjer kot ustvarjalka na neodvisni gledali\u0161ki sceni prisega na anga\u017eirane projekte, ki gledalca spodbujajo k razmi\u0161ljanju.<\/p>\n
Jelena je pozornost vzbudila s svojim prvim avtorskim projektom \u0160krip Orkestra, v katerem sedem deklet s pomo\u010djo improviziranih in\u0161trumentov in pankovske dr\u017ee opozarja na dru\u017ebene an(o\/i)malije (spolne zlorabe, samomori, nasilje v dru\u017eini ipd.).<\/p>\n
V Ljubljani se po \u010distem naklju\u010dju dotakne bas kitare, brez katere si danes ne more ve\u010d predstavljati \u017eivljenja.<\/p>\n
V\u0161e\u010d mi je, da (lahko) izgledam kot lahko\u017eivka in mislim kot politik. (P.J. Harvey)<\/i><\/b><\/p>\n
Obo\u017eujem dvojnosti, kontradiktornosti in zdru\u017eevanje nezdru\u017eljivega. To je eden mojih najljub\u0161ih virov inspiracije. Moram priznati, da me je v tej izjavi bolj pritegnila ravno ta dvojnost kot samo sporo\u010dilo. Ampak tudi s tem se lahko strinjam, ker imamo \u017eenske lahko mo\u010d, ki je tako zelo mehka. Mehka in hkrati \u010dvrsta. Privla\u010dna in neznosna. Vedno me zanima gledati na stvari iz drugega zornega kota. Pri tem mi je \u0161e poseben izziv kako stvari pojasniti in pribli\u017eati ljudjem na povsem nepri\u010dakovan na\u010din, ter jih s tem pripeljati do ne\u010desa \u010disto druga\u010dnega od pri\u010dakovanega. V\u010dasih mi to uspe in takrat to ob\u010dutim kot malo osebno zmago.<\/p>\n
Performativna umetnost govori o veselju, o ustvarjanju ne\u010desa, ki je tako polno nekega divjega veselja, da tega ne more\u0161 ubesediti. (Laurie Anderson)<\/i><\/b><\/p>\n
\u00bbDivje veselje ustvarjanja\u00ab je moj glavni motiv delovanja na podro\u010dju performativne umetnosti. V\u010dasih se to dogaja na nivoju ideje, v\u010dasih na nivoju giba ali prizora, v\u010dasih pa na nivoju enega samega tona.<\/p>\n
V vsakem primeru, ko enkrat za\u010duti\u0161, da si ustvaril nekaj dobrega, ni ve\u010d poti nazaj. Za vedno si ujet in postane\u0161 odvisen od te magije ustvarjanja. U\u017eitek v nastopanju in izvajanju, oziroma v reanimaciji tega kreativnega trenutka, pa je nekaj povsem drugega.<\/p>\n
Seveda se med izvajanjem posku\u0161a\u0161 vedno znova spomniti zakaj in kako je dolo\u010dena stvar nastala ter na nek na\u010din znova podo\u017eivlja\u0161 ta trenutek kreacije, vendar ga nikoli ne more\u0161 priklicati in ponovno do\u017eiveti v primarni obliki. Po drugi strani pa tudi ta podo\u017eiveti trenutek ni nikoli enak, saj je vedno odvisen od okoli\u0161\u010din, trenutnega razpolo\u017eenja in tudi odziva publike, kar vsemu skupaj daje poseben \u010dar in u\u017eitek.<\/p>\n
Ravno zaradi tega je izziv izvajati isto stvar vedno znova, ker nikoli ne ve\u0161, kaj te \u010daka za vogalom in v katero smer se bo uigrana scena odvrtela. Toda ravno tisti trenutek, ko pri ustvarjalnem procesu vsi za\u010dutimo, da se dogaja nekaj posebnega in se vsi enoglasno strinjamo, da je to to, je zame glavna motivacija, nagrada in veselje.<\/p>\n
Kreativnost zahteva pogum, da zapustimo gotovost. (Eric Fromm)<\/i><\/b><\/p>\n
Ko se porodi ideja in gre\u0161 v akcijo ter jo posku\u0161a\u0161 kontretizirati, takrat ne bi smelo biti prera\u010dunljivosti.<\/p>\n
Pri meni ideje pogosto prihajajo v nepri\u010dakovanih trenutkih. Udarijo kot strela z jasnega in v tistem trenutku niti ne vem natan\u010dno, kaj bi z njimi. Velikokrat so reakcija na provokacijo, ali pa asociacija na neko drugo idejo. Zelo redko pa so plod racionalnega in organiziranega procesa v stilu \u00bbusedi se in razmi\u0161ljaj, mogo\u010de ti bo padlo kaj na pamet\u00ab. Do tega pridem kasneje, ko idejo za\u010dnem razvijati naprej in ko se v ta proces vklju\u010dijo tudi drugi ljudje, s katerimi skupaj razvijamo in nadgrajujemo za\u010detno misel, pogosto v povsem nepri\u010dakovane smeri.<\/p>\n
Obo\u017eujem tak proces, v katerem nimam pojma, kaj se bo zgodilo in kam vse skupaj vodi, jasno mi je le, da v tem absolutno ni prostora za kalkulacijo. Kreativni proces vedno do\u017eivljam kot pohod v pragozd, v katerega gre\u0161 z vsakim korakom globlje in globlje. Podaja\u0161 se na nevarno avanturo, brez strahu kako se bo vse skupaj kon\u010dalo. In v vsem skupaj so dogodiv\u0161\u010dine odvisne od vseh ljudi, ki so s teboj v tej avanturi. V\u010dasih pre\u017eivimo vsi, v\u010dasih pre\u017eivi samo ideja, vedno pa je druga\u010de.<\/p>\n
