![\"Foto:](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2010\/06\/Cerkno2010_By_Ziga_Koritnik2010_9.jpg\")
<\/a>Iva Bittov\u00e1 je nesporno najve\u010dja zvezda \u010de\u0161ke alternativne glasbe in \u017ee vrsto let ena od najbolj zanimivih in iskanih umetnic iz te de\u017eele piva in cmokov. A zanimivo: svoje druga\u010dnosti, in s tem prav osve\u017eilne \u010darobnosti, ne posku\u0161a udejanjiti s kak\u0161nimi posebnimi novotarijami v instrumentariju. Ne, njena glasba je akusti\u010dna. Le z glasom in virtuoznim igranjem violine nas je sposobna voditi po glasbenih svetovih neizmerne lepote.<\/p>\n
K pisanju \u010dlanka me je spodbudila njena najnovej\u0161a plo\u0161\u010da. To je plo\u0161\u010da, polna \u017eivljenjskosti, ne\u017enosti in ljubezni. Pravi biser, ki kljub perfekcionisti\u010dni izvedbi deluje enostavno preprosto. Preprosto lepo! Plo\u0161\u010do je pod naslovom Iva Bittov\u00e1, \u0160kampov\u00fd kvartet:<\/i> Leo\u0161 Jan\u00e1\u010dek: Moravsk\u00e1 lidov\u00e1 poezie v p\u00edsn\u00edch<\/i> konec leta 2004 izdal pra\u0161ki Supraphon. Na njej je triinpetdeset klasik izpod peresa \u010de\u0161kega glasbenega velikana v aran\u017emajih Bittove in \u0160kampovega kvarteta. In ravno ti aran\u017emaji so pri nekaterih glasbenih puristih na \u010de\u0161kem povzro\u010dili val zgra\u017eanja in zmrdovanja. Jana\u010dkov opus priredb moravskih ljudskih pesmi je v prej\u0161njem stoletju postal najprej vsenarodni \u00bbhit\u00ab, kasneje pa glasbeni kanon, ki je postal nekak\u0161na svetinja in s tem obveza glasbenih \u0161ol. Bittov\u00e1 in \u0160kampovci pa so si pri aran\u017emajih za glas in godalni kvartet dovolili pa\u010d nekoliko svobode. In to je \u0161lo v nos nekaterim okostenelim glasbenim kritikom za resno glasbo. Ah, neumnost! Plo\u0161\u010da je naravnost fantasti\u010dna, in prepri\u010dan sem, da bo ravno s sve\u017eino spodbudila zanimanje za Leo\u0161a Jan\u00e1\u010dka in njegov opus tudi med tistimi poslu\u0161alci, ki se jim je njegova \u00bbklasi\u010dna glasbena dedi\u0161\u010dina\u00ab do sedaj upirala ravno zaradi ne\u017eivljenjskosti njene predstavitve. In glede na sloves izvajalcev \u2013 tako Bittove kot \u0160kampovega kvarteta \u2013 med svetovno glasbeno javnostjo menim, da bo zrasla tudi popularnost Jan\u00e1\u010dkovih stvaritev izven meja \u010ce\u0161ke in Slova\u0161ke. Sploh pa si glasbe na omenjeni plo\u0161\u010di ne predstavljajte kot nekak\u0161no silno avantgardo ali alternativo. Nasprotno. Gre za odli\u010den primer dobrega ob\u010dutka pri prena\u0161anju ljudske glasbene poetike iz moravskih vasi s konca 19. stoletja na ugledne glasbene odre dana\u0161nje Evrope. Menim, da je s pozitivnostjo, preprostostjo in naslombo na moravsko glasbeno folkloro zadnjega izdelka Iva Bittov\u00e1 sklenila nekak\u0161en smiseln krog ustvarjanja. Zato bo menda najbolje, da predstavim njen umetni\u0161ki razvoj in ustvarjanje do danes. Vabim vas torej na \u010dudovito potovanje po \u017eivljenjepisu femme fatal <\/i>\u010de\u0161ke alternative.<\/p>\n
