{"id":9002,"date":"2014-05-16T05:00:59","date_gmt":"2014-05-16T03:00:59","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=9002"},"modified":"2014-05-16T08:36:30","modified_gmt":"2014-05-16T06:36:30","slug":"poslusajmo-filme-godzila","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=9002","title":{"rendered":"POSLU\u0160AJMO FILME: Godzila"},"content":{"rendered":"

Mitja Reichenberg<\/p>\n

Ve\u010dje od najve\u010djega in glasno od najglasnej\u0161ega<\/strong><\/h1>\n

Godzila<\/em>\u00a0(Godzilla<\/em>, Gareth Edwards, glasba Alexandre Desplat, 2014)<\/p>\n

\"\"<\/a><\/p>\n

\u010ce prihaja nekaj, kar nas bo vrnilo v kameno dobo, potem je to zagotovo tisto, o \u010demer je govoril Albert Einstein, ko so ga vpra\u0161ali po oro\u017eju III. svetovne vojne. Modro je odgovoril, da tega ne ve, ve pa, da bo oro\u017eje IV. svetovne vojne fra\u010da. No, bomo videli.<\/p>\n

Legendarna po\u0161ast se vra\u010da po \u0161estdesetih letih \u0161e bolj skrivnostna in grozljiva, cilj njenega pohoda pa je Tokio \u2013 vizionarski re\u017eiser Gareth Edwards prina\u0161a ganljivo zgodbo o \u010dlove\u0161kem pogumu in spravi sredi gro\u017enje titanskih sil narave, ko se stra\u0161na Godzila nameni povrniti naravno ravnovesje in je \u010dlove\u0161ka rasa povsem nemo\u010dna. Po spodletelih voja\u0161kih in znanstvenih poskusih, da bi velikanski stvor odvrnili od soo\u010denja s \u010dlove\u0161tvom, se japonska prestolnica znajde v kaosu popolnega uni\u010denja. Vlada sku\u0161a prikriti resnico, toda vsi voja\u0161ki na\u010drti spodletijo, v navzkri\u017enem ognju pa se znajdejo \u0161tevilni nedol\u017eni civilisti. Ko se zdi \u017ee vse izgubljeno in grozi konec \u010dlove\u0161ke civilizacije, preostane le \u0161e zadnji poskus iz obupa, z malo mo\u017enosti za uspeh, ki od vseh vpletenih zahteva veliko mero po\u017ertvovalnosti in brezmejnega poguma. V igralski zasedbi lahko vidimo imena, kot so Ken Watanabe (dr. Ichio Serizawa), Aaron Taylor-Johnson (Ford Brody) in Juliette Binoche (Sandra Brody). Re\u017eiserja Garteha Edwardsa poznamo \u017ee po filmih podobnega \u017eanra, saj je ustvaril filmske projekte, med katerimi so Po\u0161asti<\/em> (Monsters<\/em>, 2010, glasba Jon Hopkins), njegovo podro\u010dje pa so posebni vizualni u\u010dinki. Ni \u010dudno, da je Godzila med njimi. Sam priznava, da so mu blizu tri vodilna
\nimena med re\u017eiserji: George Lucas, Steve Spielberg in vsekakor Quentin Tarantino. Se vidi.<\/p>\n

Zgodba te po\u0161asti j\"\"e pravzaprav stara (filmska) zgodba. Prvi\u010d jo sre\u010damo leta 1954, naredil pa ga je japonski re\u017eiser Ishiro Honda. Tako praznuje ta stvor letos svojih 60 let. Od tedaj pa do danes je na to\u00a0temo nastalo \u017ee 28 filmov \u2013 kar pomeni, da bi lahko mirno ustanovili klub obo\u017eevalcev Godzile in bi imeli kar precej \u010dlanov. Kar je morda nekoliko absurdno, vendar resni\u010dno \u2013 Godzila ima svojo zvezdo v Hollywoodu na Walk of Fame<\/em>, v Tokiu (park Hibiya<\/em>) pa je tudi njen kip, katerega pa ta nova Godzila uni\u010di. Ehm. Filme je potrebno resni\u010dno dobro gledati in poslu\u0161ati.<\/p>\n

