![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/02\/12_years_a_slave_3.jpg\")
<\/a><\/p>\nFilm je posnet po neverjetni resni\u010dni zgodbi mo\u017ea, ki se je boril za pre\u017eivetje in svobodo. Kaj to\u010dno oboje pomeni, je vsekakor vpra\u0161anje, vendar sta to brez pomisleka dve absolutni pravici, ki ju ima vsako \u017eivo bitje. V ZDA pred dr\u017eavljansko vojno ugrabijo in prodajo v su\u017eenjstvo sicer svobodnega \u010drnca s severa zvezne dr\u017eave New York. Mo\u017eak po imenu Solomon Northup (Chiwetel Ejiofor) je tako prepu\u0161\u010den krutosti usode in svojega gospodarja Edwina Eppsa (Michael Fassbender). Ko omenimo tega igralca, seveda ne smemo pozabiti, da ga je ‘odkril’ re\u017eiser Steve MyQueen in mu omogo\u010dil eno bolj\u0161ih vlog v filmu Sramota<\/i> (Shame<\/i>, 2011), pred tem pa Lakota<\/i> (Hunger<\/i>, 2008). Kakorkoli \u2013 ko po dvanajstih letih Solomon spozna mo\u017ea po imenu Bass (Brad Pitt), se mu kon\u010dno nasmehne sre\u010da. Film je pretresljiva drama o tem, kako in na kak\u0161ne na\u010dine vse je mo\u017eno \u010dloveka poni\u017eati, onemogo\u010diti, \u0161ikanirati \u00a0in mu\u010diti ter kako je mo\u017eno izkrivljati dejstva in resnico \u2013 kaj vse je mo\u017eno po\u010deti z mo\u010djo gospodarja. Film je \u017ee prejel Zlati Globus za najbolj\u0161o dramo. A naj nas raje zanima glasba, saj smo se namenili film tudi poslu\u0161ati.<\/p>\n
Ve\u010d kot zanimiva glasbena igra\u010dka ima naslov Bedtime<\/i>, nekak\u0161en pravlji\u010den in otro\u0161ki spomin Solomona na \u010dase, ko je bila svoboda pisana z veliko za\u010detnico. Sledi prihod v Washington, torej Arrival in Washington<\/em> \u2013 kratka glasbena pripoved skoraj coutry<\/i> zna\u010daja. Kakor bi bibli\u010dno ime dajalo glavnemu junaku mo\u017enost, da se odlo\u010di v imenu vseh temnopoltih ljudi, tako imamo ob glasbi vedno mo\u017enost sli\u0161ati njegove izredne misli. Ena teh je zagotovo ta, da ni smisel v tem, da pa\u010d nekako pre\u017eivi, temve\u010d le v tem, da ho\u010de \u017eiveti. To pa ne pomeni ‘pre\u017eiveti’ v smislu su\u017eenjstva in absolutnega podrejanja gospodarju. Temve\u010d prav obratno.<\/p>\n V nadaljevanju lahko prisluhnemo delu z naslovom Preparing for Trevel<\/i>, kar \u0161e najbolj spominja na temna leta inkvizicije, v katere je skoraj v tem \u010dasu bila vpletena Evropa \u2013 sicer po mnenju nekaterih ‘civilizirana’ celina. Sunkovit in u\u010dinkovit Boat Trip to New Orleans<\/i> je vsekakor s svojim ladijskih zvokom in trobljo pravo glasbeno popotovanje v svet onkraj resnice in \u017eivljenja, v tema\u010den kot no\u010dne more, teme in groze. Toda Solomon je s svojim zvokom enega od godal (tukaj violine) odmaknjen, kakor bi imela usoda z njim posebne ra\u010dune. Globoka trobila pa ustvarjajo skoraj brezizhodno situacijo mra\u010dnih \u010dlove\u0161kih sil, pogledov in pri\u010dakovanj. Sledi koprenasta skladba Saratoga Flashback<\/i> \u2013 in kakor \u017ee sam naslov nakazuje, gre za sanjsko, iluzionisti\u010dno pripoved oddaljenega otoka sre\u010de, zadovoljstva in upanja. V River Rafting Claps<\/i> sli\u0161imo to, kar clap<\/i> je, torej plosk, s tem pa se preselimo v nadaljevanje prej\u0161njih sanj: Eliza Flashback<\/i>. Le-te pa se, logi\u010dno, glasbeno spajajo z melanholi\u010dno temo Solomona, sedaj v klavirski izvedbi. Hans Zimmer se vedno znova izka\u017ee kot mojster mehkobe in sanj.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/02\/12_years_a_slave_4-600x399.jpg\")