Rodila se je leta 1958. Njen o\u010de Koloman Bitto je bil multiinstrumentalist, najraje pa je igral na kontrabas. Mati je bila \u0161olska u\u010diteljica, ki je v prostem \u010dasu prepevala po raznih pevskih zborih. Tako je Iva rasla obkro\u017eena z glasbo. O\u010de ji je kupil violino, ki jo je kot dekletce pridno vadila. V tem obdobju se je dru\u017eina veliko selila, pa\u010d glede na to, kje je o\u010de kot glasbenik dobil zaposlitev. Iva sama pravi, da je posledica stalnih selitev v mladosti ta, da si lahko zdaj hitro ustvari dom in da jo od takrat dalje preveva ob\u010dutek, da je svet brez meja. Mislim, da je ta ob\u010dutek kasneje prispeval k njenemu glasbenemu ustvarjanju, ki bi ga lahko opisal \u00bbglasba brez meja\u00ab! No, kot je pri najstnikih obi\u010dajno, se ji je pri \u0161tirinajstih drgnjenje lestvic po tako \u00bbneprivla\u010dnem\u00ab glasbilu, kot je violina, zagabilo in je glasbo obesila na klin. Mama jo je vpisala na igralski konservatorij v Brnu in Iva se je posvetila igri. In zablestela! \u017de pri sedemnajstih je postala zvezda avantgardnega gledali\u0161\u010da Divadlo na prov\u00e1zku,<\/i> malo kasneje je za\u010darala \u0161e filmske ustvarjalce in gledalce. Najbolj znana, prav legendarna, je njena vloga Er\u017eike v muzikalu Balada pro banditu<\/i> Vlad\u00edmirja S\u00edsa. Sploh se je najbolje odrezala v vlogah, ki so zahtevale improvizacijo v mimiki, gibanju in vokalni interpretaciji ter petje. Kljub vsej slavi in vsesplo\u0161ni navdu\u0161enosti gledali\u0161kih in filmskih porabnikov, pa se \u2013 po lastnih besedah \u2013 ni nikoli po\u010dutila kot igralka. Nekako pri triindvajsetih je dojela, da se lahko resni\u010dno izra\u017ea le z glasbo. Dovolj ji je bilo interpretacij drugih likov \u2013 lik, ki ga je hotela predstaviti svetu, je bila Iva Bittov\u00e1.<\/i> In ravno v tem obdobju, ko se ji je ponovno zbudila \u017eelja po muziciranju, je zopet odigral klju\u010dno vlogo njen o\u010de. Za bo\u017ei\u010d leta 1981 ji je namre\u010d pod bo\u017ei\u010dno drevesce nastavil njeno staro violino. Njena \u017eelja po igranju se je nato sprevrgla v strast. Bojda je vadila povsod in kadarkoli. Na njeno ponovno zagrizenost pri drgnjenju dvotonov je vplivala tudi globoka ljubezen do o\u010deta, ki je bil takrat \u017ee hudo bolan in ni mogel ve\u010d muzicirati, kar ga je psihi\u010dno popolnoma zlomilo. Ivino takratno obsedenost z glasbo lahko torej razumemo tudi kot posledico \u017eelje po izkazovanju privr\u017eenosti do o\u010deta in odlo\u010denosti, da nadaljuje njegovo delo. O\u010de ji je umrl \u017ee naslednje leto in ni tako nikoli do\u017eivel Ive kot pomembne glasbenice. Sama pa pravi, da sta \u0161e naprej povezana, da \u0161e sedaj na vseh koncertih \u010duti njegovo navzo\u010dnost in da v\u010dasih igra le zanj.<\/p>\n