Glasbo je napisal Alexandre Desplat (1961), eden zanimivej\u0161ih skladateljev zadnjih let. Za seboj ima ve\u010d kot 150 filmskih partitur, med katerimi moramo opozoriti na Nedol\u017ene la\u017ei<\/em> (Innocent Lies<\/em>, Patrick Dewolf, 1995), Minuta ti\u0161ine<\/em> (Une minute de silence<\/em>, Florent-Emilio Siri, 1998), Syriana<\/em> (Stephem Gaghan, 2005), Nenavaden primer Benjamina Buttona<\/em> (The Curious Case of Benjamin Button<\/em>, David Fincher, 2008), Mlada luna<\/em> (The Twilight Saga: New Moon<\/em>, Chris Weitz, 2009), Kraljev govor<\/em> (The King’s Speech<\/em>, Tom Hooper, 2010), Harry Potter in svetinje smrti \u2013 1. in 2. del<\/em> (Harry Potter and the Deathly Hallows; Part 1 & Part 2<\/em>, David Yates, 2010, 2011), Argo<\/em> (Ben Affleck, 2012) in Grand Budapest hotel<\/em> (The Grand Budapest Hotel<\/em>, Wes Anderson, 2014). Tokratni Godzili je pripisal kar dvajset glasbenih to\u010dk, od katerih so nekatere prav res zanimive in dobre. Poslu\u0161ajmo jih.<\/p>\n

Uvod je namenjen osnovni temi, ki film ozna\u010duje. Naslov je Godzilla!<\/em> in ima samo en namen: prestra\u0161iti tiste, ki se znajdejo pred njo v filmski zgodbi in vse one, ki se znajdejo ob njih pred filmskim platnom. Njeno rohnenje je samo droben dodatek k sicer\u0161njemu ropotanju velikega simfoni\u010dnega orkestra. Desplat nadaljuje z delom, ki ima naslov Inside the Mines<\/em>. V njem se posve\u010da ve\u010dinoma klasi\u010dnega principa horror glasbenih prijemov, od glissandov do temnih zvokov zabrisanih godal in stisnjenih clustrov, ki delujejo nekoliko obrabljeno. Ampak \u2013 v filmu imajo poanto. Seveda se sre\u010dujemo vseskozi s tistimi te\u017ekimi tolkalnimi zvoki, koraki monstruma, ki ga vidimo \u2013 ali pa tudi ne. Sledi The Power Plant<\/em>, \u017ee sli\u0161ana in slutena glasbena govorica, pulzirajo\u010da in tema\u010dna tema, nekak\u0161na razli\u010dica davnih partitur, ki so jih podpisovali \u017ee Max Steiner, Bernard Herrmann in podobni skladatelji psiho-grozljivk. Temu okusu nekako sledijo tudi To Q Zone<\/em>, Back to Janjira<\/em> in Muto Hatch<\/em>, s to razliko, da ima Muto Hatch<\/em> resni\u010dno zanimiv za\u010detek \u2013 igranje na taiko bobne, sli\u0161imo pa tudi zvoke japonske flavte, narejene iz bambusa. S tem \"\"je Desplat zagotovo posegel po novih instrumentalnih mo\u017enostih in s tem tudi po novi glasbeni dikciji, kar omogo\u010da bolj sve\u017eo in druga\u010dno orkestracijo. Lahko bi celo rekli, da je ta skladba nekak\u0161en dobro premi\u0161ljen osrednji glasbeni dogodek samega filma. V delu In the Jungle se sre\u010damo ponovno s pulziranim zvokom, ki bi lahko bil tudi del kak\u0161nega drugega filma, v katerem prihaja nekaj velikega iz megle \u2013 saj ne moremo prepoznati nekak\u0161ne osnovne teme, ki bi ozna\u010devala Godzilo. V tem smo resni\u010dno prikraj\u0161ani, s samim rohnenjem in veliko tolkalno zasedbo pa se ne da ustvariti kaj mnogo ve\u010d od tega, kar imamo sedaj pred seboj.<\/p>\n

