{"id":8332,"date":"2014-02-14T05:00:41","date_gmt":"2014-02-14T04:00:41","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=8332"},"modified":"2014-02-15T19:08:07","modified_gmt":"2014-02-15T18:08:07","slug":"poslusajmo-filme-kradljivka-knjig","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=8332","title":{"rendered":"POSLU\u0160AJMO FILME: Kradljivka knjig"},"content":{"rendered":"

\u00a0<\/b>Mitja Reichenberg<\/p>\n

\u017divljenje po<\/em> in ob<\/em> \u017eivljenju knjig<\/b><\/h1>\n

Kradljivka knjig<\/i> (The Book Thief<\/i>, re\u017eija Brian Percival, glasba John Williams, 2013)<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/a><\/p>\n

 <\/p>\n

Najprej je bila knjiga.<\/p>\n

Napisal jo je avstralski pisatelj Marcus Frank Zusak leta 2006. Knjiga Kradljivka knjig<\/i> je iz\u0161la leta 2010 tudi v slovenskem prevodu (Katarina Dra\u0161kovi\u010d) in je ve\u010d kot vredna branja. Marcus Zusak je navdih za roman \u010drpal iz materinih pripovedi o nacisti\u010dni Nem\u010diji, bombardiranju M\u00fcnchna in o Judih, ki so korakali skozi malo nem\u0161ko mesto, kjer je \u017eivela. Knjiga je v Avstraliji iz\u0161la kot leposlovje za odrasle, v ZDA pa je po izidu kar 105 tednov vztrajala na lestvici najbolj prodajanih knjig za mladostnike.<\/p>\n

Tega najnovej\u0161ega filma \u017eal v slovenskih kinematografih ne bomo do\u010dakali, kljub temu, da je skladatelj originalne partiture John Williams nominiran za oskarja za filmsko glasbo. Morda je tudi zato dobro, da bi temu filmu prisluhnili.<\/p>\n

Celotno zgodbo pripoveduje Smrt (Roger Allam \u2013 glas), ki pa ni vedno tako trpka, jedka in \u017ealostna, kakor se jo standardno prikazuje. Zgodba se pri\u010dne leta 1939. Devetletna Liesel Maninger (Sophie N\u00e9lisse) \u017eivi s svojima kru\u0161nima star\u0161ema (Hans Hubermann\/Geoffrey Rush in Rosa Hubermann\/Emily Watson) v M\u00fcnchnu, saj jo je tja komaj ‘skrila’ njena prava mama (Heike Makatsch) pred podivjanim nacizmom. S pomo\u010djo svojega rejni\u0161kega o\u010deta se nau\u010di brati, knjige postanejo njena strast. Drugi kradejo hrano za pre\u017eivetje, ona pa krade knjige, ki jih nato med bombnimi napadi deli z drugimi. Gre za mra\u010dno \u017eivljenjsko zgodbo, ki prikazuje pre\u017eivetje in boj \u010dlove\u0161kega duha. Tako Hans Huberman igra harmoniko, Liesel bere in krade knjige (ki bi jih sicer za\u017eigali), v kleti pi\u0161e nove besede, ob njih pa Hubermanovi skrivajo \u0161e enega mladega \u017eida, Maxa Vandenburga (Ben Schnetzer). Ker je glavna pripovedovalka Smrt (s srcem), je \u0161e toliko bolj vznemirljiva zgodba, saj je \u010das vojne in Smrt je utrujena. Vendar se tudi Smrt ustavi in tako zaokro\u017ei zgodbo mlade Liesel.<\/p>\n