Kakorkoli \u017ee, Iva je mislila z glasbo smrtno resno, zato je pustila gledali\u0161\u010de in film. Iz Brna se je \u017ee nose\u010da preselila v odro\u010dno vasico, in sicer v nekak\u0161no komuno, ki so jo tvorili Iva, njen prvi mo\u017e, njegova sestra in vsestranski umetnik Vaclav Koubek. Slednji se je v tej vasi skrival pred nadlegovanjem StB, \u010de\u0161koslova\u0161ke varnostne slu\u017ebe. Dve leti se je pre\u017eivljal kot pastir. Za razli\u010dno dolga obdobja so se mali skupnosti priklju\u010dili \u0161e razni drugi mladi ustvarjalci, ki so potrebovali oddih, navdih ali pa so preprosto morali ponikniti pred dr\u017eavnimi represivnimi organi. Komuno v vasi Supikovice so tako hudomu\u0161no imenovali \u00bbboemska \u010detrt Brna\u00ab. V tem \u010dasu je Iva glasbeno zorela in razvijala svoj slog. Prvi\u010d je tudi javno nastopila, in sicer kot gostja na enem od Koubkovih koncertov. No, potem je neko\u010d komuno obiskal \u0161e tolkalec Pavel Fajt, presko\u010dile so iskre in z Ivo sta postala par, tako ljubezenski kot glasbeni. In tu smo!!! Ta naveza je ponudila svetu nekaj najbolj vznemirljive glasbe, kar je je bilo kdaj zaigrane.<\/p>\n
Nekak\u0161en predgovor v njun glasbeni razcvet pomeni obdobje, ki ga lahko imenujemo \u00bbfolklorno. Na prvi EP-plo\u0161\u010di je tako mo\u010d sli\u0161ati tri ljudska besedila, za katera je glasbo napisala Iva s prijatelji. Ljubezen do ljudske glasbe je Iva razvila \u017ee v dru\u017eini, sploh se je takratna \u010de\u0161ka intelektualna mladina v veliki meri naslanjala na folk in ljudsko glasbo. Na za\u010detku osemdesetih let je bila pod pritiski t. i. normalizacije <\/i>cela vrsta \u010de\u0161kih in slova\u0161kih rockovskih skupin prisiljena prenehati z ustvarjanjem, za druge pa je bilo delovanje ote\u017eeno. S ponikanjem rockovske scene se je mladinska glasbena kultura za nekaj \u010dasa zna\u0161la v nekak\u0161nem ustvarjalnem vakuumu. Po mnenju Pavla Fajta je navdih za nove glasbene izraze v Brnu pomenil underground koncert zasedbe Skeleton Crew<\/i> (Fred Frith \u2013 kitara, Tom Cora \u2013 violin\u010delo). No, vsekakor je koncert mo\u010dno vplival na njun duo z Ivo.<\/p>\n
\u017de od samega za\u010detka sta bila gara\u010da in sta ogromno vadila. Pesmi, ki v\u010dasih delujejo kot plod hipnega navdiha, so v resnici plod dolgotrajnega iskanja pravih glasbenih re\u0161itev. Muziciranje sta dojemala kot resno delo, hkrati pa jima je njuna glasba pomenila beg v nekak\u0161en bolj\u0161i zasebni svet, kajti v zunanjem je bilo vse la\u017eno in polno nevarnosti. Rezultat njune predanosti in navdihnjenosti je fenomenalna prva LP-plo\u0161\u010da, imenovana enostavno Bittov\u00e1 and Fajt <\/i>(Panton, 1987, ponatis vklju\u010duje prvo malo plo\u0161\u010do Boton, 1997). Iva, ki je za plo\u0161\u010do prispevala ve\u010dino glasbenih motivov, pravi, da so v tej glasbi \u00bbvelik glasbeni naboj, naporno delo, radost in veliko najine ljubezni\u00ab. Pavel, zaslu\u017een za teksturo te glasbe, pa meni: \u00bbTa muzika \u2013 to je do dandanes \u010dista informacija \/…\/ to je enostavno svetloba.