Z glasbenega stali\u0161\u010da je del The Wave<\/em> precej zanimiv. Nekje v ozadju sli\u0161imo glasove, zbor, ki se prekriva z zvokom velikega orkestra, kakor bi (bo) voda zalila ljudi, stvari, mesto. V tem smislu je Desplat prav simpati\u010dno ‘oslikal’ dogajanje, in vsekakor ne sme manjkati pes, ki oblaja monstruma. Lahko bi se\u00a0resni\u010dno spra\u0161evali, zakaj v vseh teh filmih katastrof, po\u0161asti in podobnih grozotarijah, vedno nastopa neki pes, ki ga je potrebno ali re\u0161evati ali pa je le on tisti, ki razume celotno kaoti\u010dno razpolo\u017eenje. Velja morda dodatnega premisleka. Temu delu sledi Airport Attack<\/em>, ki je to\u010dno to, kar obljublja naslov, nato pa Missing Spore<\/em>. V tem delu partiture sli\u0161imo skoraj tipi\u010dne ameri\u0161ke trobente slave in zmagoslavja, vendar tiste, ki pojejo padlim vojakom po bitki. Vse za domovino, bi lahko zapisali, a se nih\u010de ne vpra\u0161a po tem, kje in kak\u0161na je pravzaprav domovina in pravica Godzile, ki jih grozi \u010dlovek? Ali gre za ponovni spopad malega \u010dloveka in velike narave? \u010ce gre za to, potem je zagotovo jasno, kak\u0161en bo kon\u010dni rezultat in ni potrebno prav mnogo premi\u0161ljevati. Tukaj je \u0161e Golden Gate Chaos<\/em>, glasba iz onostranstva, ki nas vsake toliko prestreli z novimi in novimi udarci, u\u010dinki, mrakobnostjo in sploh\u00a0z vsem, kar pomeni veliko \u010dudno bitje, premikajo\u010do se goro.<\/p>\n

Last Shot<\/em> je skoraj logi\u010dno glasbeno nadaljevanje, saj imamo enak ritmi\u010dno-glasbeni motiv, kakor v Golden Gate<\/em>, vendar opremljen z mnogo ve\u010d kaoti\u010dnimi harmonijami in, kon\u010dno, svetlobo na koncu glasbenega tunela. Desplat se potrudi in stopi nekoliko vstran od sicer dokaj enobarvne ‘temne’ orkestracije ter poka\u017ee na mo\u010d drugega, vi\u0161jega dela trobilne sekcije. \u0160e dobro. In kon\u010dni glissando <\/em>vendarle zaklju\u010di pri\u010dakovanje. Uf.<\/p>\n

Vrh mo\u010di in triumfa predstavlja Godzilla’s Victory<\/em> \u2013 kakor bi poslu\u0161ali pradavno filmsko partituro za filme Ben-Hur<\/em> ali Kleopatra<\/em>. Desplat jih je prav gotovo gledal in poslu\u0161al. Tanki violinski zvoki in klavirski utrip pa nam v drugem delu te skladbe zarisuje zastrte in pogledom umaknjene resnice o veliki po\u0161asti, s katero je spopadalo tako reko\u010d celotno \u010dlove\u0161tvo. Gre resni\u010dno za zmago Godzile? Pravzaprav \u0161e bolj\u0161e \u2013 kaj je ali kaj bi bila prava zmaga? Pre\u017eivetje? In tako imamo pred svojimi u\u0161esi najbolj domi\u0161ljen del celotnega opusa o Godzili \u2013 z naslovom Back to the Ocean<\/em>. Skladba sama sicer zazveni na trenutki nekako znana, kakor bi \u0161lo za tiste glasbene motive, ki jih najdemo v mnogih filmih, vendar se iz tega ob\u010dutka izvije nekak\u0161na glasbena pripoved, ki nas sili v bistveno manj agresivno premi\u0161ljevanje. Ali ni Godzila nekaj, kar je \u010dlove\u0161tvo samo ustvarilo s svojim nepremi\u0161ljenim delovanjem, sedaj pa se samo vra\u010da v svoji pove\u010dani obliki? V kolikor bi bila ta po\u0161ast velika samo pol metra, bi bilo vse v redu, ker pa gre za mutacijo izrednih razmer, pa ima \u010dlove\u0161tvo pa\u010d izredne te\u017eave.<\/p>\n

Zaklju\u010dek te kon\u010dne melodije je v oddaljenih violinskih tonih, kakor bi \u0161lo za slovo. No, v bistvu gre pravzaprav tudi za to.<\/p>\n

\"\"<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Po\u0161ast, ki praznuje svoj 60. filmski rojstni dan, se vra\u010da.<\/p>\n","protected":false},"author":6,"featured_media":9003,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[81],"tags":[],"class_list":["post-9002","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-poslusajmo-filme"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/9002","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/6"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=9002"}],"version-history":[{"count":12,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/9002\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":9019,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/9002\/revisions\/9019"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/9003"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=9002"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=9002"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=9002"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}