{"id":8201,"date":"2014-03-20T02:00:03","date_gmt":"2014-03-20T01:00:03","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=8201"},"modified":"2014-03-18T08:45:27","modified_gmt":"2014-03-18T07:45:27","slug":"druzina-wainwright-predvsem-rufus","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=8201","title":{"rendered":"Dru\u017eina Wainwright, predvsem Rufus"},"content":{"rendered":"

Pred koncertom Rufusa Wainwrighta <\/a>v soboto, 29. marca 2014, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani objavljamo \u010dlanek Janeza Goli\u010da<\/em> Kdor poje, zlo ne misli?<\/strong><\/em> iz arhiva tiskane Muske (2006 , \u0161t. 3-4).\u00a0<\/em><\/p>\n

\"Rufus<\/p>\n

Rufusu Wainwrightu je bilo pravzaprav usojeno, da postane glasbenik, avtor, pevec in sploh perfomer. O\u010de in mati sta znana folk pevca, z glasbo se ukvarja tudi nekaj tet, sestra Martha prav tako no\u010de zaostajati, torej je okolje Rufusa naravnost potisnilo v glasbo. Kaj \u0161ele, ko so se \u00bbznali\u00ab dru\u017einski \u010dlani pogovarjati le z besedili pesmi. Mar bi Rufus lahko stal ob strani?<\/p>\n

Morda bi morali za razumevanje razmerij v dru\u017eini Wainwright pogledati dale\u010d nazaj, \u0161e pred rojstvo samega Rufusa. \u017de njegov ded je imel stalno neporavnane ra\u010dune z Rufusovim o\u010detom Loudonom, in sicer zaradi dru\u017ebeno priznanega statusa, tudi na ra\u010dun dru\u017eine, saj je dedu ve\u010d pomenil novinarski ugled pri \u010dasopisu Life kot vzgoja otrok. Podoben odnos do dru\u017eine je prenesel na Loudona Wainwrighta III.<\/i> Loudon je sina Rufusa kve\u010djemu izrabil za navdih v pesmih, ta mu kasneje ni ostal dol\u017ean kot tudi ne nekdanja \u017eena Kate McGarrigle<\/i> in kasneje \u0161e h\u010derka Martha Wainwright<\/i>.<\/span><\/p>\n

Loudon Wainwright III se je potikal v folk krogih \u017ee od sredine \u0161estdesetih let, za kantavtorsko pot pa se je odlo\u010dil \u017ee prej, takoj ko je sli\u0161al (koga drugega kot) Boba Dylana. Kljub dolgoletnemu igranju po newyor\u0161kih klubih je relativno pozno posnel prvo plo\u0161\u010do, leta 1970, takrat pa ga je \u017ee opazila ljubiteljica in stalna obiskovalka klubov Kate McGarrigle, sicer Kanad\u010danka iz Quebeca. Ko ga je videla nastopati tako spro\u0161\u010denega in zabavnega, se je zaljubila vanj \u2013 in iz njune ljubezni se je leta 1973 rodil sin Rufus, tri leta kasneje pa \u0161e h\u010derka Martha. Z rojstvom slednje je bilo tudi konec njune ljubezni, saj Loudona dru\u017eina ni zanimala, vso skrb za otroke je prepustil Kate. Ta se je potem z otrokoma preselila v Montreal k sestri Anne, s katero sta kmalu opozorili nase s pretanjeno folk glasbo.<\/span><\/p>\n

Rufus je imel pravzaprav sre\u010do, da star\u0161i niso bili veliki glasbeni zvezdniki, potemtakem bi vedno ostal v njihovi senci ali vsaj predmet opazk, da je njemu la\u017eje uspeti kot drugim. Pravzaprav je \u0161ir\u0161o priljubljenost zapravil kar sam, ko je pri \u0161tirinajstih priznal istospolno usmerjenost, kar mu je kasneje precej \u0161kodilo, vsaj v puritanski Ameriki. Ampak kaj, kot pravi sam, ko \u0161e pri najbolj obi\u010dajnih otro\u0161kih igrah ni znal lagati ali se sprenevedati.<\/span><\/p>\n