\u00ab<\/i> Kritiki, ki so posku\u0161ali glasbo s te plo\u0161\u010de opisati in razlo\u017eiti, so jo povezovali s pojmi kot so folk, jazz, rock, avantgarda, alternativa, blizu moderne resne glasbe <\/i>itd. Poslu\u0161alec res lahko zazna vse omenjene vplive. Kar sta tu odigrala Iva in Pavel, se ni v ni\u010demer ujemalo z ustaljenimi predstavami o bobnih in violini, kot glasbilih. Deformirani intervali, igranje violine za kobilico, tol\u010denje z roko ob violinski trup, bli\u017eanje zvoka violine in glasu, razni vzkliki, kri\u010danje, smeh ter prav posebno poeti\u010dno bobnanje je ustvarilo prelepo in nenavadno umetnino, nabito z igrivostjo in erotiko. Plo\u0161\u010do zato prav toplo priporo\u010dam v poslu\u0161anje!<\/p>\n
Njuno glasbo je najprej \u00bbza\u0161tekala\u00ab tujina, predvsem Zahodna Evropa. Veliko so ju vabili na razne festivale po Nem\u010diji, pa tudi drugod. Leta 1988 sta nastopila na festivalu avantgardne glasbe v Saint-Rhemyju in osvojila nagrado za najbolj avantgarden nastop. Tej \u00bbavantgardnosti\u00ab je verjetno pripomoglo dejstvo, da je bila njuna glasba popolnoma akusti\u010dna, v nasprotju z glasbo drugih nastopajo\u010dih alternativcev, ki so na veliko uporabljali raznotere efekte. No, kakorkoli, pomembnej\u0161e je dejstvo, da sta se na tem festivalu spoprijateljila z \u017ee omenjenima Fredom Frithom in Tomom Coro ter nekajkrat nastopila z njima na skupni improvizaciji. Kot gosta sta se pojavila tudi na Frithovi plo\u0161\u010di s filmsko glasbo Step Across The Border.<\/i> Kako pomembno je bilo to poznanstvo za Ivo, nam pove njeno lastno razmi\u0161ljanje o ustvarjalnosti in improvizaciji: \u00bb\u010clovek za\u010dne biti ustvarjalen, ko se je zmo\u017een sam odpreti in si nekaj sam zase izmisliti na odru, potem za\u010dne dobivati zamisli in za\u010dne skladati lastno glasbo. In to je ravno ena od re\u010di, ki jih v \u0161olah sploh ne u\u010dijo; znati se izra\u017eati, ne da bi imel \u010dlovek pred seboj note. Pri meni se je ta zmo\u017enost razvila pri sre\u010danju z alternativno sceno, predvsem v skupnem igranju s Fredom Frithom in Tomom Coro. Po naklju\u010dju smo se sre\u010dali, in \u017ee smo skupaj improvizirali. To je bila situacija, ko nisem mogla re\u010di ne. Preprosto sem se v to spustila in po zaslugi tega naklju\u010dja sem se tega <\/i>(improvizacije, opomba V. \u0160.) pravzaprav nau\u010dila.\u00ab<\/i><\/p>\n
Medtem ko sta premikala meje kot duo, sta se na Pavlovo pobudo podala tudi v rock. Pavel je namre\u010d prepri\u010dal Ivo, da se je kot pevka priklju\u010dila \u2013 sedaj legendarni \u2013 underground skupini Dunaj,<\/i> katere \u010dlan je bil. Po dveh letih skupnega igranja je skupina izdala dokaj zanimivo plo\u0161\u010do Bittov\u00e1 and Dunaj <\/i>(Panton, 1989; ponatis z naslovom Pustit mus\u00ed\u0161,<\/i> Rachot\/Beh\u00e9m\u00f3t, 1996). Po izidu plo\u0161\u010de je Iva skupino zapustila in se podala na nova glasbena iskanja. Kajti to elektri\u010dno-rockovsko obdobje jo je utrdilo v prepri\u010danju, da sama najbolj u\u017eiva v akusti\u010dni glasbi.<\/p>\n