Po mojem mnenju lahko le na tak na\u010din ustvarja\u0161 nekaj novega in druga\u010dnega od tega, kar je bilo v\u010deraj. V nasprotnem primeru stagniramo in se hitro za\u010dnemo dolgo\u010dasiti \u2013 mi, ki ustvarjamo, in na\u0161a publika, ki nas spremlja.<\/p>\n
\u010ce se dela\u0161, da ni razlike med tabo in tvojimi mo\u0161kmi kolegi, potem je verjetno res ni. (Jenny Conlee)<\/i><\/b><\/p>\n
S takimi in podobnimi izjavami imam te\u017eavo, ker se mi vedno zdi, da me silijo, da moram nujno izbrati stran. Kot da mi med vrsticami sporo\u010dajo: \u00bbAli si z nami ali si proti nam.\u00ab<\/p>\n
Vendar se pri svojem delovanju z razlikami med mo\u0161kimi in \u017eenskami niti ne obremenjujem. Da, seveda razlike obstajajo, ampak to je popolno. Ustvarjamo in se dopolnjujemo. \u010ce teh razlik ne bi bilo, bi se verjetno vsi, vklju\u010dno z okorelimi feministkami in zadrtimi mo\u0161kimi \u0161ovinisti, na smrt dologo\u010dasili v enoli\u010dnosti in monotoniji tega sveta.<\/p>\n
Ve\u010d \u010dasa, ko porabi\u0161 za staro idejo, ve\u010d energije investira\u0161 vanjo, vse bolj trda bo postajala in vse bolj bo izklju\u010devala nove ideje. (Brian Eno)<\/i><\/b><\/p>\n
Rada isto\u010dasno ustvarjam na razli\u010dnih podro\u010djih. V\u010dasih za eno stvar potrebujem \u010das, v\u010dasih premor, v\u010dasih se stvar zgodi v enem dihu. Vendar se mi ne zdi vedno napa\u010dno, \u010de za nekaj \u010dasa opusti\u0161 idejo in se kasneje vrne\u0161 k njej z novo in sve\u017eo energijo.<\/p>\n
Ni nujno, da je to vedno uspe\u0161no, ampak v\u010dasih ko pride\u0161 nazaj in \u0161e enkrat prebere\u0161, poslu\u0161a\u0161 ali pogleda\u0161 stvar z distance, se odgovor ponudi kar sam od sebe. Prav lahko pa bo\u0161 takrat idejo tudi samo vrgel stran.<\/p>\n
Seveda ima vsak svoj na\u010din ustvarjanja in nobeden na\u010din ni \u00bbpravi\u00ab, klju\u010dno pa je, da zna\u0161 prisluhniti samemu sebi. Pogosto se mi zgodi, da nisem dovolj pozorna in se \u00bbzakva\u010dkam\u00ab z nepomembnimi stvarmi. V\u010dasih potrebujem ve\u010d \u010dasa, v\u010dasih je sploh nemogo\u010de nekaj ustvariti, v\u010dasih pa se vse skupaj zgodi v enem hipu.<\/p>\n
Moramo pa se zavedati, da \u017eivimo 21. stoletju, kjer nas neprestano bombardirajo z kupom informacij, vse te\u010de z neverjetno hitrostjo, hkrati pa se od nas pri\u010dakuje, da imamo pripravljene odgovore in ustvarjeno mnenje o vsem \u017eivem.<\/p>\n
V tej prezasi\u010denosti vsega je v\u010dasih te\u017eko sploh najti \u010das in mir, da dolo\u010deno idejo postopoma razvija\u0161 in se ji posveti\u0161 na dolgi rok. Tudi zaradi tega se sama posku\u0161am izolirati od balasta, ki me obkro\u017ea. Po drugi strani pa v\u010dasih s tem lahko mimo spustim tudi kak\u0161no nesluteno prilo\u017enost, ampak tudi to ni konec sveta \u2013 pa\u010d \u00bbpro\u0161ao voz, pro\u0161ao voz ali nema veze, do\u0107i \u0107e drugi!\u00ab.<\/p>\n
<\/p>\n
<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
z Jeleno Rusjan<\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":7779,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[40,8],"tags":[],"class_list":["post-7778","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-5ka","category-intervjuji"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/7778","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=7778"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/7778\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":7784,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/7778\/revisions\/7784"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/7779"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=7778"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=7778"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=7778"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2013\/12\/Jelena-600x428.jpg\")
<\/a>