V hi\u0161i sester McGarrigle in dveh otrok, Rufusa in Marthe, je bila glasba prisotna ves \u010das. Otroka sta rasla ob glasbi, ki sta jo poslu\u0161ali Kate in Anne, to so bili predvsem muzikali, pa tudi opere in ljudska glasba, medtem ko sta sodobnost \u010drpala ob radijskem aparatu. Rufus je \u017ee kot otrok rad nastopal in igral v \u0161olskih gledali\u0161kih predstavah, vendar se je \u0161ele pri dvajsetih odlo\u010dil stopiti na pot glasbenika. Le ob klavirju narejene demo posnetke je nesel naravnost v New York ter upal na nastop v tamkaj\u0161njih klubih. Takrat je v klubu Sin-\u00e9 redno nastopal Jeff Buckley in Rufus se je v sanjah rad primerjal z njim. Ve\u010dkrat je stopil do lastnika kluba in mu molil pod nos kaseto, a ta ga je vedno zavrnil. Od tod izhaja Rufusovo ljubosumje do Jeffa; \u010deprav ga je cenil in poslu\u0161al na koncertih, ni \u017eelel poslu\u0161ati njegovih plo\u0161\u010d. Dejansko sta se spoznala \u0161ele mesec dni pred Jeffovo smrtjo, in takrat se je spremenil tudi njun odnos. \u0160ele po Jeffovi smrti je Rufus poslu\u0161al njegove plo\u0161\u010de in na albumu Grace na\u0161el izjemno izvedbo pesmi Hallelujah<\/i> Leonarda Cohena. Kasneje jo je posnel tudi sam.<\/span><\/p>\n

Rufusu v New Yorku ni \u0161lo najbolje. Celo poletje je neuspe\u0161no iskal mo\u017enosti za redne nastope, kaj \u0161ele, da bi pri\u0161el do snemalne pogodbe. Edino upanje je ostal o\u010de Loudon, ki je imel stike z ljudmi z zalo\u017eb. Rufusova demo kaseta je tako pri\u0161la najprej v roke Vana Dyka Parksa<\/i>, prek tega pa do Lennyja Waronkerja, tedanjega lastnika zalo\u017ebe Dreamworks. \u010cez mesec dni je bil Rufus v Los Angelesu, pripravljen na snemanje prve plo\u0161\u010de.<\/span><\/p>\n

Zanimivo, kako lahko nekaj, kar so v New Yorku povsem prezrli, na zahodni obali doleti tolik\u0161na pozornost. Zalo\u017eba Dreamworks je v Rufusa veliko vlo\u017eila, mu priskrbela izvrstne studijske glasbenike, Van Parks pa je pomagal pri aran\u017emajih. Resda album brez posebnega naslova (1998) ni posegel v vrhove lestvic najbolje prodajanih plo\u0161\u010d, je pa naletel na kriti\u0161ko hvalo in hvalo glasbenih kolegov. Medtem ko ve\u010dina drugih na vsak na\u010din lovi sodobnost in sploh opreza za tistim, kar se danes poslu\u0161a, Rufus \u010drpa iz dokaj daljne preteklosti. Zdi se celo, da bi se zanj lahko \u010das ustavil \u017ee v za\u010detku petdesetih let prej\u0161njega stoletja, da se ga celotno rock’n’roll obdobje ne dotika. Prej se je u\u010dil pri muzikalih in sploh klasi\u010dni popularni pesmi iz obdobja Tin Pan Alley. Nikakor pa se ni ustavil pri zgolj povzemanju; kar najprej pritegne, je vokalna interpretacija. Njegovo petje sloni na razpotegnjenih zlogih, med posameznimi verzi skoraj ni premora, komaj za hiter vdih. Obenem stalno menja modalnost, zaporedje klavirskih akordov je mnogokrat nelogi\u010dno ali vsaj nepredvidljivo, \u0161e vedno pa pesmi stojijo, so zanosne, mestoma kar himni\u010dne.<\/span><\/p>\n