Z novim zavedanjem je od srede leta 1989 za\u010dela nastopati tudi sama. Sploh je v tem obdobju o\u010ditno sprejela kar nekaj pomembnih odlo\u010ditev. Tako se je iz Brna zopet preselila na pode\u017eelje, in sicer v vas Lelekovice. Poleg \u017eelje po naravi in va\u0161kem \u017eivljenju je iskala tudi prostor z dobro akustiko za ustvarjanje glasbe. Na\u0161la ga je v lelekovi\u0161ki cerkvi Sv. Filipa in Jakoba. V njej je posnela tudi prvo samostojno plo\u0161\u010do Iva Bittov\u00e1<\/i> (Pavian, 1991; v tujini je plo\u0161\u010da iz\u0161la pod naslovom River of Milk,<\/i> ponatis pod naslovom Divn\u00e1 sle\u010dinka,<\/i>BMG Ariola, 1996). Ta album pomeni prav poseben trenutek v Ivinem osebnem glasbenem razvoju, saj je sama napisala celotno glasbo in vse aran\u017emaje ter jo odigrala in odpela sama. Tako se je osebnostno in umetni\u0161ko kon\u010dno popolnoma postavila na lastne noge. Z gozdom obdane Lelekovice pa so postale in do danes ostale njen dom ter prostor navdiha, kjer najla\u017eje in najbolje ustvarja: \u00bbStalno igram in potrebujem \u0161e ve\u010d, samoumevno petje me najbolj napolnjuje. Tudi prisotnost in objemi mojih otrok ter molk me polnijo, pogled na nebo in gozdove in naravo me polni, \u017eiva glasba in smeh otrok me mo\u010dno polnita.\u00ab<\/i><\/p>\n
Njena samostojna in ble\u0161\u010de\u010da kariera se je tako s tem \u00bbzapikom\u00ab v moravski doma\u010dnosti lahko za\u010dela. Po plo\u0161\u010di Ne nahledej<\/i> (BMG Ariola, 1994) se je zopet vrnila snemat v doma\u010do va\u0161ko cerkev. Posnela je intimno Kolednice<\/i> (BMG Ariola, 1995) \u2013 fantasti\u010dno plo\u0161\u010do, na kateri je prvi\u010d uporabila otro\u0161ki pevski zbor. Zopet je sodeloval tudi Pavel Fajt, ki je z igranjem na razne uporabne predmete ustvaril prav posebno igrivo atmosfero. Med temi nabo\u017enimi pesmicami po lepoti verjetno \u0161e najbolj izstopa izvedba ob\u010de znane in \u017ee prav razvpite Ave Marije,<\/i> saj ta v njeni vokalni interpretaciji resni\u010dno deluje kot osebnoizpovedna molitev!<\/p>\n
Naslednji izziv, ki ga je za\u010dutila v sebi, je bilo ponikniti v glasbeni svet nekoga drugega ter ga pregnesti po svoji meri in okusu. In ker je ljudska glasba njen \u00bbmaterni jezik\u00ab in je od nekdaj \u010dutila glasbeno bli\u017eino z B\u00e9lo Bart\u00f3kom in Leo\u0161em Jan\u00e1\u010dkom, se je takrat odlo\u010dila raziskati Bart\u00f3ka. Z violinistko Dorotheo Kellarovo sta ustvarili album B\u00e9la Bart\u00f3k \u2013 44 duet pro dvoje housle<\/i> (Rachot\/Beh\u00e9m\u00f3t, 1997). Kot pove \u017ee naslov, je na plo\u0161\u010di zabele\u017eenih \u0161tiriin\u0161tirideset duetov za dve violini, umetnici pa sta dele skladb odpeli namesto odigrali. Sploh sta Bartok\u00f3v material prekrojili za svoji srci in du\u0161i. Kellarov\u00e1, ki ji je bilo to muziciranje s takrat \u017ee zelo znano Ivo izjemna izku\u0161nja, je o ustvarjanju kolegice dejala, da \u00bbdela le to, kar sama ho\u010de, in to, kar prepozna za dobro.\u00ab In dober je tudi njun izdelek.<\/p>\n
