{"id":9353,"date":"2014-07-01T14:49:20","date_gmt":"2014-07-01T12:49:20","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=9353"},"modified":"2014-07-01T15:17:49","modified_gmt":"2014-07-01T13:17:49","slug":"iz-zakladnice-velikih-robnih-albumov-20","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=9353","title":{"rendered":"Iz zakladnice velikih robnih albumov (20)"},"content":{"rendered":"

\"1008<\/a><\/p>\n

 <\/p>\n

Eric Dolphy : Out to Lunch!<\/em><\/strong> (Blue Note, 1964)<\/p>\n

 <\/p>\n

Bodimo direktni in neomajni. Out to Lunch!<\/em> je eden izmed najpomembnej\u0161ih povojnih jazzovskih albumov, ki prav v vsem odkriva neizmerno glasbeno \u0161irino jazza, izjemen talent Erica Dolphyja \u2013 instrumentalista, skladatelja, vodje benda. Povrhu vsega sta studijski tonski zapis in kon\u010dni miks mojstrovini Rudyja Van Gelderja poseben donesek zalo\u017ebe Blue Note in njenega \u00bbsounda\u00ab in nasploh na\u010dina pakiranja jazzovske godbe.<\/p>\n

Eric Dolphy je album posnel februarja 1964. Toda album, ki je zaznamoval njegov podpis pogodbe z znano jazzovsko zalo\u017ebo, je postal njegov glasbeni testament. Jeseni leta 1964 je Dolphy umrl v Berlinu zaradi zapletov, ki jih je povzro\u010dila sladkorna bolezen, za katero ni vedel, da jo ima. Star je bil 36 let.<\/p>\n

Dolphy je bil sicer doma iz Kalifornije. Njegova star\u0161a sta pri\u0161la iz Paname. V mladosti se je v glasbeni \u0161oli u\u010dil igranja oboe, poleg jazza ga je zgodaj privla\u010dila glasba Debussyja, Ravela in Weberna. Njegov u\u010ditelj glasbe je mladega nadarjenca prepri\u010dal, da za izgrajevanje glasbene kariere ne potrebuje diplome na univerzi, kar je povsem razkurilo njegove star\u0161e.<\/p>\n

Vsekakor dr\u017ei, da je Eric Dolphy v primerjavi z glasbenimi kolegi razmeroma pozno dozorel. Klju\u010dna je bila selitev v New York leta 1959, kamor se je preselil kot tedaj \u017ee virtuozni pihalec, multiinstrumentalist, ki je igral na altsaksofon, flavto in basklarinet, tedaj zelo malo rabljeno pihalo. Dolphyjevi soli so bili ostro vijugavi, silovitih intervalov, eksplozivni v prehodu iz najni\u017ejih registrov v najvi\u0161je. Bil je pravi modernist med jazzovskimi pihalci, nekdo, ki je spojil blusovsko ob\u010dutenje z izrazito avantgardisti\u010dno glasbeno miselnostjo.<\/p>\n

Ta njegov sli\u0161ni donesek se sli\u0161i v dalj\u0161ih partnerstvih z Johnom Coltranom, Charlesom Mingusom, na albumu Free Jazz <\/em>Ornetta Colemana, z mladim trobenta\u010dem Bookerjem Littlom (tudi on je umrl zelo mlad, star 23 let).<\/p>\n

Dolphy je med drugim tudi posnel in avtoritativno interpretiral zahtevno skladbo Edgarja Vareseja za flavto, Density 21.5.<\/em>, kar le dodatno pri\u010da o njegovi glasbeni \u0161irini. Vedno je bil glasbenik strukture, iz katere je gradil najve\u010d. Zaradi prilagodljivosti, glasbene razgledanosti, na\u010ditanosti in vrhunskega obvladovanja glasbil je bil izvrsten soigralec, ki je v skupine drugih vedno vnesel nekaj svojega, posebnega, avanturisti\u010dnega, pa naj je \u0161lo za glasbo povsem odprte forme, svobodne improvizacije ali strogo zapisano, celo konvencionalno obliko.<\/p>\n

Out to Lunch!<\/em> so posneli Dolhpy, trobenta\u010d Freddie Hubbard, vibrafonist Bobby Hutcherson, basist Richard Davis in rosno mladi bobnar Tony Williams (poznej\u0161i bobnar klju\u010dnih zasedb Milesa Davisa).<\/p>\n

Zado\u0161\u010da \u017ee vstop v komad \u00bbHat and Beard\u00ab, posve\u010den Theloniousu Monku. Zatem se odpira svet ritmi\u010dnih nians, harmonske odprtosti, dela glasbene strukture in njene nadgradnje z improvizacijsko imaginacijo, spevnosti in ekspresivne atonalnosti, posameznika in kolektiva, solista in zagona glasbene skupine. Briljantna nova muzika.<\/p>\n

 <\/p>\n