O\u010ditno so pri Dreamworks v Rufusu uvideli potencial na dalj\u0161i rok. \u017de odkrita istospolna usmerjenost mu je v Ameriki prepre\u010devala \u0161ir\u0161i preboj, zato pa je pridobil trden krog ljubiteljev in glede na nad\u010dasnost njegove glasbe je sklepati, da ne bo \u0161el takoj v pozabo. Skratka, Rufus je \u017ee s prvencem potrdil potencial perspektivnega izvajalca, in kot \u017ee v mnogih podobnih primerih, ga je nenadna sprememba statusa ujela nepripravljenega.<\/span><\/p>\n

Rufus je nenadoma pove\u010dano priljubljenost znal proslaviti, pravzaprav je s tem pretiraval. Kajpak, mamila. Ve\u010dina glasbenikov z mamili i\u0161\u010de navdih ali si z njimi laj\u0161ajo napore obse\u017enih nastopov in turnej. Pri Rufusu je \u0161lo preprosto za zabavo, u\u017eitek. In kot ve\u010dina odvisnikov je sam pri sebi \u00bbvedel\u00ab, da lahko prekine, kadarkoli \u017eeli. Ko je pripravljal pesmi za drugi album, pravzaprav je imel tak namen, je postopoma ugotovil, da pri njem mamila nimajo navdihujo\u010dega u\u010dinka. Le du\u0161evno je vse bolj tonil, dokler ni tr\u010dil ob dno.<\/span><\/p>\n

Na tej to\u010dki se je spomnil na Eltona Johna, ki je pre\u017eivljal v preteklosti podobna stanja. Ta mu je dal edini mo\u017eni nasvet: nemudoma ga je napotil v sanatorij. Zdravljenje naj bi bilo uspe\u0161no, in Rufus se je \u010dist vrnil v New York in v hotelu Chelsea res za\u010del pisati pesmi za album Poses<\/i> (2001). To je precej pestrej\u0161a plo\u0161\u010da; vmes so prve ve\u010dje uspe\u0161nice (California<\/i>), sli\u0161i se producentska roka Alexa Gifforda iz Propellerheads, drugje se Rufus \u0161e vedno opre le na klavir in seveda na svoj barviti bariton. Pa vendarle se zdi, da je plo\u0161\u010da Poses le nujna stopnja do naslednjega podviga, ki bi ga lahko skupno naslovili z Want<\/i>.<\/span><\/p>\n

Rufus se je po dveh albumih in \u0161tevilnih nastopih povsem odprl. \u010ce je bil prej \u0161e previden, in je razmi\u0161ljal, kako in kaj, se je poslej odlo\u010dil za igro odprtih kart. Po\u010dasi je pri\u0161el do spoznanja, da nikoli ne bo imel uspe\u0161nice \u0161tevilka ena in da pomen avtorske glasbe le\u017ei nekje drugje. Vpoklical je vrhunskega producenta Mariusa deVriesa<\/i> (Madonna, Bjork, Bowie \u2026), da bi lahko zajel mno\u017eino idej in pristopov na naslednjih dveh plo\u0161\u010dah. V enem snemalnem obdobju je posnel kar 35 pesmi in\u00a0 <\/span>posnetke tematsko razdelil na dva dela. Ti so potem iz\u0161li na plo\u0161\u010dah, dvoj\u010dkih Want One<\/i> (2003) in Want Two<\/i> (2004). Plo\u0161\u010di naj bi iz\u0161li z nekajmese\u010dnim razmikom, a vmes se je zgodila reorganizacija zalo\u017ebe Dreamworks in trajalo je skoraj dve leti, toliko, da je vmes zalo\u017eba prek iTunes objavila virtualni maksi singel z naslovom Waiting For A Want \u2026<\/i><\/span><\/p>\n