V osebnem \u017eivljenju je Iva takrat pre\u017eivljala krizo. Po trinajstih letih je spoznala, da ne more ve\u010d \u017eiveti skupaj s Pavlom Fajtom, zato je razmerje kon\u010dala. Tako je v hi\u0161ki v Lelekovicih ostala sama z dvema sinovoma in glasbo. In da je bole\u010dina ne bi popolnoma zlomila, se je zakopala v delo. \u0160e isto leto je z basistom in s kitaristom neko\u010d tudi njenega Dunaja<\/i> Vladim\u00edrjem V\u00e1clavakom, enim od vidnej\u0161ih akterjev brnske in \u010de\u0161ke alternativne scene sploh, ustvarila album B\u00edl\u00e9 inferno<\/i> (Indies MAM, 1997). Naslov plo\u0161\u010de bi se v prevodu glasil Beli pekel.<\/i> Poleg Ive je krizo v razmerju pre\u017eivljal tudi Vladim\u00edr, zato v naslovu ta pekel, ki je simboliziral njuno trpljenje. Belina pa naj bi v ta pekel prina\u0161ala neko novo upanje po bolj\u0161em \u017eivljenju, ki sta se ga nadejala. Vsekakor gre za prelomno delo in zopet za enega najpomembnej\u0161ih albumov v zgodovini \u010de\u0161ke popularne glasbe. Poleg Ivinega starega prijatelja Toma Core na violon\u010delu je pri plo\u0161\u010di sodeloval tudi dekli\u0161ki zbor\u010dek Lelky.<\/i> Zbor je Iva ustanovila v doma\u010di vasi, kjer \u0161e danes zainteresirana dekleta pou\u010duje \u00bbnaravno\u00ab petje. Kot pravi, ho\u010de puncam pokazati, da prava glasba prihaja iz izvajal\u010deve notranjosti in da sta pri petju najpomembnej\u0161a svoboda ter zvestoba sebi. Vsekakor v nekoliko nenavadne melodije ubrani dekli\u0161ki glasovi veliko pripomorejo k v\u0161e\u010dnosti tega \u00bbremek dela\u00ab.<\/p>\n
No, in tega znamenitega leta 1997 si je s svojo neodvisnostjo dokon\u010dno utrdila status antizvezde na \u010de\u0161ki glasbeni sceni. Gladko je namre\u010d zavrnila nagrado Akademije za popularno glasbo<\/i> (nekak\u0161en \u010de\u0161ki grammy), in sicer z besedami, da ustvarjanje glasbe ni tekma in da so se ji razna glasbena tekmovanja zagnusila \u017ee v mladosti, ko se jih je kot mlada pevka udele\u017eevala na materino \u017eeljo. \u017de takrat ji je o\u010de dejal, da je va\u017eno biti dober, ne slaven. Za njo je bistveno ne le, kaj dela\u0161, temve\u010d tudi, s kom to po\u010dne\u0161, in da zato od \u017eirije, ki gnusno manipulira z mediji in \u00bbotroci na sceni\u00ab, ne \u017eeli prejeti ni\u010d, niti imeti s temi ljudmi sploh karkoli. S takimi izjavami je seveda prizadela kar nekaj samoljubnih osebkov, ki krojijo \u010de\u0161ko popularnoglasbeno sceno.<\/p>\n
Iva se s tem ni obremenjevala. Takrat se ji je namre\u010d \u0161e bolj na \u0161iroko odprla tujina. Kmalu po snemanju B\u00edl\u00e9ga inferna<\/i> je umrl Tom Cora. Mo\u010dno prizadeta Iva je v njegov spomin prvi\u010d napisala skladbo za ve\u010d glasbil, in sicer za godalni kvartet. Skladbo Quatour pour Cora<\/i> je mo\u010d sli\u0161ati v izvedbi godalnega kvarteta \u0160kampa Quartet<\/i> na Ivini plo\u0161\u010di Classic<\/i> (Supraphon, 1998). O\u010ditno je bila skladba v\u0161e\u010d Danilu Harringtonu, prvemu violinistu Kronos Quarteta,<\/i> saj ji je takoj ponudil, da naj napi\u0161e skladbo za njihovo plo\u0161\u010do z romskimi motivi z vsega sveta. Prav nala\u0161\u010d zanje je tako Iva zlo\u017eila Hop \u00e1 hop t\u00e1 li t\u00e1,<\/i> skladbo, ki je napisana tako, da jo lahko izvaja Kronos Quartet sam ali skupaj z Ivo, kadar se jim pridru\u017ei. To je lahkotna, ritmi\u010dna in plesna skladba, seveda pa je metri\u010dno nepravilna. Pa\u010d Iva. Njen stil skladanja za godalni kvartet nekoliko spominja na tvorbo Bart\u00f3ka in Jan\u00e1\u010dka.<\/p>\n