\"\"<\/a><\/p>\n

Partituro je napisal veteran filmske glasbe John Williams<\/i> (1932\u2013 <\/b>), pravilneje in s polnim imenom John (Johnny) Towner Williams, rojen v Long Islandu (New York). Glasbo je \u0161tudiral na univerzi v Los Angelesu (Kalifornija), po nekaj kratkih slu\u017ebenih avanturah pa je bil odkrit v letu 1956 od filmske ekipe 20th<\/sup> Century Fox ter postal najmlaj\u0161i pianist (imel je le 24 let) v njihovem studijskem orkestru. Kariero je pri\u010del zelo delovno \u2013 sodeloval je mnogih TV \u2013 show programih (Gilligan’s Island, Lost in Space, Wagon Train, Land of the Gigants’…), vzporedno pa je pri\u010del tudi s komponiranjem glasbe za zelo nizkoprora\u010dunske filme, prvi veliki met pa mu je uspel s filmom Dolina lutk <\/i>(Valley of the Dolls<\/i>, Mark Robson, 1967). Film je bil takoj nominiran za oskarja v kategoriji izvirne avtorske glasbe. Od takrat dalje so sledile Williamsovi glasbi samo \u0161e pohvale, nominacije tako za presti\u017enega oskarja kot tudi za Zlati globus, ob\u010dudovanja marsikaterega glasbenika enako iz filmskega sveta, kot tudi iz sveta odrske in koncertne glasbe. Postal je eden najbolj iskanih komponistov Hollywooda, bil ve\u010d kot tridesetkrat nominiran za najvi\u0161jo nagrado Akademije (prejel jo je kar petkrat) ter skoraj dvajsetkrat nominiran za Zlati globus, katerega je prejel trikrat. Po letu 1970 se je pojavil \u010dude\u017eni filmski par John Williams \u2013 Steven Spielberg in skupaj sta ustvarila resni\u010dno legendarne filme.<\/p>\n

\"\"<\/a>Za tokratni film je Williams napisal 22-stav\u010dno filmsko partituro, vsekakor v svoji znameniti sladko-trpki maniri. Prvi stavek ima naslov One Small Fact<\/i> in pospremi gledalce in poslu\u0161alce v svet mlade Liesel, ko ji Smrt odnese bratca. Klavir, znamenito glasbilo najbolj osamljenih du\u0161, se pod Williamsovim peresom spremeni v pero, ki pri\u010dne tiho pisati \u017eivljenje dekleta. Knjiga je odprta in lahko stopimo vanjo. Drugi stavek se imenuje The Journey to Himmel Street<\/i>, in oboa naznani takoj izhodi\u0161\u010dno tezo \u2013 skupaj s klavirjem se prelevita v glasbeno pripoved tega, kar je Himmel (prev. nebo<\/i>), saj je prav tam skrito vse, kar nosi v sebi veliko upanje. Williams se poda naprej \u2013 naslednji del ima naslov New Parents and a New Home<\/i>, kjer se glasba preko klavirja in igrivega orkestra spoji z naivno radostjo mladega dekleta, ki do\u017eivlja \u010das vojne pravzaprav nekoliko zastrto. Skladatelj se celo pomladno raz\u017eivi, kako bi hotel poudarili o\u010darljivost in \u010distost otroka, a klavir ponovno sklene zgodbo \u2013 ter jo postavi v Lisa’s Library<\/i>. Skrivnostno preigravanje kratkih glasbenih fraz je kakor preletavanje strani, na katerih so \u010drke, besede, pripoved \u2013 s \u010dimer se mora Liesel \u0161ele sre\u010dati. Filmska glasba stopi tukaj v film kot knjiga \u2013 vedno prisotna, toda zaprta za onega, ki je ne zna brati.<\/p>\n