Plo\u0161\u010di sta razdeljeni tematsko. Want One je v veliki meri Rufusov obra\u010dun s svetom, tudi kot posledica dogodka na 11. september, ki ga je Rufus do\u017eivljal od blizu, pa tudi obra\u010dun z njegovimi bli\u017enjimi, predvsem z o\u010detom Loudonom. \u017de na naslovnici je Rufus v vite\u0161ki opravi, pripravljen na obra\u010dun. Uvede pogled od dale\u010d, Oh What A World<\/i>, ki spotoma naraste v veli\u010dasten ples z bolerom za spremljavo. V I Don’t Know What It Is<\/i> se \u010dudi izpraznjenemu zvezdni\u0161kemu sistemu, v Vicious World<\/i> se jeza sprevr\u017ee v \u00bbvesel blues\u00ab. Da, \u010detudi Rufus vso plo\u0161\u010do ugotavlja, kako prazen in krivi\u010den je svet, mu ne manjka zanosa in \u017eivljenjske sile sploh. Glasbeno to ponazarjajo mogo\u010dne aran\u017eerske re\u0161itve, ki zajemajo do 350 pevskih glasov, veliki simfoni\u010dni orkester, vmes re\u017eejo pihala in trobila, \u017ee v naslednjem trenutku pa Rufus lahko ostane sam ob klavirju ali le preprosti liniji akusti\u010dnega basa.<\/span><\/p>\n

Rufusov obra\u010dun na plo\u0161\u010di Want One te\u010de od splo\u0161nega k osebnemu. Tako je najdelikatnej\u0161a pesem albuma sklepna Dinner At Eight<\/i>. Preden je pesem v resnici uvrstil na album, je Rufus o\u010deta celo vpra\u0161al za dovoljenje, ta pa mu je odgovoril, da je pel in pisal o toliko drugih ljudeh, da si tak \u00bbobra\u010dun\u00ab verjetno kar zaslu\u017ei. Loudon je pel o sinu, ko ta \u0161e shodil ni (Rufus Is A Tit Man<\/i>), tudi kasneje mu je razmerja v dru\u017eini pojasnjeval z besedili pesmi (Your Mother And I, Father and Son \u2026<\/i>), in zanimivo, v teh pesmih ni sledi ob\u017ealovanja, kve\u010djemu nasprotno, o\u010de \u017eeli, da bi sin postal prav tak kot on.<\/span><\/p>\n

Verzi iz pesmi Dinner At Eight (So put up you fists and I’ll put up mine, no running away from the scene of the crime \u2026<\/i>), torej (\u0161e) niso bili povod za slabo voljo. Ampak, zaradi vse uspe\u0161nej\u0161ega sina je tudi o\u010de Loudon pridobival ve\u010d priljubljenosti. Na vrhuncu so oba postavili na naslovnico revije Rolling Stone, in tedaj je Rufus ta \u00bbuspeh\u00ab pripisal predvsem sebi. Ko je to naravnost omenil o\u010detu, ta naslednjega pol leta ni spregovoril z njim.<\/span><\/p>\n

Z Loudonom je v pesmih obra\u010dunavala tudi Kate McGarrigle, v Go Leave poje: \u00bbGo, leave, she’s better than me, or at least she is stronger, she will make it last longer, that’s nice for you<\/i>.\u00ab<\/i>\u00a0 <\/span>S sestro Anne sta bili vseskozi prisotni na glasbenem prizori\u0161\u010du, resda sta v osemdesetih letih posku\u0161ali biti preve\u010d moderni, a k \u00bbsre\u010di\u00ab tisti \u010das nista bili pretirano aktivni in sintetiziranih plo\u0161\u010d v njuni diskografiji ni veliko. Njune pesmi sta peli Emmylou Harris in Linda Ronstadt ter se obe odzvali povabilu, da leta 1998 pojeta na \u00bbdru\u017einskem\u00ab albumu The McGarrigle Hour<\/i>. Na tej plo\u0161\u010di je res zbrana vsa glasbena dru\u017eina Wainwright-McGarrigle, celo Loudon in Rufus, eno avtorsko pesem je takrat \u017ee prispevala Martha. Trajalo je \u0161e 6 let, preden je objavila samostojni singel, s katerim ni \u017eelela zaostajati pri obra\u010dunavanjih med dru\u017einskimi \u010dlani. V Bloody Mother Fucking Asshole<\/i> poje: \u00bbI will not pretend, I will not put on a smile, I will not say I’m alright for you \u2026\u00ab<\/i><\/span><\/p>\n