Naslednje sodelovanje z uglednimi imeni iz sveta \u00bbresne\u00ab glasbe, ki ga velja omeniti, je skupni koncert z Nederlands Blazers Ensemble,<\/i> ki je zabele\u017een na plo\u0161\u010di Ples Up\u00edr\u016f<\/i> (Indies records, 2000). Na njej je mo\u010d sli\u0161ati Ivino glasbo prearan\u017eirano za pihalni orkester. \u010cudovito.<\/p>\n
Za demonstracijo njene glasbene neobremenjenosti naj omenim \u0161e njen so\u010dasen izlet v hiphop in na elektronsko sceno konec devetdesetih let. Pod vplivom starej\u0161ega sina Matou\u0161a jo je namre\u010d z energijo pritegnil tudi ta glasbeni \u017eanr. Tako se je nekajkrat preizkusila s petjem ob did\u017eejih na nekaterih partyjih. Ti glasbeni poskusi so tudi zabele\u017eeni na nekaterih samplih.<\/p>\n
Tako! Jaz osebno menim, da je na\u0161i umetni\u0161ki \u010darodejki uspela namera, ki si jo je zastavila kot mladenka, da svetu predstavi lik Ive Bittove.<\/i> Razvila in uveljavila se je kot popolnoma samosvoja, neodvisna in samozavestna skladateljica in glasbena interpretka, katere velike odlike so spontanost, temperament in svoboda (izraza). Njeni sodelavci jo vsi po vrsti opisujejo kot zelo intuitivno in poudarjajo, da je njeno notranje \u017earenje ob\u010dudovanja vredno. Kljub vsej odprtosti za raznotere glasbene poskuse pa ostaja zvesta predvsem akusti\u010dni glasbi, petju in violini, v katero je \u0161e vedno na smrt zaljubljena in o kateri pravi: \u00bbTo glasbilo je prekrasno, kraljevsko, popolnoma ga obo\u017eujem, in s tem, da zahteva strogo disciplino, \u010dloveka v bistvu prevzame. Zame je najpomembnej\u0161e predajati ljudem z violino veselje, kaj ve\u010d me niti ne zanima. \/…\/ Pri tem \u010dutim ne le razmerje \u010dloveka do dela, temve\u010d razmerje do ljudi in \u017eivljenja nasploh.\u00ab<\/i><\/p>\n
Kar se ti\u010de njenih glasovnih zmo\u017enosti, so se z leti le izpopolnjevale. Je pevka stoterih osebnosti, za katero so zna\u010dilne razli\u010dne glasovne tehnike, ogromen razpon, v njenem glasu je prisotnih veliko barv, v bistvu \u017ee kar karakterjev. Pri interpretaciji vedno izhaja iz atmosfere konkretne pesmi.<\/p>\n
In za konec \u2013 poglejmo le \u0161e, kaj o svoji glasbi meni sama diva: \u00bbNerada govorim o vzgibih in ciljih ali nameri moje glasbe. Moje \u017eivljenje je enostavno glasba, ne morem \u017eiveti brez nje, ampak to, kar ho\u010dem z glasbo izraziti, tega ne morem povedati z besedami. Ob\u010dinstvu dajem kos svojega \u017eivljenja, otrok, mir svojih misli in sem vesela, kadar odhajajo domov s koncerta v dobrem po\u010dutju. In to je najpomembnej\u0161e.\u00ab<\/i><\/p>\n
Se vsi strinjamo, mar ne?!<\/p>\n
\n