![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/02\/Pompeji_4-600x337.jpg\")
<\/a><\/p>\n<\/p>\n
Zgodba se odvija leta 79 po na\u0161em \u0161tetju \u2013 pripoveduje pa o juna\u0161tvu nekdanjega su\u017enja Mila (Kit Harington), ki je postal nepremagljiv gladiator in ki se znajde v tekmi s \u010dasom, da re\u0161i svojo ljubezen Cassio (Emily Browning), prelepo h\u010derko bogatega trgovca. Ker je mladenka \u017ee obljubljena podkupljivemu in vplivnemu senatorju, se zdi vsako upanje izgubljeno, toda sile narave na novo zavrtijo kolo usode. Ob izbruhu ognjenika si mora Milo izboriti pot na svobodo in re\u0161iti svojo ljubezen, toda v kaosu apokalipse smrt pre\u017ei na vsakem koraku. In vsekakor na koncu dobi vse, kar ho\u010de.<\/p>\n
Starodavno rimljansko mesto, pokopano pod pepelom Vezuva, je znova o\u017eivelo v vsem sijaju s pomo\u010djo re\u017eiserja Paula W. S. Andersona, mojstra akcij Nevidno zlo<\/i> (Resident Evil<\/i>, 2002) in Dirka smrti<\/i> (Death Race<\/i>, 2008) \u2013 in pod glasbeno taktirko filmskega skladatelja Clintona Shorterja (1971), ki je dobil leta 2010 filmsko-glasbeno nagrado za svoj prispevek v filmu Okro\u017eje 9<\/i> (District 9<\/i>, Neill Blomkamp, 2009) in bil od IFMCA (International Film Music Critics Association) imenovan za najbolj obetavnega filmskega skladatelja. Kakorkoli \u2013 ob originalni partituri sli\u0161imo \u0161e skladbe Josepha LoDuce (House of Delights, Masquerade<\/i> in Going Off<\/i>), kar so dejansko skladbe iz nadvse uspe\u0161ne TV mini-serije Spartak \u2013 bogovi arene<\/i> (Spartacus: Gods of the Arena<\/i>, Steven S. DeKnight, 2009\u20132011). \u010ce bi hoteli biti manj prizanesljivi, bi lahko zapisali, da prav te skladbe, ki jih je naredil LoDuca, dajejo filmu Pompeji<\/i> tisti pravo arhai\u010dno, zgodovinsko noto. Clinton Shorter je napisal \u0161estnajst delov partiture, ki jih je kljub vsemu ob filmu dobro poslu\u0161ati, saj prina\u0161ajo kar precej zanimivega glasbenega materiala, res pa je tudi, da ni\u010d prav veliko novega.<\/p>\n
My People Were Horsmen<\/i> in skladba My Name is Milo<\/i>, sta nekoliko dalj\u0161i kompoziciji, ki pa prina\u0161ata v film predvsem filmski \u010das. Prva je precej rapsodi\u010dna, z usodnimi poudarki napolnjena skladba, v kateri sicer ne najdemo bistveno novega materiala, ki bi bil lahko filmsko druga\u010den, vendar se smiselno nadaljuje v naslednjo kompozicijo, kjer pa ima Milo glavno vlogo. Obe skladbi skupaj sta nekak\u0161no jedro, okoli katerega je Clinton Shorter spletel svojo glasbeno zgodbo. Godalne sekcije se vedno znova zarinejo v trobilne ritmizacije, tako da pridobivamo na sunkovitosti in \u0161irini filmske slike. Kar pa je do sem pogre\u0161ano, je nekak\u0161en komorni duh, natan\u010dnost majhnih, a pomembnih glasbenih idej, s katerimi bi bilo dobro plesti medosebne odnose, ki jih pa slika in zgodba ponujata. Tu je glasbeno skoraj neizrazit lik Aurelie (Carrie-Anne Moss) in Atticusa (Adewale Akinnuoye-Agbaje), da ne govorimo o Ariadni (Jessica Lucas), ki pa bi sploh potrebovala dodatni material. \u0160koda, ker se nekateri liki tudi v filmu izgubijo v mno\u017eici vro\u010dih saj vulkana, vendar bi vsaj Clinton Shorter lahko naredil nekaj za njihovo ve\u010ddimenzionalnost. Prav tako se v filmu izgubi sicer igralsko dobro narejen Corvus (Kiefer Sutherland), a to ni ve\u010d skladateljev problem.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/02\/Pompeji_3-600x337.jpg\")