V nadaljevanji sli\u0161imo glasbeni stavek z naslovom The Snow Fight<\/i>, ki je pravzaprav ve\u010d ali manj simpati\u010dno pod\u010drtavanje filmske dogodiv\u0161\u010dine, v kateri otroci pozabijo na vojno, lahkoto in smrt. Glasba se nadaljuje v Learning to Read<\/i>, saj se po uvodu harfe razpre orkester prav tako, kakor bi hotel spregovoriti namesto znakov v knjigi. Liesel se poglobi v smisel besed in z vsakim korakom bolj in bolj spoznava svet pripovedi, svet \u017eivljenja v platnicah. In ga vsekakor vzljubi. Njen ponotranjen svet, svet dialoga otro\u0161ke du\u0161e in krutosti realnega \u010dasa vojne, se vedno znova prelije v Williamsove klavirske zvoke, prepletene z odzvenom nostalgije in upanja. Nadaljevanje je skladba Book Burning<\/i>, kjer smo neme pri\u010de dejanja, ko so nacisti se\u017eigali knjige, da bi pokazali svojo mo\u010d in nadvlado. Liesel iz pogori\u0161\u010da re\u0161i eno knjigo, kar pa ji pomeni toliko, da spozna njihovo vrednost. Kaj so knjige naredile slabega? Zakaj jih je potrebno odstranjevati? Kaj je v njih tak\u0161nega? Tokrat tudi klavir nima odgovora, le sanjavo preplavi pogled na veliki kres literature.<\/p>\n

Naslednji glasbeni stavek je I Hate Hitler!<\/i>, nekak\u0161no tiho in hkrati glasno spoznanje, da je kljub vsemu nekaj hudo narobe. Sklep je kratek \u2013 \u010de Hitler sovra\u017ei knjige, ki jih jaz tako zelo spo\u0161tujem in ljubim, potem sovra\u017eim Hitlerja. Toda tega seveda deklica ne sme povedati prav na glas, saj ni \u010das za tak\u0161ne resnice. Hitler pa\u010d niti ne ve, da se ga lahko sovra\u017ei tudi zaradi knjig. Skladba Max in Liesel<\/i> je mehko odkrivanje mlade simpatije, ki pa (\u0161e) ne more prerasti v kaj ve\u010d, saj je (otro\u0161ki) svet \u0161e vse prepoln \u017ealostnih stvari, ki se dogajajo okoli njiju. Sledi The Train Station<\/i>, lahko bi rekli, da je to elegija in \u017eelja, da bi se na postaji vendar prikazali ljudje, za katerimi so se v vojni vihri izgubile sledi. Vra\u010danje vojakov s fronte in njihovo pri\u010dakovanje je za Liesel nekak\u0161no pri\u010dakovanje Tistega, ki bi jo odpeljal v lep\u0161i \u010das. A vra\u010dajo se le pre\u017eiveli. Del Revealing the Secret<\/i> se poglobi v filmsko vsebino do te mere, da z njim Williams pod\u010drtava skrivnostno delovanje, branje, po\u010detje in skrivanje. Vse to je zajeto v mehke tone godalnega orkestra, s katerim se komponist podpisuje v ta film. Skrivnostnost je tako dobro prikrita v dolgih melodi\u010dnih frazah in izmikajo\u010dih se harmonijah.<\/p>\n

Foot Race<\/i> je ponovno otro\u0161ka igra, nekak\u0161na dirka in glasbena zgodba o tem, kdo bo hitrej\u0161i. Vse ima poanto prav v tem, da obstaja de\u010dek, ki se \u017eeli \u0161portno udejstvovati v teku in zato trenira tudi tako, da izziva Liesel. Stavek The Visitor at Himmel Street<\/i> se zazre nazaj v pojo\u010de oboo, nato pa melodi\u010dno skrije v orkester. Skrivnostni obisk hi\u0161e Hubermann bo ostal in postal pomembna to\u010dka resnice vojne: ni \u0161e vse izgubljeno, dokler poznamo so\u010dutje, \u010dlove\u010dnost in dokler imamo zdrav razum, katerega ni prekrila ideologija tak\u0161ne ali druga\u010dne barve. Williams nadaljuje z violon\u010delom solo in nas popelje v Learning to Write<\/i> \u2013 kakor bi prijel roko mlade Liesel in z njo po\u010dasi a zanesljivo zapisoval prve \u010drke, nato besede in nato misli: v\u010dasih tako resni\u010dno trpke, da mora \u0161e Smrt zatisniti eno oko. Zapisana beseda pa\u010d ostane, izgovorjena odleti. To ve tudi John Williams.<\/p>\n

