{"id":9311,"date":"2014-06-24T14:54:12","date_gmt":"2014-06-24T12:54:12","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=9311"},"modified":"2014-06-24T15:28:55","modified_gmt":"2014-06-24T13:28:55","slug":"iz-zakladnice-velikih-robnih-albumov-19","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=9311","title":{"rendered":"Iz zakladnice velikih robnih albumov (19)"},"content":{"rendered":"

\"apollo\"<\/a><\/p>\n

James Brown & The Famous Flames : Live at the Apollo<\/em> <\/strong>(King Records, 1963)<\/p>\n

 <\/p>\n

Stopimo v svet rhythm and bluesa<\/em>. To zvrstno oznako za \u010drnske godbe, ali bolje, za godbe ameri\u0161kih \u010drnskih izvajalcev je leta 1949 skoval producent zalo\u017ebe Atlantic Jerry Wexler. Kot poseben razdelek lestvic najbolje prodajanih plo\u0161\u010d se je zna\u0161la v glasilu fonografske industrije, Billboard.<\/em> Na dlani je bilo, da je po II. svetovni vojni, sodelovanju in \u017ertvah \u010drnskih vojakov v njej, stara oznaka race music <\/em>oziroma race records<\/em> preve\u010d smrdela po rasizmu. \u00bbRhythm and blues\u00ab je bila fraza, ki so jo \u017ee konec tridesetih let uporabljali glasbeniki v bluesovskih in swingovskih bendih.<\/p>\n

Leto 1962. Med ognjevitimi \u010drnskimi nastopa\u010di, ki so osvajali srca poslu\u0161alcev, se je v ospredje kot samooklicani \u00bbnajve\u010dji gara\u010d v show businessu\u00ab prebijal James Brown. Poglejmo, kaj so zapisali v njegovi pisarni za stike z javnostjo (vir: odli\u010dna knjiga Petra Guralnicka, Sweet Soul Music, Rhythm and Blues and the Southern Dream of Freedom<\/em>, 1986):<\/p>\n

\u00bbBrown bo v enem mesecu, ko odigra pribli\u017eno 28 koncertov, razdelil 5000 fotografij in 1000 parov man\u0161etnih gumbov, nosil bo 120 sve\u017ee opranih srajc in ve\u010d kot 80 parov \u010devljev. Preoblekel se bo stopetdesetkrat in na odru nastopal ve\u010d kot 80 ur \u2013 pel bo, plesal in tudi izvajal vsaj 960 komadov na enem ali tudi na ve\u010d kot osmih glasbilih. Brown je tudi pisec pesmi, aran\u017eer, koreograf in oblikovalec lastnih obla\u010dil in kostumov za \u010dlane benda in spremljevalno osebje <\/em>(bilo jih je ve\u010d kot 20).\u00ab<\/em><\/p>\n

V tem obdobju je James Brown izdelal svoj odrski nastop. Za seboj je imel prve uspe\u0161nice, kakor je \u00bbPlease, Please, Please\u00ab, drama o ljubezenski zavrnitvi , pro\u0161nji in trpljenju mladca, kar je uprizarjal na odru s stalno ponavljajo\u010dim se padanjem in vstajanjem, klicanjem, kri\u010danjem, ki je lahko trajalo pol ure. Tu so bili \u0161e komadi \u00bbYou’ve Got The Power\u00ab, \u00bbTry Me\u00ab, \u00bbThe Night Train\u00ab, ki je kot drve\u010d \u00bbshuffle\u00ab ognjevitega benda The Famous Flames \u017ee napovedoval neke druge, funkovske \u010dase, in pa \u00bbThink\u00ab, popolna predelava stare klasike Royales.<\/p>\n

Ambiciozen pevec, ki je bil v rodni Atlanti na robu mladostnega prestopni\u0161tva, je hotel ve\u010d. Ni \u017eelel ostati le eden izmed R&B pevcev, ki jih je mrgolelo. Zamisel, s katero sta pri\u0161la na dan z mened\u017eerjem Benom Bartom, je bila \u2013 posneti in izdati \u017eivi album, ki bo ustoli\u010dil najmo\u010dnej\u0161ega nastopa\u010da, zabele\u017eil vznemirjenje, ki ga je sejal na koncertih. Posel okrog R&B-ja ni bil ravno posel z albumi, glasbeniki so prek zalo\u017enikov prodajali singlice. Edini, ki mu je uspel preboj z \u017eivim, koncertnim albumom, je bil Ray Charles z Ray Charles in Person<\/em> iz leta 1959. Tedaj so bili albumi kompilacije uspe\u0161nic s singlov. Brown do tedaj ni prodal ve\u010d kot 10.000 izvodov albumov.<\/p>\n

Bart in Brown sta kljub pomislekom zalo\u017enika sama vlo\u017eila 6000 dolarjev v pripravo in snemanje \u017eivega albuma v znameniti dvorani Apollo. To je bil polno\u010dni koncert v Apollu, 24. oktobra 1962. Album je po izidu nekaj mesecev pozneje tako komercialno kot ustvaralno zasukal Brownovo kariero, pa tudi ju\u017enja\u0161kega soula.<\/p>\n

Koncertni album so v dobi singlic po \u010drnskih radiih vrteli v vsej dol\u017eini, 2 x 15 minut. Nekateri radijski did\u017eeji so ga morali na \u017eelje poslu\u0161alcev vrteti tudi po petkrat zapored. Po nekaj mesecih se je prebil na veliko pop lestvico nabolje prodajanih albumov, kar je uspelo le malokateremu \u010drnskemu izvajalcu. Povzpel se je do drugega mesta in konec leta kon\u010dal na 32. mestu.<\/p>\n

Na plo\u0161\u010di je zabele\u017eeno vse vznemirjenje, tresavica \u010drnske publike v Harlemu, ponoreli glasovi mladih deklet. To je bil James Brown show, namazan bend, bluesovsko ob\u010dutenje, uprizarjanje osebne drame, naelektreni stik s publiko, popolna ma\u0161inerija, ki me\u0161a komad za komadom, dra\u017ei ob\u010dinstvo in ga osvaja. Igralcu na odru sredi pateti\u010dnega jadikovanja dekle iz prve vrste zakli\u010de: \u00bbJames, ti si bedak.\u00ab In zaljubljeno zavre\u0161\u010di z drugimi. Fina igra. Je dokument in komercialni izdelek, ki zares pri\u010dara, kaj so ti izvajalci \u010drnskemu ob\u010dinstvu pomenili. Veliki JB z njim po\u010dasi napoveduje preskok v eno najradikalnej\u0161ih form \u010drnske pop godbe, v trd funk.<\/p>\n

Prizori\u0161\u010de je bila legendarna dvorana v Harlemu. Ljudje so v ve\u010dernem mrazu ure \u010dakali na vstopnice. Please, Please, Please!
\n<\/em>In to s presketom stare vinilke.<\/p>\n

 <\/p>\n

Stran A:<\/p>\n