<\/a>Izhodi\u0161\u010dna tema, torej main title<\/i> z naslovom Pompeii<\/i>, je skoraj povsem pri\u010dakovana glasba, ki se spogleduje z zvokom velike Carmine Burane<\/i> mojstra Carla Orffa; sploh, \u010de se dobro spomnimo njenega za\u010detnega triumfalnega zvoka: O Fortuna<\/i>. Temen orkestrski zvok, polo\u017eeni akordi in sunkoviti zborovski zvok nas postavijo v oddaljeno zgodovino tragi\u010dnega dogodka. Davnina se pred na\u0161imi o\u010dmi zazdi ponovno \u017eiva. Skrivnostno obarvana, polna zanimivega vokala, je skladba Slaughter<\/i>, zakol \u2013 umaknjena kompozicija, ki spregovori o temni plati \u010dlovekove zgodovine \u2013 saj je zgodovinar Jacques Le Goff vedno poudarjal, da je dejanska zgodovina civilizacije le zgodovina umorov, pobojev, klanja in verske nestrpnosti. Tudi, \u010de imamo prav, Vezuv ni vedel za te re\u010di. Tega leta, ko je pokopal Pompeje, je pokopal tudi Herkulanum, vendar z bistveno manj lave. Nad Pompeje se je steklo okoli 30 metrov, nad Herkulanum pa ‘le’ 5 metrov lavinega prahu. Vendar dovolj za katastrofo. Skladba Home<\/i> se za\u010dne epsko, kakor bi se \u017eelel Clinton Shorter pokloniti ideji vrnitve tja, kjer razumemo svoj dom kot zato\u010di\u0161\u010de. A ker ga ni ve\u010d, ker je pokopan nekje dale\u010d v ognju in pepelu, je lahko le spomin. Temu sledi brezskrbna Streets of Pompeii<\/i>, v osnovi igriva kompozicija, napolnjena s pre\u0161ernimi zvoki vsakdana, nevednosti in pri\u010dakovanja. Tako tudi ljudje tega dne niso vedeli, da se za njih kon\u010duje. Skladatelj se le s kadenco dotakne pogleda na vulkan, na usodo tedanjega \u010dasa. Skladba Revenge<\/i> se opira na \u010dustveno mo\u010d zvoka, na mo\u010dno ritmizacijo, ki smo jo \u017ee za\u010dutili v osnovni temi. Lahko bi rekli, da se komponist zana\u0161a predvsem na epske razse\u017enosti slike, saj ne ponudi filmu prav velike glasbene teme niti glasbene zgradbe, ki bi lahko stala zase. Mo\u010d filmske kompozicije je resda v samem filmu, toda mo\u010d filmske glasbe izhaja vendar iz njene prepri\u010dljive samobitnosti, iz njene mo\u010di lastne pripovedi, s katero pritegne filmskega gledalca do te mere, da postane tudi filmski poslu\u0161alec. Prav v tem duhu je narejena tudi skladba Enslaved<\/i>, hvalnica trenutku, ko Milo odvr\u017ee bremena su\u017eenjstva, bremena gladiatorstva, in postane svoboden \u010dlovek \u2013 karkoli je to \u017ee v tedanjem \u010dasu pomenilo. Skladba je droben sprehod med umaknjenim \u017eenskim vokalom na samem za\u010detku in nekak\u0161no dalj\u0161o kadenco z ritmi\u010dnimi elementi samega za\u010detka filma.<\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/02\/Pompeji_2-600x399.jpg\")
<\/a>Kompozicija Celtic Rebellion<\/i> nam odpira znane glasbene poglede in posluhe, saj \u0161e vsi pomnimo \u0161irokopoteznost epskih spektaklov, kot je bil na primer Ben Hur<\/i> (1959, William Wyler), kjer je glasbo naredil Mikl\u00f3s R\u00f3zsa in z njo zaslovel tako reko\u010d preko no\u010di. Zbor, ki ga Clinton Shorter uvede prav v tem delu, je smiselno postavljen, toda njegova glasbena vloga je vendar samo podvajanje tega, kar nam tako ali tako \u017ee filmska slika in zgodba (upora) ponujata. Ta ve\u010d kot \u0161est minut trajajo\u010da partitura se v svojem jedru ponavlja, \u010deprav daje vtis, da nenehno pripoveduje neko grobo zgodbo. A tudi to je po nekaj minutah lahko \u017ee razumljeno in presli\u0161ano. Del The<\/em> Mountain<\/i> je drzen in mo\u010den, kakor ga pa\u010d zgodba narekuje in pri\u010dakuje. Z njim v korak gre To the Harbour<\/i>, saj obe skladbi spregovorita neposredno skupaj s sliko prav v trenutkih katastrofe in iskanja re\u0161itve. Temu sledi The End of the World<\/i>, kar pa da mo\u017enost uporabe osnovne teme (Pompeii<\/i>) in njene razdelave. Harmonske sekvence se kot nekak\u0161no stebri\u0161\u010de postavljajo naokoli in obkro\u017eijo oddaljen \u017eenski vokal, v katerega nas ujamejo slike velikega platna, slike pokopanih Pompejev. Kar je morda ponovno nepresli\u0161ano: prav tukaj se precej spogleduje s partituro, ki jo je pred \u010dasom naredil Hans Zimmer na podobno tematiko. V mislih imamo film Gladiator<\/em> (Ridley Scott, 2000), glas pa je primaknila Lisa Gerrard.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2014\/02\/Pompeji_5-600x337.jpg\")
<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"