\"\"<\/a>The Departure of Max<\/i> je \u017ealostno-rahla glasbena pripoved in nas v filmu spomni predvsem na to, da obstaja nekje skrita Usoda, s katero smo prepleteni. Res je, da je vojna nekak\u0161na zbirateljica trpkosti in krutosti, vendar se vse premalo zavedamo resni\u010dnosti, ki zna biti prav tak\u0161na, le da ne opazimo njenih korakov, ker niso tako hiti in tako o\u010ditni. Vendar je odnos med Liesel in Maxom dejansko odnos, katerega plete Williams iz melodij v harmonijo, po\u010dasi a vztrajno. Tako v durovo, kakor tudi v molovo. Klavirski svetlej\u0161i zvoki se pojavijo v delu Jellyfish<\/i>, harfa pa pomaga prepredati skrivnost ‘meduze’. V Rescuing the Book<\/i> imamo opraviti pravzaprav s temo, ki jo v filmu zasledimo vsakokrat, ko se Liesel odlo\u010di, da bo kak\u0161no knjigo ‘re\u0161ila’ pred pozabo, pred izgubo v veliki knji\u017enici, pred kak\u0161nim \u010dlovekom. Vedno gre za re\u0161evanje tega, kar knjiga zanjo je: pogled v drug in druga\u010den svet. In kon\u010dno: Writing to Mama<\/i>. Liesel se odlo\u010di, da bo napisala mami pismo. Ni pomemben naslov, kamor bi naj pismo poslala, pomembno je to, da svoje misli in besede preslikuje na papir, saj verjame, da jih bo njene mama lahko prebrala \u2013 kjerkoli \u017ee je. Tako nastane skrivnostno podajanje notranjega govora in \u017eelja preko \u017elahtnega medija, papirja, do tistega, ki ga pogre\u0161amo, ljubimo in \u2013 pri\u010dakujemo. Ali je pismo samo pretveza, samo upanje, da obstaja na\u010din pogovora z mamo? Morda.<\/p>\n

Sledi skladba Max Lives<\/i>, ki odpira nova poglavja v \u017eivljenju. Kakorkoli \u017ee, \u017eivljenje najde vedno pot. In branje Liesel, ko je bil Max bolan, obrodi sadove. Njen mlad prijatelj, s katerim je vedno tekmovala v teku, Rudy, ne pre\u017eivi bombnega napada. Tako je skladba Rudy is Taken<\/i> poklon mlademu junaku, s katerim se tako reko\u010d kon\u010duje otro\u0161ki pogled glavne junakinje. Toda vojna ji vzame tudi kru\u0161nega o\u010deta in mamo \u2013 skladba zaklju\u010di z odprto kadenco, kakor bi se odprla prazna pot za Liesel, po kateri mora sedaj stopiti sama. Sledi sklepni del z naslovom Finale<\/i>, ponovno z oboo in njenim pojo\u010dim zvokom, kakor bi v daljavi zvenelo upanje. O\u010ditno je, da bodo leta minevala, preden bo Smrt povedala vso zgodbo. Klavir oblikuje po\u010dasen val\u010dek in filmsko sliko zaziblje v podobe iz fotografij, v \u010das \u017ealostnih trenutkov in poguma, v samoto knjig, \u010drk in besed, iz katerih je nastala tudi tale pripoved. Williams se pod celotno partituro podpi\u0161e \u0161e z glavno temo, ki ima naslov The Book Thief<\/i> in je klavirsko oblikovan\u00a0valse triste<\/i>, kot bi ga navdihnil Jean Sibelius davnega leta 1904.<\/p>\n

\"\"<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Film o tem, kako ima vsaka knjiga svoje \u017eivljenje – in kako ima vsako \u017eivljenje svoje knjige.<\/p>\n","protected":false},"author":6,"featured_media":8335,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[81],"tags":[],"class_list":["post-8332","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-poslusajmo-filme"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/8332","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/6"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=8332"}],"version-history":[{"count":9,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/8332\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":8352,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/8332\/revisions\/8352"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/8335"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=8332"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=8332"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=8332"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}