<\/a>Filmsko partituro je naredil \u017ee z oskarjem nagrajeni skladatelj, sicer zelo znano ime velikega platna: Hans Zimmer (1957). Njegov opus obsega do sedaj \u017ee skoraj 160 filmov, zadnji ve\u010dji pa so bili brez dvoma Izvor<\/i> (Inception<\/i>, Christopher Nolan, 2010), \u00a0Angeli in demoni<\/i> (Angels and Demons<\/i>, Ron Howard, 2009), DaVincijeva \u0161ifra<\/i> (The Da Vinci Code<\/i>, Ron Howard, 2006), Hannibal<\/i> (Ridley Scott, 2001) in Gladiator<\/i> (Ridley Scott, 2000). Oskarja je prejel za svoj prispevek v animiranem filmu Levji kralj<\/i> (The Lion King<\/i>, Roger Allers in Rob Minkoff, 1994). Partirura za film 12 let su\u017eenj<\/i> ima kar enaindvajset samostojnih glasbenih enot, ki so smiselno zaokro\u017eene. Prva ima naslov Devil’s Dream – <\/i>kratek violinski solo, ki zape\u010dati Solomonu usodo. Prisluhniti velja skladbi Solomon in Chains<\/i>, v kateri Zimmer s po\u010dasnostjo in premi\u0161ljenostjo plete linijo violon\u010dela, skozi katerega spregovori nekak\u0161en stati\u010den, melanholi\u010den pogled \u010dloveka, ki je ujet ne le v verige, temve\u010d v neizmerno mo\u010d nevidne krivice. Skoraj meditativni elementi, glasbena premi\u0161ljevanja in odsotnost jasne ritmi\u010dne strukture dajejo tej skladbi idejo pri\u010dakovanja in premi\u0161ljevanja. Vsekakor se ta delo glasbeno in idejno naslanja na naslovno temo, imenovano Solomon Northup<\/i>, ki se v filmu pojavlja tako spontano in zabrisano, da ji je potrebno resni\u010dno dobro prisluhniti \u2013 s svojo po\u010dasnostjo in spevnostjo godal se namre\u010d ve\u010d kot odli\u010dno prekrije s sliko. In marsikdaj se zazremo v filmsko platno, pa niti ne vemo, da je Zimmer povzro\u010dil na\u0161o zamaknjenost. Sam Main Title<\/i> je kratek, vendar je njegova ideja jasna: \u010das in melodi\u010dnost sta na na\u0161i strani.<\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/02\/12_years_a_slave_2-600x400.jpg\")
<\/a>Escape Sequence<\/i> je ve\u010d kot o\u010ditno trdo nabijanje metronomskega \u010dasa, ki odzvanja po lesu, kot bi usoda hotela stopiti tja, kjer ji je edino mesto: v \u017eivljenje in ne le v pre\u017eivetje. Tudi Time Passing Sequence<\/i> je namenjena ve\u010d ali manj sliki, s katero se skladatelj poistoveti: tako postane njegov in\u0161trumentarij glasbena pripoved, prekrita s filmsko podobo. Sledi Devasted Crops<\/i>, partitura, katere deli so resni\u010dno tako sanjavi in odmaknjeni, da se v filmu spra\u0161ujemo, \u010de pravzaprav ne \u017eivimo v nesre\u010dnih sanjah, ki jih sanja Solomon, pa se morda nekega dne prebudi – to\u010dno tam, kjer je pri\u010del svoje dvanajstletno popotovanje. Sledi Plantation Life Pt A<\/i>, trpko odzvanjanje godalnih fla\u017eoletov, ki se nadaljujejo v Plantation Life Pt B<\/i> in tako zaokro\u017ea idejo. V Judge Yarney’s Ball<\/i> se Zimmer spogleduje s samotnim godalnim zvokom, podobnim godalnim kvartetom zgodnjega Beethovnovskega principa po\u010dasnih, elegi\u010dnih stavkov, temu pa sledi pizzicato del Letter Writing<\/i>, kar vsekakor logi\u010dno nadaljuje \u017ee vso ostalo glasbeno pripoved. Toda \u2013 Solomon Burns the Letter<\/i>, kar nam pomaga preposlu\u0161ati a ne presli\u0161ati njegovega notranjega glasu. A je to res potrebno? A je to edina pot?<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/02\/12_years_a_slave_5-600x309.jpg\")
<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"