Martha Wainwright pomeni resno \u00bbgro\u017enjo\u00ab nekaj zahtevnej\u0161im pop pevkam Tori Amos in Kate Bush, ki sta z leti izgubili precej ostrine, se posvetili dru\u017einskemu \u017eivljenju in sta nekako zadovoljni sami s sabo. Martha \u017ee v uvodnih verzih nenaslovljenega albuma (Zoe, 2005) poje nekaj povsem drugega: \u00bbI have no children, I have no husband, I have no reason to be alive, oh, give me one.\u00ab<\/i> Z Martho Wainwright bo treba \u0161e resno ra\u010dunati, je odlo\u010dna, jezna, a tudi ob\u010dutljiva in zna izpeljati dopadljivo melodijo.<\/span><\/p>\n

Vsi izpostavljeni \u010dlani dru\u017eine Wainwright-McGarrigle so tudi \u017ee nastopali v filmih, morda res le v obrobnih vlogah, a glasbeni prispevki niso \u0161li mimo neopa\u017eeno. Prav Rufus je po zaslugi glasbe v filmih I am Sam<\/i> in Shrek<\/i> (za prvega je posnel Hallelujah<\/i>, za drugega Across The Universe<\/i>) segel do poslu\u0161alcev, ki ga sicer niso poznali. Loudon, Rufus in Martha vsi nastopajo v filmu Letalec (The Aviator) Martina Scorseseja, seveda vsak zase, vsi na odru na velikem revijskem plesu. Njihovi glasbeni prispevki za film so zbrani tudi na plo\u0161\u010di.<\/span><\/p>\n

Rufusa tokrat pove\u010dana priljubljenost ni spodmaknila. \u0160e ve\u010d, za album Want Two<\/i> je prihranil nekaj provokativnih pesmi, samoironi\u010dno Gay Messiah<\/i> si je na primer zamislil kot pesem za skupinska prepevanja, plesna Old Whore’s Diet<\/i> prav tako ni osre\u010dila star\u0161ev manj\u0161ih otrok, ki so ob nedeljskem kosilu spra\u0161evali, o \u010dem poje njihov Rufus po radiu. V tej pesmi je svoj treso\u010di falzet posodil tudi Antony, kon\u010dno si z Rufusom delita nekatere spremljevalne glasbenike. In nasprotno, Rufus poje vodilni glas v What Can I Do<\/i> z albuma I Am A Bird Now<\/i>, oven\u010danega z nagrado Mercury.<\/span><\/p>\n

Tudi Rufus in zalo\u017eba Dreamworks vesta, da je samo glasbo vedno te\u017eje prodajati. CD-albumu Want Two je prilo\u017een DVD s posnetkom koncerta v dvorani Fillmore, kjer Rufus naravnost blesti. Ne le z glasovnimi in interpretativnimi sposobnostmi, poka\u017ee tudi smisel za nastopanje v razko\u0161ni kabaretni predstavi. Menda nam izpod njegovih prstov ne uide niti opera, vsaj tako \u017eeljo izpove v lani objavljenem dokumentarnem DVD-ju All I Want<\/i>.<\/span><\/p>\n

Naslov je dvakrat ustrezen; je sklepni del trilogije Want in res ponuja vse, kar si njegov ljubitelj le lahko \u017eeli: \u0161tevilne hvale zvezdnikov (Elton John, Neil Tennant, Sting \u2026), koncertne posnetke, videospote, posnetke nastopa v studiu \u2026 Predvsem pa je v ospredju odkrita beseda Rufusa Wainwrighta, ki v podrobnem dokumentarnem filmu spregovori o strahovih, bojih in vsem, kar ga \u017eene naprej. Njegov pomen v velikem glasbenem poslu morda najbolje ponazori izjava \u010dlanov skupine Scissor Sisters: \u00bb\u010ce tu ne bi bilo prostora za Rufusa, bi bili vsi v velikih te\u017eavah.\u00ab<\/i><\/span><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pred koncertom iz arhiva tiskane Muske <\/p>\n","protected":false},"author":7,"featured_media":8202,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[15],"tags":[],"class_list":["post-8201","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-portreti"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/8201","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/7"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=8201"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/8201\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":8206,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/8201\/revisions\/8206"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/8202"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=8201"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=8201"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=8201"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}